• Luka Skarlovnik

Čar univerzitetne košarke NCAA

Updated: Nov 27, 2019

Zavedam se, da je to tema, ki slovenski javnosti ni ravno blizu. Hkrati se mi zdi škoda, saj govorimo o kvalitetni in atraktivni ligi. Če se vam bo zdelo, da se izgubljate v imenih in ekipah, se vam opravičujem. Brez tega skoraj ni šlo, so pa to imena in ekipe za katere verjamem, da se bomo z njimi srečevali največkrat. Skozi prispevke jih boste spoznavali, mogoče katero vzljubili, katero pozabili, s časom pa boste, upam, o njih vedeli dovolj, da si boste lahko ustvarili svoje mnenje, ga zagovarjali in morda celo izzvali katero od spodnjih trditev.

(Vir: CBS sports)

Univerzitetni športi v Združenih državah Amerike so na izjemni ravni. Če govorimo o prvoligaških (1st division) NCAA športnikih, imajo na voljo vrhunske prostore za trening, svoje dvorane, zdravstveno osebje in nutricioniste. Ker članek temelji na moški univerzitetni košarki, je skoraj potrebno omeniti tudi trenerje. Ogromno jih živi in pooseblja legendaren status, ki med športnimi navdušenci presega celo status marsikaterega trenerja v ligi NBA. Večina, ki je kdaj zasledila kaj o košarkarski ligi NCAA, je najverjetneje seznanjena z Duke Blue Devils pod vodstvom »Coacha K-ja« (Mike Krzyzewski), ki je kar 10 let uspešno vodil ameriško člansko reprezentanco. Že tukaj bi se lahko izgubili v črni luknji dobrih trenerjev, kot so Tom Izzo iz Michigan Statea ali John Calipari iz Kentuckyja, Mark Few iz Gonzage in še veliko, res veliko drugih.


Kaj to pomeni? V očeh večine dober trener poskrbi, da se igra dobra košarka. In verjeli ali ne, menim, da se v veliko vidikih na univerzitetnem nivoju igra boljša košarka kot na stopnici više, ki bi jo vsi mladeniči tako radi dosegli. Trenerjeva avtoriteta je na univerzi nesporna. Ne ukvarja se s superzvezdniki, ki zaslužijo 30 milijonov letno (to, da na univerzi ne smejo zaslužiti nič, je nova problematika za drug prispevek, ki se definitivno spiše v bližnji prihodnosti). Hkrati jim je zato trener mentor, večkrat celo očetovska figura. Če opišem stil košarke je veliko bližji evropskemu. Ni tako atraktiven kot v NBA, čeprav občasno pošastno zabijanje ne uide. Načeloma se doseže manj točk (tekme so tudi 8 min krajše), obramba pa je na vsaki tekmi na spoštljivem nivoju. Konec koncev mladeniči po koncu sezone redno polnijo prazna mesta v ligi NBA. Najvišji izbori na naboru ponavadi pripadajo mlajšim kakovostnim igralcem z največ potenciala, tudi če so najboljši posamezniki NCAA sezone študenti višjih letnikov.


Začetek sezone sta zaznamovala dva večja, žal negativna dogodka. Kljub temu, da zaradi situacije temu ne bom namenil veliko časa, je treba omeniti tragedijo Cassiusa Winstona, ki je pred drugo tekmo sezone izgubil brata. Winston, ki sicer obiskuje zadnji letnik Michigan Statea, je med ožjimi kandidati za najboljšega igralca sezone, večina lestvic ameriških medijev pa ga uvršča vsaj v prvo peterko sezone. Že dan po tragediji je zaigral na čustveno nabiti tekmi, kako pa bo izguba brata vplivala na njegovo sezono, bo pokazal čas.


Drugi izmed precej pomembnih dogodkov se tiče potencialnega prvega izbora prihajajočega nabora, Jamesa Wisemana. Ta je še v srednji šoli od svojega zdajšnjega trenerja Pennyja Hardawayja prejel 11.500 ameriških dolarjev za selitev v Memphis, kar je kasneje najverjetneje vplivalo, da se je odločil v tem mestu obiskovati tudi univerzo. Po pravilih NCAA je to prepovedano. Liga mu je poleg vračila denarja, ki ga bo Wiseman podaril dobrodelni organizaciji, določila 12 tekem kazni, tako da bo ponovno lahko zaigral šele 12. januarja 2020.


(Vir: The Guardian) V belem dresu v ospredju se Wiseman pripravlja na skok

Ni treba poudarjati, da je to udarec za njegovo ekipo in za samo košarkarsko ligo – ki neprestano lovi, a nikoli ne ujame ameriškega nogometa – pa to pomeni 12 tekem, ki izgubijo atraktivnost, ogled in medijsko pozornost, ki jo prinese tak vrhunski talent.


Lani smo tako vsi vsaj slišali za Duke in kako s tremi zelo perspektivnimi mladimi košarkarji dominirajo ligo (čeprav na zaključnem turnirju niso dosegli želenega rezultata). Vsi trije študenti – Williamson, Barrett in Reddish – so si s svojimi predstavami priigrali čast izbora med prvimi 10 na letošnjem naboru, Williamson je celo kot prvi odšel k New Orleansu.


Najboljše rekrute največkrat dobijo najboljši programi, najboljši programi imajo najboljše trenerje in tako živimo v začaranem krogu, kjer se zaradi sistema zaključnega turnirja zgodijo tudi presenečenja, hkrati pa so v pogovoru o najboljših ekipah neprestano prisotni Duke, Kentucky, Michigan State, Villanova, Gonzaga itd.


Letos je situacija malo drugačna, mogoče celo boljša. Najboljše ekipe na lestvicah še vedno ostajajo zgoraj naštete, najboljši rekruti in izbori na naslednjem NBA naboru pa so se odločali zaigrati za kvalitetne, a ne tako udarne ekipe.

Tako lahko pričakujemo, da bo liga letos postregla z veliko zanimivimi obračuni in presenečenji. Konstantnost in zaokroženost bo tekmovala z individualnimi predstavami in talentom, ki lahko na zaključnem turnirju, ko z nasprotnikom odigraš le eno tekmo na izpadanje, pomeni ogromno.


Ko pišem o naboru, ki bo drugo leto, je treba poudariti, da so to hipotetični scenariji in temeljijo na lestvicah različnih ameriških medijskih hiš, ki so pripravile poročila o domnevnem zaporedju. Večina imen se na vseh lestvicah ponavlja, osredotočil pa se bom na prvih 10 izborov, ki jih je pripravil Bleacher Report.


Najprej se moram dotakniti dejstva, da štirje od teh košarkarjev ne igrajo v ZDA. Lamelo Ball, ki igra v Avstraliji, in R.J. Hampton, ki igra na Novi Zelandiji, sta Američana. Iz Francije prihaja Théo Maledon, za Maccabi Tel Aviv iz Izraela pa igra Deni Avdija.


V ligi NCAA je Cole Anthony iz Severne Karoline edini izmed predvidenih desetih izborov, ki igra za ekipo, uvrščeno v najboljšo deseterico (po lestvici v času pisanja prispevka). Na nekaterih lestvicah se pojavlja še Tyrese Maxey iz Kentuckyja. Bolj standardna izbora sta James Wiseman in Anthony Edwards. Prvi se je odločil za univerzo v Memphisu, drugi za univerzo v Georgiji. Nobena od ekip se ne šteje v ožji krog favoritov, hkrati pa sta oba igralca predvidena za enega izmed prvih pet izborov. Morda je pot, ki sta jo ubrala, celo boljša, kar se tiče individualnega statusa, saj bosta tako v svojih ekipah igrala še večjo vlogo in prišla, vsaj statistično, bolj do izraza. Vprašanje je sicer, kako bo že prej omenjeni suspenz vplival na Wisemana, ki bo imel manj časa, da navduši NBA ekipe, hkrati pa bo bolj spočit in pripravljen na zaključek sezone. S tekmovalno neaktivnostjo se zmanjša tudi možnost poškodbe, ki lahko na kariero mladega športnika, sploh ob tem času, vpliva zelo negativno.

(Vir: 247sports) Cole Anthony

Liga je letos bolj izenačena. To jo rezultatsko dela zanimivejšo, hkrati pa izgubi nekaj privlačnosti in atraktivnosti, ko najboljše ekipe z (šokantno) največ navijači nimajo talentov, kot sta Barrett in Williamson. Z nestrpnostjo lahko torej pričakujemo »March Madness«, zaključni turnir lige. Kot favoriti bodo vanj vstopale ekipe, ki so skozi redni del sezone pridno in konstantno nabirale zmage. Kaj hitro pa jim lahko načrte prekriža posameznik, ki bo s tekmo sezone lastnoročno pometel z nasprotnikovo obrambo in poskrbel za presenečenje ter napredovanje svoje ekipe. Ta ista ekipa lahko v naslednjem krogu kot favorit spektakularno pogori in izpade. To je čar marčevskega turnirja, hkrati pa največji vir razočaranj.

0 views