• Luka Skarlovnik

#8 – Paul »PG13« George

Updated: Aug 10


(vir: clipperholics.com)

Zame je bilo daleč največje presenečenje lanskega NBA poletja razpad Oklahoma City Thunderja, ko je Paul George zaprosil za menjavo, sledil pa je še odhod Russella Westbrooka. George se je tako znašel v situaciji, ko je njegova ekipa med najboljšimi v ligi, v sveti trojici ožjega kroga favoritov. Kljub vrhunskemu kadru pa Los Angeles Clippersom manjka složnosti – tako bo velik del uspeha slonel na Georgevem partnerstvu s Kawhijem Leonardom.


PG13 je zvezda že od svojih začetnih let v ligi. Bitke njegove Indiane z Miami Heatom v začetku desetletja so skoraj epske, saj smo Georgea spremljali v neposrednem dvoboju z LeBronom Jamesom. A nesreča s poškodbami je Paula vztrajno držala na varni razdalji od »NBA elite«, najnižjo točko pa je dosegla z zlomom noge na trening tekmi ameriške košarkarske reprezentance leta 2014. Tekmovalnega dresa takrat ni oblekel več kot leto, kar ga ni pahnilo ravno v pozabo, a zdelo se je, da bo ostal igralec z veliko neizkoriščenega potenciala. V zadnjih dveh sezonah pa je pokazal ogromen napredek, se uveljavil kot superzvezdnik in se lani potegoval za tri individualne nagrade, čeprav je na koncu pristal »le« v prvi peterki in prvi obrambni peterki lanske sezone.


Bil tretji v glasovanju za najboljšega igralca, a z velikim zaostankom za prvima dvema. Pravi dvoboj se je odpiral v tekmi za najbolj izboljšanega igralca, kjer nagrade ponavadi ne prejemajo že odlični košarkarji, ki stopijo v najelitnejši kvalitetni razred, še bolj pa je izstopal v tekmi za najboljšega obrambnega igralca sezone, ko je poleg izjemnih strelskih izkupičkov večkrat zaustavil najboljšega igralca nasprotne ekipe in ligo vodil v ukradenih žogah. Letos je v formi nekoliko upadel, mučile so ga poškodbe ramenskih sklepov, a razlog za statistično slabšo sezono lahko poleg manj odigranih minut na tekmo iščemo tudi v izgubljenosti ekipe, saj se zdi da sicer kvalitetni posamezniki, na igrišču ne uspejo razviti moštvene igre.


Že iz zgoraj opisanega lahko sklepamo, da je George en boljših »two way« igralcev v ligi. Vrhunski je tako v napadu kot v obrambi, kar je glede na njegov igralni položaj visokega branilca oz. nizkega krila izjemnega pomena, saj največ zvezd igra ravno na teh položajih, Paul pa jih uspešno zaustavlja. Če se osredotočim na zadnji dve sezoni, zaradi katerih George zavzema osmo mesto, si je sposoben dokaj sam ustvariti dobre mete in prodore, zanesljiv je na dobrodelni črti, izjemno nevaren pa je tudi za tri, kjer je letos uspešen več kot 40 odstotno, lani pa mu je ob povprečno več metih na tekmo do te meje zmanjkala le dobra odstotna točka. Napadalni raznovrstnosti dodaja še solidno število skokov, skozi kariero približno šest, in okoli štiri asistence. Zaokroženo statistiko pa nadgrajuje z izvrstno obrambo. Z dobrima dvema metroma višine, lateralno hitrostjo in eksplozivnostjo lahko pokriva vsaj prve tri položaje, po potrebi pa ni nemočen niti proti nekoliko višjim krilom. Dobro bere napad in ne pušča nepotrebnega prostora za prodore, kar vodi do neuspešnih metov nasprotnikov in ukradenih žog. Velik pečat tako pušča na obeh straneh igrišča, kar je včasih premalo vrednotena karakteristika, ki pa večkrat do izraza pride v končnici.


Tam se začne igrati »prava košarka«, ko se maksimumi iztiskajo tako v napadu kot v obrambi. Odgovornost pade na najboljše igralce ekipe, George pa se te odgovornosti nikoli ni branil, sposoben jo je sprejeti na svoja ramena (koliko nosilnosti jim je pač še ostalo). Podoben met mu je uspel na prvi tekmi v Orlandovem mehurčku, ko je manj kot pol minute do konca srečanja zadel trojko za izenačenje (na koncu so Clippersi vseeno klonili proti mestnim rivalom Lakersom). To odgovornost si bo delil s Kawhijem Leonardom, izjemno podobnim košarkarjem, ki premore še nekoliko več kvalitete kot George, a skupaj tvorita enega boljših dvojcev v ligi. Na omenjeni tekmi sta uspešno zaustavljala LeBrona Jamesa, ki sicer ni izgledal najbolje, George pa je nasprotniku nasul še 30 točk pri skoraj 65 odstotnem metu iz igre, zadel pa je kar šest trojk iz 11 poizkusov.


George ima nekoliko dvoumno zgodovino obračunov končnice. Je izkušen, v preteklosti pa se je, predvsem z moštvom Indiana Pacers v prvi polovici desetletja, uspešno dokazoval na zaključnem turnirju – a nikoli ni uspelo premostiti Jamesovega Miamija. Z moštvom iz Oklahome, kjer je preživel dve leti in od koder je prišel v Los Angeles, so obakrat izpadli v prvem krogu končnice. Tam je igral z Russellom Westbrookom, ki je sicer znan po tem, da v zaključni del ne uspe prenesti forme in predstav iz rednega dela sezone, a vseeno se je od Oklahome pričakovalo več. Lani so izgubili proti Portland Trailblazersom z znamenitim metom Damiana Lillarda, ki je na peti tekmi odločil serijo – verjamem, da ste posnetek že videli, v nasprotnem primeru:


V tej akciji je George pravzaprav izvrstno pokrival organizatorja iz Portlanda, ki je preprosto zadel – iz skoraj nemogočega položaja – in lastnoročno demantiral moštvo iz Oklahome. Sledila je že slišana zgodba o odhodu tako Georgea kot Westbrooka. Če povzamem, PG13 v končnici ne ponikne, daleč od tega. Hkrati pa je vsaj v zadnjih letih tudi daleč od zmage, kar nekako priča o tem, da kljub dobri igri ne more biti prvi mož ekipe. Letos je zgodba precej drugačna – prva opcija LA Clippersev je Leonard, znan po osvajanju »nemogočih« naslovov in neverjetnih predstavah, ko so te potrebne. Tako ima George, že izkušen in dokazan igralec končnice, ob sebi preverjenega šampiona. In prvič v njegovi karieri izgleda, da bo lahko preprosto igral svojo igro, oddelal zadolžitve, a predstavljal predvsem veter v jadra Leonarda, ki bo ekipo potiskal čez ovire.


Tako od njega pričakujem le njegove »vsakdanje predstave«, srčno pa upam, da so težave s poškodbami vsaj za letos odpravljene. Številk iz lanskega rednega dela najverjetneje ne bo dosegal, lahko pa se jim približa in s tem močno razbremenjuje soigralce. Ker je po drugi strani tudi on nekoliko razbremenjen, kljub statusu v ligi ni prvi igralec svoje ekipe, bi se lahko raven njegove igre še dvignila. Poleg napada pa bo seveda ogromno dela moral postoriti v obrambi, kjer z moštvenim kolegom predstavljata veliko nevarnost za branilce in krila zahodne konference, kjer igrajo naš Luka Dončić, James, Westbrook, James Harden, Donovan Mitchell, pa tudi Chris Paul. Če bo George igral »svojo« obrambo in nanje pritiskal, bodo imeli oteženo delo doseganja točk, odstotek njihovih metov bo upadel, na igrišču pa ne bodo imeli želenega učinka, kar je pogosto spregledano, a še pogosteje bolj pomembno od doseganja točk.


Moštvo Clippersov sicer še ni našlo iste valovne dolžine. Zdijo se neprepričljivi in nepovezani, njihova igra pa izgleda statična, netekoča, z ogromno izolacijami svojih strelcev. Pomanjkanje dobrega organizatorja napada bi se sicer lahko poznalo, a večkrat smo že videli, kako v končnicah superzvezdniki upravičijo in zaslužijo svoj status – z izjemnimi individualnimi predstavami, ki jim nasprotniki preprosto ne morejo parirati. Na tak način lahko posameznik v veliki meri odloči tekmo, serijo, naslov. In Paul George je tak posameznik. Od njega se pričakuje veliko, vendarle pa še čakamo, da mu lahko – tudi v končnici – pripišemo naziv zmagovalca.

43 views