• Luka Skarlovnik

#6 – Nikola »Joker« Jokić

Updated: Aug 12


(sbnation.com)

Denver se je že lani, precej presenetljivo, uveljavil kot eno najboljših moštev v ligi NBA. Izjemno ekipna igra in globok kader obetajo veliko, predvsem z Nikolo Jokićem na čelu. Srbski center ne igra košarke, pač pa se igra košarko, je bilo slišati na enem od televizijskih prenosov, ko so igrali Denver Nuggetsi. Stil igre bi težko lepše opisal, saj uporablja neverjeten nabor veščin in potez, ki smo jih do zdaj videli izjemno redko, še nikoli pa pri kateremu od velikanov.


Na naboru je bil izbran kot 41-ti, tako da se od njega ni pričakovalo predstav, ki jih imamo možnost gledati. Je zabavljač in izraziti prvi obraz ekipe, ki ima možnost na igrišče poslati kar nekaj kvalitetnih igralcev.


Med koronskim premorom se je Jokić spopadel s svojimi največjimi kritikami in izrazito shujšal, kar kaže na njegovo miselnost – cilj je osvojitev naslova. Manj »balasta« mu omogoča več agilnosti, hkrati pa lahko na igrišču ostaja nekoliko dlje. Statistika zadnjih dveh let (ko je tudi ekipa med boljšimi v ligi) je zavidljiva, a ne piše cele zgodbe. Dobrim 20 točkam na tekmo, dodaja še okoli 10 skokov in osem asistenc. Po domače povedano, poleg centrskih nalog opravlja vlogo organizatorja igre. XL Luka Dončić. Njegov pregled igre je neverjeten, podaje osupljive. Sposobnost doseganja točk obrambi povzroča težave, večkrat pa nase povleče po dva ali celo več nasprotnikov in najde katerega od prostih soigralcev, ki jim lastnoročno odpira prostor. Najde jih s podajami, ki jih »običajni ljudje« ne vidimo – upam si trditi celo, da jih ne vidi velika večina NBA igralcev.


Igri pod košem dodaja sposobnost zadevanja z razdalje, kar še dodatno raztegne nasprotnikovo obrambo in mu odpira še dodatne možnosti odklepanja nasprotnikovega branjenja. Prvo tekmo mehurčka je celo začel na položaju organizatorja igre, kar je bila zanimiva, mogoče malo smešna, a popolnoma nesporna odločitev trenerja.


Jokićeva igra torej temelji na pregledu igre, na tehničnem znanju in spretnosti – ne pa na moči, kar je bilo za centre vsaj v preteklosti značilno. Posledično je njegova fizična prezenca nekoliko jalova, kar se pozna tudi pri obrambi, kjer Joker sicer ni slab, a ne blesti. Vprašanje je torej, kako se bo v končnici, ko je vložek maksimalen, odrezal proti fizično dominantnim igralcem kot so na primer Anthony Davis (če se Denver v končnici sreča z losangeleškimi Lakersi), Jusuf Nurkić, Montrezl Harrell in Steven Adams, čeprav pri zadnjih treh ne gre govoriti o istem kvalitetnem razredu.


Trener je Jokiću predal ključ napada, kar se jim obrestuje, vseeno pa relativno mlademu kadru manjka izkušenj v končnici, ki so veliko bolj pomembne kot zgleda na prvi pogled. Jokičeve izkušnje segajo v daljno leto 2019, ko se jim je sicer uspelo uvrstiti v konferenčni polfinale, kjer jih je premagal Portland. Čeprav govorimo le o letu končnice, so bile Srbove predstave dobre, kar navijače Nuggetsov lahko navdaja z optimizmom.


25 točk, 13 skokov in dobrih osem asistenc, z več kot 50 % metom in skoraj 85 % uspešnostjo na črti prostih metov. Mirne duše lahko torej trdim, da Joker v svoji dosedanji, sicer kratki, karieri zaključnega turnirja, ni izginil. Njegov učinek na igrišču se je poznal, verjetno pa je Denver »nesla« neizkušenost – že letos pa jim končnica ne bo več nova, z izjemo nekaj dodatkov ekipi. S tem ciljam predvsem na Bol Bola in Michaela Porterja Jr., ki v mehurčku igrata zelo dobro. Pravo vprašanje je, če lahko močna ekipa premaga močne posameznike. Drugi igralec Denverja je trenutno Jamal Murray, ki je sicer izjemen mladi organizator, a mu še nekaj stopničk manjka od statusa zvezdnika. Tako se bo Jokić bolj od klasične partnerske naveze moral zanašati na globino kadra. Že nekajkrat je bilo govora, da bi Nuggetsi morali razmišljati o tem, da v zameno za nekaj zelo kvalitetnih košarkarjev pripeljejo enega odličnega – ker v končni fazi tudi igralci trenutnega kadra zaradi skoraj prevelike konkurence ne morejo do konca izkoristiti svojega potenciala. Mogoče prav pri letošnjem Denverju dobimo odgovor na večno vprašanje: zaokrožena ekipa ali individualna kvaliteta več zvezdnikov.


Denver se mora zanašati na ekipno igro, Jokić pa jih mora voditi. 20 točk na tekmo v končnici najverjetneje ne bo dovolj, v ključnih trenutkih mora ekipo pripeljati do zmage ter odgovornost prevzeti nase. Odločati se mora pravilno, tudi v ključnih trenutkih, kar ne pomeni nujno izolacije in zaključevanja mož na moža, če se soigralcu ponudi boljša možnost za zaključek.


Lani je bila odlična »testna runda«. Daleč od tega, da bi igrali slabo, vendar pa bo potrebno letos postoriti še nekoliko več, tudi fizična pripravljenost po odigrala veliko vlogo. Zahodna konferenca je polna odličnih moštev, tako da bo vsak krog končnice zahtevna naloga ne glede na nasprotnika – Jokićeva glavna naloga je (p)ostati lepilo, vezivno tkivo ekipe. Vodilni mož napada, ki skrbi, da igra teče in dviguje predstave soigralcev. Tega je sposoben, njegov košarkarski IQ pa bo moral biti dovolj, da prebije tudi nekoliko bolj kvalitetno obrambo nasprotnikov. Motor in ideja ekipe.


Denver Nuggets so všečno moštvo, polno koristnih igralcev. Izgledajo povezani, vodi pa jih en najboljših igralcev v ligi, ki je neprestano v pogovoru za najboljšega centra. Igrajo lepo košarko, na klopi sedi kvaliteten trener, a se zaradi losangeleških superekip skoraj ne govori o Denverjevih možnostih za naslov zahodne konference – morda pa nam prav oni letos pripravijo presenečenje in se dokončno uveljavijo kot nova rušilna sila NBA košarke.

38 views