• Niko Hari

Komentar: [ŠOKANTNO] Izpoved nadr****** navijača: ''Sovražim NBA medije!''


Športni mediji so – kot tudi vse ostale novičarske platforme – odvisni predvsem od papirnatih vrednostnih pravokotnikov, ki v času kapitalizma vladajo slehernemu posamezniku. V želji po akumulaciji čim več zelencev si mnogi športni portali privoščijo marsikaj. Ravno ta ''gnus'', ki ga bralec občuti, ko prebira floskule, teorije zarot, naslove za generiranje čim več klikov, da medij ugodi včasih tudi nenormalnim zahtevam oglaševalcev, je bil eden od povodov, da ustvarimo medij, ki ga trenutno prebirate – Republiko Športa.

Veliko Slovencev je zaradi ''Lukamanije'' skočilo z obema nogama v svet lige NBA. Ni ga slovenskega športnika, ki bi generiral takšen vrvež okoli svoje pojave kakor Luka ''77'' Dončić, morda tudi v vsej zgodovini obstoja dežele na sončni strani Alp. Zasluženo – v svoji drugi sezoni Luka namreč igra izvrstno, iz večera v večer je pred prekinitvijo sezone polnil koše nasprotnikov, s svojimi vragolijami pa ne navdušuje samo svojih rojakov, temveč praktično cel svet. Da je ''Donke'' fenomen, mi ni treba poudarjati – tega se zaveda vsak vsaj na pol športni navdušenec, ki v zadnjih nekaj letih ni ležal v komi. Poleg svojih izvrstnih košarkarskih predstav Dončića zaenkrat krasi izjemno karizmatična persona skromnega in običajnega fanta, v katerega so se zaljubili v deželi onkraj Atlantika. Novi košarkarski ''feni'' so začeli črpati vsakršno informacijo domačih in tujih medijev, ki so jih z odprtimi rokami in razširjenimi žepi sprejeli v svoj objem.



Alfa in omega slovenskega športa ta hip.

Na domači grudi

Izjemno, skoraj fanatično priljubljenost čudežnega dečka so pridno (v prvi vrsti) izkoristili domači mediji, ki so naslovnice polnili z imenom, ki dobesedno tiska denar in ustvarja toliko klikov kot vse ostale tematike skupaj. S tem načeloma ne bi bilo nič narobe – mediji pišejo o tistem, kar je relevantno. V slovenskem športnem svetu je od leta 2018, ko je bil izbran na naboru lige NBA, najbolj relevanten prav Dončić. Kje je problem, se sprašujete, če pa si občinstvo želi Luke, mediji pa občinstvu dajejo to, po čemer najbolj hrepeni? Predvsem tabloidni in komercialni mediji so vsak ''prdec'', ki ga je spustil (pa tudi če ga ni, glavno da se bere) Donke, povohali z razširjenimi nosnicami, ga integrirali v svoj respiratorni sistem in ga izdihnili v obraze novic lačnih bralcev. Ti pa so hitro doumeli, da je na sto novic o Dončiću le peščica dejansko relevantnih oziroma bolje povedano: dejanskih novic. Vsaka poteza, vsaka izjava, vsak zapis ali objava na socialnih omrežjih je postala lastna novica s svojim naslovom, opremljena s slikami, videi (ki seveda niso imeli nobene veze z naslovom ali tematiko), grafi, zemljevidi in vsem kar pač pritiče atraktivnemu članku, kateremu manjka najpomembnejša komponenta – vsebina. Pompozni naslovi z velikimi tiskanimi črkami, ki so se kopali v superlativih in senzacionalizmih, so postali vsakodnevna stalnica bralca športnih prispevkov.




Prepoznajte, ko va vlečejo za nos

Sod brez dna: Kako in zakaj smo se znašli v začaranem krogu?

Dejstvo je, da mediji, ki niso nacionalka, potrebujejo pozornost občinstva – le to jim omogoča preživetje. Kljub temu, da zapise na domačih platformah še komajda berem, mi je popolnoma jasno, čemu se iz vsakega Dončićevega giba dela senzacija. Medij mora generirati prihodek, od katerega so odvisni novinarji in njihove družine, v tem trenutku pa suhoparne zgodbe pač ne dajejo hrane na mizo, niti ne plačujejo položnic. Bil bi izjemen dvoličnež, če ne bi priznal, da se tudi sam nisem poslužil kakega naslova, ki je bil pompoznejši od same vsebine, sploh pri pisanju za druge medije, ki niso Republika. Tam sem, priznam, podlegel uredniškim pritiskom in glej ga zlomka, moje zgodbe so bile veliko bolj brane, ko sem ''sfriziral'' naslov. Poleg novinarjev pa v tem ''čudotvoru'' sodobne medijske krajine obstaja še en, enakovreden krivec: mi, bralci. Na žalost smo sami tisti, ki podpiramo takšno stanje športnega novinarstva. Izmed vseh člankov, na katere kliknemo na spletu, vas/nas je le štiri odstotke takih, ki preberemo celoten prispevek oziroma ga ''poscrolamo'' do konca. S svojim obnašanjem na spletnih straneh, ki ga vsak napol kompetenten medij budno spremlja, si sami določamo, kakšno vsebino nam dotičen medij ponuja. Naslov, vodilo in kakšen videoposnetek je očitno vse, kar smo v svetu hitrega tempa in stresa zmožni vsrkati vase. Kmalu spoznamo, da je oglaševalcem na spletnih novičarskih portalih popolnoma vseeno, če bralci preberejo dejansko vsebino, ali samo kliknejo na naslov in vidijo oglas, ki se znajde na tistem mestu v danem trenutku. Treba je tudi poudariti, da bralci ne sankcioniramo medijev, ki nam ''prodajajo bučke'' s tem, da jih prenehamo brati. Nekako se ne moremo upreti naslovu, za katerega globoko v sebi dobro vemo, da je bedarija, a nas radovendost vseeno premaga. Vedno.

Land of the free and home of the brave

Če ste mislili, da je situacija pri nas zaskrbljujoča, naj vas pomirim. Občinstvu ameriških športnih medijev se godi še mnogo huje. Znani obrazi ''analitičnih'' (to besedo sem moral dati v narekovaj, ker je analize bore malo) in pogovornih športnih oddaj so alfe in omege ameriškega medijskega prostora: Skip Bayles, Stephen A. Smith, Shanon Sharpe, Nick Wright, Rachel Nichols in Colin Cowherd so le vrh ledene gore bedarij, ki jih na dnevni bazi prejema ne samo ameriška, ampak tudi svetovna javnost. V teh primerih največkrat ne naletimo na senzacionalistične naslove, temveč na mnenja, ki jih Američani imenujejo ''hot take''. To so ''izmišljotine'', za katerimi ti kvazi novinarji trdno stojijo. V teh primerih je vsebina povedanega oziroma napisanega, za razliko od objav v domačih medijih, še kako pomembna, a zato nič bolj relevantna. Ti novinarji svojo relevantnost pridobijo skozi svojo osebnost, ki je med američani izjemno priljubljena. Njihova mnenja so po navadi kontroverzna, a to samo zaradi kontroverznosti same, saj ta generira branje in gledanje prispevkov: Na primer Skip je splošno znani ''LeBron hater''. Bayless je namreč svojo televizijsko persono zgradil izključno na (ne)uspehih najboljšega košarkarja naše generacije. Njegova stališča, pa naj gre za LeBronovo igro ali karkoli povezano s košarko, so običajno negativno nastrojena proti košarkarju. Neglede na to, kakšna je tema, si Bayless srčno prizadeva na vsaka dva izrečena stavka omeniti kraljevo ime (v negativni luči). Njegove izjave sprožijo val negodovanja (ali odobravanja, glede na stališče bralca) s katerimi si Skip polni žepe, odkar je košarkar iz Akrona prvič stopil na parket. Vsemu, kar Skip izusti, po navadi nasprotuje njegov ''nasprotnik'' v pogovorni oddaji Undisputed, Shanon Sharpe. Tako osebnosti generirata dva močna pola diametralno si nasprotujočih mnenj, ki so ena bolj kontroverzna od druge, samo zaradi same kontroverznosti izrečenega. To namreč prinaša denar na mizo.


Skip in Shanon.

Poleg zgoraj naštetih novinarjev, športni televizijski giganti najemajo nekdanje profesionalne košarkarje kot so Paul Pierce, Chauncey Billups, Scottie Pippen, Kendrick Perkins in drugi. Nabor igralcev, ki bi nudili kvalitetno analizo košarke je pri ameriških ''mainstream'' medijih izredno skop. Na primer Piercu komentatorski stolček na televiziji nudi platformo za samopromocijo in poveličevanje edinega šampionskega prstana, ki mu ga je uspelo osvojiti v karieri. Pierce je v živo večkrat poudaril, da je bil prstan Keltov iz leta 2008 vreden največ izmed vseh prstanov zadnjih dveh desetletij. Piercov ego je očitno potreben konkretnega božanja, saj konkretni naslov kuje v zvezde, čeprav ga je osvojil na krilih ene prvih superekip moderne dobe: Kevin Garnett, Ray Allen in Rajon Rondo so bili soigralci, ki so prispevali levji delež Piercovemu bahanju. Zbodejo tudi izjave, ko Paul Pierce postavi samega sebe na čelo raznih list najboljših košarkarjev vseh časov v raznih kategorijah. Ne razumite me narobe, Pierce je bil odličen košarkar, vendar nič več kot to. Je le eden izmed mnogih odličnih, ki pa v svoji karieri niso dosegali nikakršnih superlativov. Njegov soigralec iz šampionske ekipe je še en prepotentnež po imenu Kendrick Perkins. V svoji karieri sicer ni bil nič drugega kot veliko telo na parketu, a se vseeno čuti sposobnega, da kritizira in ocenjuje predstave igralcev na parketu.

Paul Pierce je izumil ''step back'' trojko!

Če smo za Skippa Baylesa povedali, da je največji sovražnik vsega povezanega z LeBronom, naj vam predstavim Nicka Wrighta. Njegovo življensko poslanstvo je diametralno nasprotno Baylessovemu. Na vse pretege skuša dokazati, da je košarkar iz Akrona najboljši vseh časov – torej boljši od Michaela Jordana.To je debata, v katero se nima smisla spuščati, saj lahko za oba igralca damo utemeljen argument, zakaj sta najboljša vseh časov. Kljub temu pa Wright z statističnimi anomalijami in polodstotnimi razlikami skuša dokazati nedvomno differentio specifica, ki loči Jordana in Jamesa. Še enkrat več je treba poudariti, da Wright to dela le zato, da ustvari vrvež na socialnih omrežjih in s tem preusmeri pozornost iz relevantnih debat na pričkanje raznih ljudi na spletu – kar ponovno generira denar.

Nabor najsočnejših izjav Nicka Wrighta


V spektru nesposobnih ''strokovnjakov'' najdemo še biser med biseri, Colina Cowherda. Njegovih floskul fizično ne morem zliti v ta tekst, ker bi med pisanjem verjetno računalnik vrgel iz balkona na katerem trenutno pišem tale spis, zato si oglejte ta video, če imate močan želodec:


Izbor najboljših: Klay Thompson je višji Wade.


Na bralcih je, da s kritičnim odnosom do novinarskih tekstov sankcionirajo nesmisle, s katerimi jih skušajo premamiti, da kliknejo na objavo. Žal živimo v takem času, da je to breme na prejemnikih medijskih sporočil, v svetu kjer nas obkrožajo senzacionalizmi, laži in polresnice. Najbolje bo, da se orientiramo po citatu Jurija Zrneca in Lada Bizovičarja iz nekdaj kultne humoristične oddaje:

'' Ne verjemite človeku, ki laže.''

224 views1 comment