• Žan Černivec

"Črno"-"Beli" intervju



Bilo je poleti 2015. Z mladinsko selekcijo Interblocka smo se pripravljali na začetek prvorazrednega državnega prvenstva. Ekipno smo za nekaj dni odpotovali v Kranjsko Goro za tisti »finiš« pripravljalnega ciklusa. Še posebej pa se spomnim enega treninga s priprav. Vadili smo na brezhibni kranjskogorski zelenici, v objemu prečudovitih gorskih vršacev, za povrh pa nas je božala še nežna toplota prijetnega sonca. Trener Razdrh nam je za ogrevanje postavil vajo s podajami. Slovel je po večni kompleksnosti vaj, ki s(m)o jih igralci po navadi razumeli šele po tem, ko smo na svoj račun slišali nekaj krepkih in sočnih.


Sprejmem žogo in jo v skladu z navodili podam naprej. Res je, da je žoga med menoj in prejemnikom enkrat na rahlo odskočila od trave, a lagal bi kdorkoli bi rekel, da to ni bila podaja po tleh. Niti ni bila »težka« - soigralec jo je ukrotil in nadaljeval. »Nevarnost je mimo, ni me videl in ne bo me nadrl,« sem si mislil, ko misel razbije zvok piščalke. »Pa kako je med 30 igralci videl to minimalno napako!« si rečem. Trener Razdrh je prekinil vajo. »Črni!« me je poklical in mi v zadirčnem tonu z neopisljivo mrkim pogledom zabrusil, da naj žogo podajam povsem po tleh. Pogoltnem cmok in nadaljujem z vajo. Spet – sprejmem žogo, pogledam soigralca in se pripravim na podajo. Vedel sem, da me zdaj definitivno še bolj pozorno opazuje. Nervozen in prestrašen, kot da igram na finalu svetovnega prvenstva, sem brcil žogo in – . »Pi*da!« Žoga odskoči. Žvižg piščalke, dvignem pogled proti trenerju, ki pa se mi že bliža v pospešeni hoji. Ustavi se dobesedno pred mano. Bližje ne gre. Stala sva si prsa ob prsa, nos na nos, čelo na čelo, če želite. Pred očmi imam tisti, kot premog črn pogled. Medtem ko se mi odvija življenje pred očmi, se v furioznem tonu nadme usujejo besede: »Glej Črni, jaz ne vem kdo je tebe prej treniral! Briga me! Ampak pri meni boš žogo podajal po tleh! A ti je jasno to?!«


Kot golobradi sedemnajstletni mulec sem v obdobju ene nogometne sezone spoznaval, kdo in kaj je Andrej Razdrh. In kljub trepetanju iz dneva v dan, danes tisto leto ocenjujem za eno svojih najlepših nogometnih let. Ker je »Beli«, kot ga v bližini nogometnih igrišč kličejo praktično vsi, nogometni genij. Je zakladnica znanja, ki nogometašu lahko da toliko, kot le-redko kateri trener. Verjetno ga ni trenerja v slovenski nogometni sceni, ki je bolj s čustvi vpleten v ta šport kot on. Ker prekleto ljubi ta nogomet! Kot 43-letnik velja za mladega trenerja, pa je v svoji karieri že vodil ljubljansko Olimpijo, lani je Tabor Sežano iz 2. slovenske nogometne lige popeljal med elito, trenutno pa sedi na klopi Domžal, s katerimi mu je uspela relativno uspešna jesen. Perfekcionist in romantik.

Po nekaj pretečenih letih, je intervju z njim v meni zbujal cunami treme. A se je izplačalo. Sedla sva v njegovi klubski pisarni za kratek intervju. Zase, predvsem pa za vas, sem odkril in v naslednjih vrsticah prikazal tudi drugo, milejšo in nasmejano plat svetlolasega Vrhničana.



Za začetek – Kako se počutite v Domžalah?

Občutek je fantastičen. Klub je zelo urejen, vidi se, da je klub redni udeleženec kvalifikacij evropskih tekmovanj, vedno v vrhu slovenske lige. Prišel sem v težkem obdobju za klub, zato smo imeli kar nekaj težav, ki pa smo jih skušali do konca jesenskega dela odpravit. V neki meri nam je to uspelo, vse seveda ne gre čez noč, vseeno pa je bil zaključek zelo dober. Na tem bomo seveda gradili v prihajajočem delu sezone. Na splošno so občutki v Domžalah zelo zelo dobri. Sem zelo zadovoljen.


Ste zadovoljni z jesenskim delom?

Gledano z vidika kluba ne.


Načeloma se v veliki večini primerov vračam nasmejan domov in z več energije. Vse to mi je v velik užitek.

Pa s svojim delom?

Če gledamo točkovno, smo od mojega prihoda 4. septembra do konca jeseni mislim da nekje na tretjem, četrtem mestu. Na začetku je bil zaostanek prevelik. Seveda bi vedno lahko bilo še bolje ampak pustimo to. Za neko štirico, morda dobro trojko.


Najtežji moment vodenja Domžal je bil…?

Jah, težko bi se odločil za enega. Bilo je par porazov, kateri se ne bi smeli zgoditi. To sta bila poraza doma proti Olimpiji (1-4) in poraz v Mariboru (4-1). Čustveno najtežji poraz pa je definitivno izpad po enajstmetrovkah proti Muri v četrtfinalu pokala. Mislim, da smo bili v teh dveh tekmah boljši, ampak enostavno nismo bili dovolj kvalitetni ali pa dovolj srečni. Nogomet nas ni nagradil.


Pa najlepši moment?

Zmaga nad Olimpijo v Stožicah (0-1) v zadnjem krogu. Mislim da nas je tu nagradila tudi sreča, zaradi karakterja, ki smo ga kazali. Šele proti koncu jesenskega dela? smo začutili eden drugega, trenerska ekipa in igralci, ki so nam počasi začeli verjeti. To je bilo neko darilo za vse muke, ki so se zgodile prej.


Če bi lahko spremenili eno odločitev v jesenskem delu, kaj bi storili?

Hm… Kar se tiče taktičnih zadev… Lahko je biti pameten po tem, ko je vsega konec. Dejstvo je, da smo v zadnji liniji delali toliko napak, da bi lahko o tem posneli film. Morda bi moral opraviti kakšne menjave, postaviti koga drugega na igrišče, ampak to je zdaj brezpredmetno.


Se pravi ni nekega večjega kiksa z vaše strani, ki bi si ga še posebej očitali?

Kiksi so vsi porazi. Ampak najlažje bi takole odgovoril: Škoda ker proti Muri nisem v sodnikovem podaljšku stopil na igrišče, da bi prekinili tekmo. Sicer bi vse skupaj izpadlo smešno, ampak bi mogoče učinkovalo, da bi skupaj zdržali in napredovali.


Gledano z vidika trenerja: Izdihljaji tekme, vaša ekipa vodi z zadetkom prednosti, s še 1 preostalo menjavo. Menjate obrambnega igralca ali napadalca?

Odvisno koliko je podaljška (smeh). Načeloma se obrambne igralce menja redko, razen, če pride do poškodb. Opcija je dodajanje obrambnega igralca, vendar se po navadi, v 90 odstotkih primerov raje doda napadalca. S tem se ukrade nekaj časa, doda se svežina, ustvari se pritisk na nasprotnikovo zadnjo linijo. Bistveno pa je, da se ne ruši homogenosti v zadnji liniji, saj so obrambni igralci celotno tekmo v sodelovanju. Delujejo kot mozaik, ki bi ga menjava porušila.


Je večji nasmešek na obrazu, ko se peljete na ali iz treninga?

Po navadi te trening nabije s pozitivno energijo. Redko se zgodi, da smo slabe volje. Na koncu koncev so to profesionalci. Fantje imajo dober odnos do dela, vidi se, da so šolani, bolj izkušenim igralcem pa se vidi, da imajo za seboj zavidljive kariere, tako da načeloma ni problemov z motivacijo. Spet pa so tu koncentracija, karakter, slab dan, vsak pride s svojim problemom in tako dalje. Tu se praktično združi 26, 27 karakterjev. Načeloma pa se v veliki večini primerov vračam nasmejan domov in z več energije. Vse to mi je v velik užitek.


Igralcem sem na začetku priprav položil na srce, da bomo "šli tekmo po tekmo". Premočan cilj lahko škoduje, na začetku sezone je klub potihoma ciljal na prvaka, pa se ni izšlo dobro.

Klub ste prevzeli praktično sredi sezone, zato niste razpolagali s »svojo« ekipo, ampak je bila to ekipa Simona Rožmana. Kako velik problem je to za trenerja, če sploh?

Po navadi je tako, da novi trener pride v klub, ko nekaj ne gre. Jaz sem prišel sem za trenerjem, ki je pustil dober vtis, v zadnjih sezonah se je naredilo ogromno. V poletnem prestopnem roku se je po izpadu iz kvalifikacij za ligo Evropa prodalo nekaj igralcev, in se jih na hitro nekaj pripeljalo. Ekipe pač nisem sestavljal jaz, je pa tukaj ogromno materiala, veliko potenciala v mladinskih selekcijah, tudi igralci, ki so tukaj, so bili nosilci ekipe v prejšnjih sezonah. Je pa definitivno šok, ker se je ekipa menjala v kratkem obdobju.


Se pravi je to (da trener prevzame ekipo, ki jo ni sam sestavljal) »hendikep«?

Je, ampak po navadi je temu tako. Bistveno je, da se dovolj hitro ujameš z ekipo, ki je verjela nekomu drugemu. Predvsem zato, ker je pustil dober vtis. Nekateri so to težko preklopili, navajeni so bili drugih stvari, saj so 3 leta dolga doba. Absolutno je lažje, če sam sestaviš ekipo.


Kapetan ekipe je Senijad Ibričić. Kdo pa je tisti neuradni vodja v garderobi?

Ibričić. Je ekstra profesionalec. Njegov odnos do igre in dela kaže, kako močno ima rad nogomet in kako uživa. Ogromno je dal nogometu, bil je tudi že igralec sezone v Prvi ligi. Ni nek glasen tip, ampak je tihi vodja in zgled ostalim. Pravi kapetan.


Kdo od igralcev je največji zabavljač?

Načeloma se izogibam garderobi, saj jim skušam dati čim več svobode. Če gledam skozi karakter, je najbolj živahen definitivno Matej Podlogar. Kdo je pravi vic-mojster ne bi vedel, bi bilo pa meni zelo zanimivo slišati, kdo je glavni zabavljač.


Za katerega igralce je najbolj verjetno, da bi lahko zamudil klubsko večerjo?

Hja, to težko ocenjujem, ker jih tako v podrobnosti še ne poznam. Vendar pa imamo tu nekaj »mesečnikov«, ki delujejo tako. Po mojem, bi najprej zamudil kateri od raztresenih mladincev.


Malo za šalo, malo zares: Prevrtimo čas na 16. maj, ko se prvenstvo konča. Na katerem mestu najdemo Domžale?

Upam, da čim višje. Treba je biti realen, prvi trije so imeli zelo malo oscilacij. Maribor in Olimpija, odvisno, kako se bo Aluminij spremenil, čeprav ima Aluminij fantastično ekipo. Zaostanek je velik, jaz bi bil zelo zadovoljen, če bi nam nekako uspelo priti do četrtega mesta, ki še vodi v evropsko tekmovanje. Vendar sem tudi igralcem na začetku priprav položil na srce, da bomo šli tekmo po tekmo. Prevelik cilj lahko škoduje, na začetku sezone je klub potihoma ciljal na prvaka, pa se ni izšlo dobro. Tako da je realen cilj 4. mesto, rad bi bil seveda še višje, vendar je tekem do konca premalo.


No pa če malo preideva na vašo osebno statistiko. Ste vedeli, da imate (seveda kot trener Olimpije, Taborja in Domžal) proti Triglavu še 100% izkupiček? 8 tekem in 8 zmag, z gol razliko 27:5.

Takole bom rekel. Zdaj, ko sem slišal ta podatek, mi ni čuden. Že prej sem ponavljal, da proti Triglavu še nisem izgubil. Za Triglav sem sicer igral 3 leta v Prvi ligi, tako da je to praktično eden od »mojih« klubov. Ampak dejansko je res, ne pomnim poraza proti njim, očitno je to klub, ki mi leži.


No v Triglavu igrata tudi dva vaša bivša varovanca iz mladinskih selekcij Interblocka – Veron Šalja in David Tijanić. Kakšen nogometni potencial premore Tijanić?

David je čudo. Že ko me je direktor Triglava pred leti spraševal okrog tega fanta, sem rekel, da naj ga vzame takoj. Ko bo ta fant dozorel, bo delal še manj napak, ki pridejo iz njegove prevelike igrivosti na nevarnih delih terena. Spoznal sem ga pri Interblocku, bil je fant z ogromnim potencialom, tehnično zelo močan, ima »velika pljuča«, lahko teče, igriv, igralec s tistim posebnim dotikom žoge in idejo več. V letošnji sezoni je pokazal nekaj zelo zelo dobrih predstav, je pa težko, saj je Triglav v spodnjem delu lestvice.


Sta tujina in reprezentanca zanj realni?

Verjetno najprej tujina. Težko je reči, kaj je pravilen naslednji korak, mislim pa da je zrel tudi za vrh slovenske lige. Meni je kot igralec zelo všeč. Reprezentanca – zakaj pa ne? Je pravi potencial, vse pa je odvisno od njega, kako izbiral naslednje korake.


Nogomet je nepredvidljiv, sploh pa v Sloveniji ni nobenega pravila. Eno leto si lahko prvoligaški trener, drugo leto te praktično ni več.

Delali ste z veliko mladimi igralci. Bi lahko izpostavili 2, 3, ki so najbolj odstopali od povprečja?

Seveda, danes pogledam reprezentanco in slovenske igralce, kje vse kdo igra, vidim, da je med njimi ogromno teh, s katerimi sem delal. Šporar, Zajc, Skubic, Bajrić, Valenčič, Stojanović, Vrhovec, Fink, ne smem pozabiti tudi nesrečnega Kapuna, pa tudi – Dervišević. (globok vdih in smeh) Vse kar je kazal v mladih letih, zdaj le še potrjuje. Vedelo se je, da bo njegova glava nekoč prišla na svoje mesto in da bo takrat zasijal. Ima ekstra, ekstra ubijalsko levo nogo in to vse zdaj dokazuje, saj je postal reprezentančni igralec. Teh igralcev je res ogromno, ampak izstopala sta res Zajc in Šporar.


Kdo je najboljši igralec lige?

Hja. Proglašen je Kronaveter ne? Jaz bi moral vedno reči za svojega, da je Ibro najboljši! Težko bi se odločil za enega. Proglašen je bil Kronaveter, pa naj bo tako.


Kdo je najboljši trener lige?

Ja če je prvi, je verjetno Hadžić. Mislim, da je in v prvi in v drugi slovenski ligi ogromno kvalitetnih trenerjev. Realno je na prvi poziciji »Hadžo«, to si je zaslužil, pa naj bo tako.


Proti kateri ekipi je najtežje igrati?

Odvisno od obdobja. Najmanj uspehov imam proti Mariboru, ampak bi rekel, da je težje igrati proti Olimpiji. Njihov način igre je neugoden, tehnično so zelo močni, nepredvidljivi, ni šablonske igre ampak je v igri veliko svobode. Mislim da so zasluženo na prvem mestu. Moram pa izpostaviti tudi Aluminij, ki je letos pokazal zelo veliko.


Kje se vidite čez pet let?

Hja, če bi lahko zbiral med vsemi klubi…


Morda na vrhu Prve lige TS?

Ah, to bo prej. (smeh) Ne, malo heca, treba je iti počasi. Nogomet je nepredvidljiv, sploh pa v Sloveniji ni nobenega pravila. Eno leto si lahko prvoligaški trener, drugo leto te praktično ni več. Odvisno v kaj se sam spustiš. Padci so povsem možni. Ampak želje so, da bi bil čez pet let nekje zunaj, pa še potrkam za tole. Včasih je pravilno narediti korak v stran, pa potem šele naprej, ne pa prehitro naprej.




Za konec pa še nekaj kratkih, lahkih vprašanj:


Je remi kiks?

Da. V Domžalah je.


Zmaga z 1-0 ali 4-3?

4-3, ker imam rad, da se igra.


Zmaga slajša doma ali v gosteh?

Vedno doma.


Gol s prekinitve ali iz igre?

Iz igre.


Uvrstitev v kvalifikacije Evrope ali naziv trenerja leta?

Definitivno uvrstitev v kvalifikacije Evrope. Vedno za ekipo.


Podaja z levo ali z zunanjim delom desne?

Če žoga pride na cilj… (smeh) Lepo je videti igralca, ki ima izdelano »vanjsko« (v nogometnem žargonu udarec z zunanjim delom stopala), takih je zelo malo. S trenerskega vidika bi moral reči da leva, vendar pa bi iz nogometno-romantičnega vidika izbral zunanji del stopala.


VAR da ali ne?

Absolutno da. V nogometu se obrača preveč denarja, da bi o tem odločali zgolj trije sodniki, ki so na istem nivoju, ob dejstvu, da se nogomet tako razvija. Verjetno pa ga bo potrebno dodelati.


Nike ali Adidas?

Nemška šola – Adidas.


Messi ali Ronaldo?

Messi. Iz enega razloga. Vedno znova, ko ga gledam, me preseneti. Ronaldo me ne more presenetiti. Saj vsake toliko časa naredi nekaj in vsa čast za delo, fiziko in za konstantost skozi deset let. Vendar po mojem okusu, zaradi romantike – Messi.


722 views
  • YouTube