• Niko Hari

Čas za paniko v Dallasu?

Košarkarji Dallas Mavericks so rezultatsko klavrno zaključili prvo četrtino sezone. Pričakovanja so bila visoka: Mavsi so prejšnjo sezono nastopili v končnici in drago prodali kožo veliko močnejšim Clippersom, Luka Dončić in soigralci so tvorili najbolj učinkovit napad v zgodovini NBA, za nagrado pa je naš čudežni deček bil izbran v najboljšo peterko lige. Letošnjo sezono je Dallas začel solidno, a je skupek različnih vplivnih dejavnikov moštvo potegnil na rep zahodne konference. Naj vas kot Vergil popeljem skozi devet krogov pekla trenutne agonije Dallasa.


Prvi krog pekla: trojke

Neverjetno je, kako se je miselnost glede meta za tri točke spremenila odkar spremljam ligo NBA. Po dominaciji Golden State Warriors v prejšnjem desetletju je met iz razdalje postal glavno in največje orožje večine moštev ameriške košarke. Dallas to taktiko pelje do ekstrema, saj dobesedno ''živijo in umirajo'' na trojki. Ko ekipi met steče, je nezaustavljiva, ko pa ne gre, košarka Mavsov izgleda veliko slabše. V teoriji so okrog Dončića, ki ni izrazit strelec iz razdalje, običajno na igrišču štirje košarkarji, ki so sposobni konstantno zadevati odprte mete. Sicer so z menjavo Seth Curry – Josh Richardson pri Dallasu že pred začetkom sezone izgubili enega najboljših šuterjev v ligi, v zameno pa so dobili veliko boljšega obrambnega košarkarja, ki je tudi napadalno (vsaj na papirju) boljši v igri ena na ena.


Glede na to, koliko Mavsi mečejo z razdalje, je njihova učinkovitost v prvem delu sezone grozovita. Ekipa izza črte treh točk meče skromnih 34 %, kar jih uvršča na zadnje mesto v celotni ligi. Če ta statistični podatek damo v kontekst: ekipa z enim izmed najboljših kreatorjev v ligi, ki bolj kot ne vsak napad najde odprtega soigralca, ima najslabši odstotek meta za tri točke. Trenutno je edini konstantno dober strelec Tim Hardaway Junior, ki v osmih poskusih na tekmo zadane 39 % metov. Ostali košarkarji letos mečejo močno pod povprečjem: Richardson 30 %, Porzingis 31 %, Dorian Finney-Smith 34 % in Dončić 31 %. Sicer je preporod v smislu meta iz razdalje v tej sezoni doživel nemec Maxi Kleber, ki meče 46 odstotno, a le pri slabih štirih poskusih na tekmo (za primerjavo, Dončić na tekmo v povprečju poskusi sedemkrat, Richardson petkrat, Porzingis šestkrat).


Če na trenutno situacijo pogledamo skozi pozitivno prizmo, je najverjetnejši zaključek, da bo predvsem Porzingis začel metati bolje, prav tako bodo ostali košarkarji – z izjemo Dončića, ki le redko meče povsem odprt – najverjetneje (srčno upam) dvignili svoje odstotke. Hvala bogu v tej sezoni tudi ekipe slabše od osmega mesta v koferenci igrajo na play in turnirju, ki bo dokončno odločil potnike v končnico.


Vir: ESPN.com


Drugi krog pekla: simplističnost Dallasovega napada.


''Osnovnost'' napadalnih shem Mavsov gre z roko v roki s prvim problemom – metom z razdalje. Večina napadov Dallasa, ko je na parketu Luka Dončić, se odvije po enem izmed naslednjih scenarijev: izolacija Dončića in stepback trojka, pick and roll, iz katerega nato Luka bodisi najde odprtega košarkarja na trojki, bodisi prodre in najde visokega košarkarja, ki nato zaključi, ali pa Dončić v prodoru zaključi kar sam. Predvsem scenarij, v katerem Dončić poda iz rakete, je zelo pogost, a trenutno soigralci ne znajo unovčiti teh priložnosti. Obrambe v ligi so Dallas očitno dokaj hitro ''pogruntale'', kljub temu, da recepta, kako zmanjšati vpliv Dončića, zaenkrat še nimajo. Trenutno se splača našega košarkarja podvajati, saj je bolj kot ne verjetno, da prosti igralec, ki bo zaradi podvajanja ostal sam, ne bo zadel odprtega meta. Ključ do ponovne relevantnosti Mavericksov, kot resne grožnje ekipam v končnici je met za tri točke. Sicer pa ne dvomim, da se trener kova Ricka Carlislea lahko domisli novih, za trenutno ekipo boljših napadalnih shem in rotacij košarkarjev, ki kar se da najbolj komplementirajo Dončićevo igro. Izjemno se pozna odhod pomočnika trenerja Stephena Silasa, ki si kruh služi pri še eni tekaški ekipi, Houston Rockets. Ravno on je bil izrednega pomena za Dallas, predvsem v napadalnem spektru igre.


Tretji krog pekla: COVID – 19


Preden so zaradi zdravstvenega varnostnega protokola morali več tekem izpustiti kar trije iz Dallasove začetne peterke, so Mavsi igrali dobro. Njihovo razmerje zmag in porazov se je gibalo nekje okoli mejnika .500. Zaradi okužbe Maxija Klebra in bližnjih stikov s tremi soigralci (Josh Richardson, Jalen Brunson in Tim Hardaway Jr.) so bili Mavericksi primorani igrati s neoptimalnimi košarkarji, s tem mislim predvsem na novinca Wesleya Iwunduja in Josha Greena, ki ofenzivno še nista pripravljena na NBA. Odsotnos Klebra, z naskokom najboljšega obrambnega košarkarja Dallasa, se je pokazala tudi najbolj zevajoča luknja teksaške ekipe: pozicija centra. Dwight Powell, povratnik po hudi poškodbi v tistem obdobju še ni igral, zato sta na poziciji centra poleg Porzingisa igrala še Srb Boban Marjanović in Willy Cauley-Stein. Prvi je v obrambi praktično neobstoječ, slednji pa je zgrešil neverjetno število odprtih zabijanj in polaganj neposredno pod košem. Oba sta kvalitetno primerna za približno 10 minut igralnega časa, a sta zaradi odsotnosti igrala veliko več minut, kot bi jima bilo namenjenih v normalnih okoliščinah. Sicer tudi Powell in Kleber nista dovolj dobrega kalibra za začenjanje tekem, a je predvsem Nemec dokazal, da je lahko izjemno koristen košarkar in je vreden podaljšanja pogodbe s strani Mavsov.


Četrti krog pekla: Kristaps Porzingis


Samorog ne najde prave forme. Prav tako je skrb vzbujajoče, da bo slej ko prej ponovno poškodovan, le upamo lahko, da za kratek čas. Vedno bolj se lahko razumno sprašujemo, ali sta menjava zanj in posledično najvišja možna pogodba bili pravi odločitvi. Sam še nisem vrgel puške v koruzo in menim, da Porzingis lahko najde svojo pravo obliko. Njegov slog košarke popolnoma dopolnjuje Dončićevega (izjemno visok košarkar, ki je vsaj v preteklosti bil več kot sposoben konstanto zadevati za tri točke). Tako v igri pick and roll in pick and pop je lahko ta košarkar na dober dan tudi najboljši pri Dallasu. Sicer ga veliko raje vidim na poziciji centra, saj je njegova post igra letos bila zadovoljiva, v končni fazi pa tudi iz tega položaja lahko zasije izza črte treh točk, predvsem v igri 5 out, ko so vsi košarkarji na perimetru igrišča. Razumem bojazen, da se v igri pod košem Porzingis veliko lažje poškoduje, a ga Dallas na žalost več ne more imeti ''ko' bubreg u loju'', če želi dosegati zmage.



Peti krog pekla: sodniki


Predvsem nad Dončićem je v tej sezoni bilo storjenih izjemno število nepiskanih prekrškov, ki ostale zvezdnike ameriške košarke večkrat na tekmo postavijo na črto prostih metov. Bolj kot nekakšni sodniški zaroti manjko piskanja pripisujem Dončićevemu odnosu s sodniki. Kljub svoji komaj tretji sezoni v ligi jim naš as nerga podobno, kakor najbolj izkušeni NBA košarkarji. To ga velikokrat stane tehnične napake, kar pa je še huje, sodniki mu zaradi stalnega iskanja pravice enostavno manj piskajo. Je to v redu? Seveda ne, a kaj moremo, sodniki in njihovo arbitrarno postavljanje kriterijev so v NBA zaščiteni kakor kočevski medved. Sicer Dončić ni stelaren izvajalec prostih metov, a bo tudi sodniški kriterij v prihodnosti vplival na predstave Dallasa.


Šesti krog pekla: kreacija


Poleg težav na centerskem položaju je tudi na področju organizacije igre občutiti pomanjkanje sposobnega talenta. Edini, ki je poleg Dončića ''usposobljen'' solidno voditi napad, je njegov vrstnik Jalen Brunson, ki je do sedaj opravljal dobro delo z vodenjem drugega napada. Slepemu je vidno, da z Dončićem na klopi kvaliteta košarke Dallasa močno pade. Vse preveč se zanašajo na napad v izolaciji, kjer je več ali manj odvisno od individualnih sposobnosti košarkarjev. Igra se popolnoma raztrga, enostavnost Dallasovega napada z Dončićem pa brez njega postane skoraj osnovnošolska. Ključnega pomena je, da Dallas morda celo v tej sezoni najde nekakšno pomoč pri kreaciji napadov bodisi s košarkarjem, ki je dober v igri ena na ena, bodisi s košarkarjem, ki lahko ustvarja priložnosti za druge.

Dallas je enostavno veliko preveč odvisen od Dončića. Trenutno je brez njega ekipa krepko najslabša v ligi, kljub nekaterim košarkarjem, ki imajo vsaj po mojem mnenju še veliko rezerve in so več kot primerni da okrog Dončića tvorijo šampionsko ekipo.


Sedmi krog pekla: zahodna konferenca in urnik tekem

Več kot očitno je, da je zahod ponovno veliko kvalitentejši od vzhoda. V tem trenutku (razen Minnesote) ni moštva, ki ne bi ogrožalo mest za končnico. Na ta dejavnik Dallas sicer nima vpliva, a za predstavo, s trenutnim razmerjem zmag in porazov (med pisanjem članka je to 10-14), bi Dallas na vzhodu zasedal deveto mesto, namesto štirinajstega na zahodu.

Z optimizmom nas lahko navdane informacija, da so Mavsi do sedaj imeli enega (na papirju) izmed najtežjih urnikov v ligi. Prav tako so med 14. in 26. januarjem odigrali kar osem tekem brez vsaj dveh košarkarjev prve peterke. Težavnost urnika Dallasa ponazarja tudi peklenski ritem tekem v prvem mesecu 2021: januarja so namreč odigrali kar 17 tekem, od tega tri back to back (v dveh zaporednih dneh).

Osmi krog pekla: odločanje tekem v zaključku


Predvsem prejšnjo sezono, a na žalost tudi letos, Dallas vedno popusti v četrti četrtini. Ta grda razvada je rezultatsko Mavse prikrajšala za kar nekaj zmag. Enostavno nobeno vodstvo, razen tistega za 50 točk v uvodu sezone proti Clippersom, za Dallas ni dovolj. Vsakokrat se nekako znajdejo v dih jemajoči končnici tekme v kateri si vsi skupaj zgrizemo nohte do komolcev. Predvsem proti ''slabšim'' ekipam bi Dallas moral veliko bolj suvereno pripeljati tekme do konca.


Deveti krog pekla: Luka Dončić


Kritizirati sveto ime je, sploh v Sloveniji, bogokletno. Resnici na ljubo je tudi naš košarkar soodgovoren za trenutno krizo Dallasa. Ne oporekam Dončićevi kvaliteti – že v tretji sezoni je eden izmed najboljših košarkarjev v ligi. Njegova produktivnost je neverjetna, njegova čarobna igra pa je razlog, da se že tretje leto zapored zbujam ob nehumanih urah, za čisto vsako tekmo, na kateri igra.


Naša ''rojaška'' subjektivnost pa ne more in ne sme biti razlog, da Dončiću ne namenimo tudi kakšne malo manj s superlativi prežete besede. Njegov največji problem je seveda met za tri točke. Dobršen del sezone je z razdalje metal pod tridesetimi odstotki, kar je za nekoga, ki v povprečju za tri poskusi sedemkrat na tekmo, enostavno nedopustno. Olajševalne okoliščine, da Dončić meče iz težkih položajev, so upravičene le do neke mere. Glede na njegovo trenutno formo si enostavno ne more privoščiti ''posiljevati'' trojk, ko mu met ne ''sede''. Njegovo igro v izolaciji zaradi stepbacka velikokrat primerjajo s Hardnovo, a resnici na ljubo Dončić v tem trenutku ni niti blizu šuterskim sposobnostim bradatca v Brooklynu. Luka je v prodoru praktično nezaustavljiv, zato se tudi v končnicah tekem lepo vidi, da se večkrat odloči prodreti kakor vreči iz razdalje.

Še vedno čakam, kdaj bo Dončić telesno pripravljen na enaki ravni, kot je bil v končnici s Clippersi. Ravno v tistem obdobju se je videlo, da je Dončić lahko še veliko boljši košarkar, kot je v tem trenutku, pa čeprav je tudi sedaj v vrhu lige NBA. Neverjetno je, da pri košarkarju, ki je v ligo prišel tako izpopolnjen, še vedno obstaja toliko prostora za napredek.



Poleg trojke je skozi celotno Dončićevo kariero duhove burila njegova obramba. V uvodu sezone je dokazal, da je lahko tudi nadpovprečen obrambni košarkar na žogi. V obrambi ena na ena je v dobrih tekmah zaradi svojega instinkta in košarkarskega intelekta lahko tudi med boljšimi na parketu. A njegova obramba v prostoru je tista, ki mu dela največ težav. Prevečkrat ostane zmeden na parketu in zaplava iz optimalnega položaja. Dončić ne bo nikoli obrambni velemojster, a glede na to, koliko bremena prevzema v napadu, tega od njega tudi ne gre pričakovati. Dokler bo Luka sposoben pokriti povprečnega NBA košarkarja, ne dvomim, da bo njegova kariera tako svetla, kot vsi upamo.


Dončić je talent, ki ga lahko gledamo enkrat na generacijo, prav tako izgleda, da z vsakim treningom in tekmo želi napredovati. Zato ne dvomim, da bo te majhne pomanjkljivosti v prihodnosti odpravil – nenazadnje so pričakovanja glede njega že v začetku kariere astronomska, a ne gre pozabiti, da so tudi košarkarji kova LeBrona Jamesa in Michaela Jordana brez pomoči odličnih soigralcev le stežka prihajali do vrhunskih rezultatov. Dončiću je potrebno pustiti, da se razvija. Pričakovanja, da bo takoj postal večkratni prvak lige, so pretirana in neumna – NBA pač ne deluje tako.


286 views0 comments

Recent Posts

See All