• Žan Černivec

Jojo


Vir: Delo.si


V nogometu naj bi veljalo, da se je do uspešne kariere moč prebiti s prepletom trdega dela, poznanstev ter talenta. Pri čemer lahko prva dva dejavnika združimo pod imenovalec lastnega prizadevanja in želje po uspehu. Kdor išče, ta najde in kdor gara, napreduje. A z razlogom je tu tudi tretji dejavnik – dejavnik nogometne genialnosti. Morda je prav ta najbolj nehvaležen, saj ga nihče ne more pridobiti z vajo. Talent je pač – dan. Položen v zibelko bi lahko dejali.


Že v zelo mladih letih se otroci, ki tekajo za žogo v prvih nogometnih selekcijah, začnejo razlikovati med seboj. Za fizične in taktične aspekte igre je takrat, logično, še bistveno prezgodaj. Moč pa je opaziti, kateri posamezniki imajo tisti prefinjen čut za okroglo usnje. Kateri so tisti dečki, ki žogo podajo ravno prav močno in katerim se žoga ob sprejemanju »prilepi« na stopalo. In eden takšnih je tudi 32-letni Slovenec Josip Iličić.


virtuóz -a m (ọ̑) kdor do popolnosti obvladuje tehniko kake umetnosti, navadno glasbene


Nogometni virtuoz. To je on. Tehnično izpopolnjen nogometni igralec. Res je, da je ta besedna raba (žal) v medijskih in internetnih krogih prevečkrat prepoceni rabljena. Tako je danes v krogih nogometne razprave že praktično vsaki drugi nogometaš označen za tehnično dovršenega. Kakorkoli, v primeru Iličića, gre za drug nivo tehničnega znanja, ki je blizu popolnosti. Genij, ki čuti žogo, jo obvladuje in z njo počne, kar želi. In pri vsem tem izžareva sproščenost, eleganco in prepričljivost.



Vir: Gazzetta Fan News


Od kopačk na klinu do igranja pred 37.000 gledalci v enem mesecu

Iličić se je rodil v Prijedoru, današnjemu mestu Bosne in Hercegovine, 29. januarja 1988. Njegovo otroštvo oziroma celotno življenje je zaznamoval zelo zgodnji umor očeta, sicer Hrvata. Pred težkimi razmerami so Josip, mama Ana in brat Igor odpotovali v slovenski Kranj v želji po novem začetku.


Ni bilo lahko. Mati je bila pri vzgoji in financiranju osamljena. Mali Josip pa se je bolj kot za karkoli drugega zanimal za – nogomet. Vendar sprva sploh ne za veliki nogomet, temveč za futsal. Nadarjenost ni dolgo ostala neopažena, kaj kmalu so ga trenerji kranjskega Britofa pregovorili v veliki nogomet. Pri 19 letih je prestopil v Bonifiko, s katero je 1 leto nastopal v drugorazrednem slovenskem prvenstvu. Kajpak je opozoril nase in po eni sezoni odšel med prvoligaško druščino. V dresu Interblocka je osvojil tudi eno pokalno lovoriko, vendar pa ga je že po koncu svoje druge sezone doletelo hudo razočaranje – Ljubljančani so ob izteku sezone 2009/10 izpadli iz Prve lige. Danes priljubljeni »Jojo« je pri svojih 22 letih razmišljal o zaključitvi nogometne kariere. In potem je zazvonil telefon.


Na drugi strani zveze se je za usluge Gorenjca grebel legendarni Zlatko Zahovič. Za Iličića je odštel 80 tisočakov evrov, Iličić pa je v paketu z Robertom Berićem 1. julija 2010 Interblockov dres zamenjal za mariborskega. Hitro pa je postalo jasno, da mu je bil tudi ta dres nekako neudoben. Nekoliko premajhen, če se razumemo.

V zgolj 11 nastopih je v mesecu in pol Jojo na Ljudskem vrtu dokazal, da je igralec evropskih razsežnosti. Maribor je v kvalifikacijah za ligo Evropa sprva odpravil madžarski Videoton, se sprehodil prek škotskega Hiberniana in na zadnji stopnici trčil ob perspektivni italijanski Palermo. Trener Delio Rossi pa je kljub porazu vijoličnih prepoznal slovenski talent in svoji poletni ekipi na povratnem letalu proti Siciliji dodal še Armina Bačinovića in Josipa Iličića.


Palermo je v tistem času mislil in deloval skrajno resno. Gradil je mlado, nadebudno ekipo, ki je igrala všečen nogomet. Ekipa je s Salvatorem Sirigujem, Ezequielom Muñozem, Matteom Darmianom, Federicom Balzarettijem, Antoniem Nocerionm, Javierjem Pastorejem, Abelom Hernandezom, Fabriziem Miccolijem in drugimi priplezala do sedmega mesta v prvenstvu ter do finala v italijanskem pokalu. Poleti sta se za pravo malo slovensko kolonijo ekipi pridružila še dva Slovenca – Jasmin Kurtić in Siniša Anđelković.


No med vsemi Slovenci je najbolj navduševal prav Iličić. Še zlasti z Argentincem Pastorejem sta tvorila odličen duet, ki je v svoji mladostnosti navduševal ljubitelje nogometa. Tudi po odhodu Pastoreja v Pariz se Jojo ni ustavljal. Navduševal je v rozastem dresu in dvigoval apetite večjih klubskih organizacij. Nikoli ni šlo zgolj za učinkovitost pred golom ali asistence. Šlo je za slog, ki ga statistika in številke težko opišejo. Mehkoba in eleganca sta tista, ki sta visokoraslega in suhljatega nogometaša vedno dvigovala nad povprečje. Iličić je opozarjal nase in začel postajati novo veliko ime na Apeninskem polotoku.



Vir: ItaSportPress


Od Britofa do Lige prvakov

Palermo je leta 2013 zamenjal za Fiorentino in vijolični dres nosil 4 sezone. Dvakrat s četrtim, ter po enkrat s petim in osmim mestom v Serie A je Iličić s Fiorentino vseskozi grozil italijanskemu vrhu in tudi redno branil klubske barve v drugorazrednem evropskem nogometnem tekmovanju Ligi Evropa. A žal je Iličić z druščino vedno ostajal korak prekratek za elitno Ligo prvakov. Po sezoni 2016/17 je Iličić zapustil Firence in se preselil v Bergamo – k nadobudnemu projektu vzpenjajoče se Atalante. V upanju, po dosegi otroških sanj in brcanju tako prestižne zvezdnate žoge.


Iličić je svoje prestope vedno izbiral premišljeno. Z najvplivnejšim agentom na slovenskem območju – Amirjem Ružnićem je Iličić v karieri zastopal klube, ki so bili po kvaliteti in stilu pisani na kožo visokoraslemu ofenzivnemu vezistu. Palermo, Fiorentina in Atalanta res niso imena svetovnih nogometnih razsežnosti. A kaj zato, Jojo v največjih klubih verjetno ne bi igral ključne vloge, ne bi bil »prva violina«. Res je, da bi verjetno služil x-krat višjo plačo, a denar ni vse. Iličić je spoznal svoje razsežnosti nogometnega udejstvovanja – to je pač nivo, ki je stopničko ali dve pod samim vrhom italijanskega klubskega nogometa. In v tem okolju Iličić ne »statira«, ampak je tu lahko najboljši. Tisti, ki ga nasprotnikovi trenerji na sestanku pred tekmo obkrožijo z rdečim flomastrom in zanj varovancem naročijo dvojno pokrivanje.



Iličićeva, in plače njegovih soigralcev v primerjavi z drugimi nogometaši. Vir: 24 Sata


In tako je korak za korakom, stopnico za stopnico, z Atalanto prilezel do elitne druščine - Lige prvakov. A »Bergamaski« niso prišli kasirat, temveč so trenutno na pragu četrtfinala. To je najboljših 8 ekip v Evropi, kar bi Atalanti lahko na povratni tekmi z Valencio preprečil zgolj kakšen čudež v stilu Barcelone. Tako to gre v nogometu – pred dobrimi desetimi leti se je podil po vaških tekmah na Gorenjskem, pred kratkim pa je z bleščečo predstavo odpihnil slovito Valencio na razprodanem San Siru.


Vir: Eg24 News


Z nogami na trdnih tleh

Jojo je v nogometni javnosti zelo priljubljen. Še zlasti to velja za zahtevno slovensko publiko. Je preprost fant, tak kot je bil nekoč. Tudi člani reprezentančne ekipe, od soigralcev pa vse do ekonomov, o njem govorijo le z izbranimi besedami. Je čisti profesionalec. Ne razsipava z denarjem, ne ponaša se s slavo in uspehom, z veseljem pristopi k navijačem, v pogovoru pa deluje spoštljivo in umirjeno. Poleg tega pa izžareva pripadnost do slovenskega grba. Kar mu, gledoč njegove korenine, ne bi bilo potrebno. A za razliko od nekaterih, se Iličić zaveda, za koga bije srce: »Odraščal sem v Sloveniji. Dala mi je vse, zato je logično, da bom igral za njo. Čeprav se počutim kot Hrvat, Bošnjak in tudi kot Slovenec. Rojen sem v Bosni, moji sorodniki živijo na Hrvaškem, a Slovenija mi je, kot rečeno, dala vse,« je za 24 Sata povedal Iličić.


Vse to je Jojo tudi dokazal jeseni leta 2018, ko je kljub izostanku številnih reprezentantov na tekmah Lige Narodov, ponosno branil dres z motivom Triglava. »Kdor hoče igrati za reprezentanco, je dobrodošel, kdor noče, pa … bo prišel drugi.« je za RTV povedal Josip.


To se je dogajalo v za Iličića zelo težkem obdobju. Poleti je hudo zbolel, okužba zobnega tkiva pa ga je prizadela celo do te mere, da ni vedel, ali bo še kdaj lahko stopil na nogometne zelenice. Skoraj dvomesečna rehabilitacija je Kranjčanu spremenila pogled na svet: »Nisem mogel spati. Ves čas sem razmišljal o tem, ali se naslednjega jutra ne bom več zbudil in nikoli več ne bom videl svoje družine,« je povedal za 24 Sata. A prebrodil je krizo. In se vrnil močnejši.

Zanimivost: Za uradno spletno stran Atalante je Jojo povedal, da v svetu nogometa sovraži 2 stvari. Prva je ogrevanje pred tekmo, druga pa je nogometna igrica Fantasy Football.

Zahvala

Strnimo lahko z zahvalo. Pa ne toliko samemu Josipu, čeprav bi si jih za svoje predstave zaslužil. Zahvaliti bi se morali trenerju Gian Pieru Gasperiniju. Ker je uspel ekipo Atalante pripeljati v Ligo prvakov in jo s tem postaviti na dovolj velik oder. Oder, ki ga, za razliko od Serie A, gleda širša nogometna množica. In tako je kvaliteta igralcev najučinkovitejše ekipe italijanskega prvenstva (da, celo bolj učinkovite od nedotakljivega Juventusa) končno uzrla luč resnega evropskega nogometa. Evropa je spoznala Josipa Iličića.


Žal je trajalo do njegovih tridesetih, a bolje pozno kot nikoli, pravijo. Medtem ko ga večina še vedno ne pozna, se tisti, ki ga redno gledajo, dobro zavedajo njegove kvalitete. Tako so denimo navijači Atalante v nedavni anketi o tem, kdo je najboljši nogometaš, ki je v zgodovini branil barve Atalante, s kar 80-odstotno večino izbrali Slovenca. Kvaliteto potrjuje tudi deveto mesto na listi strelcev v Serie A v zadnjih 10 letih, kjer se je znašel z 79 zadetki, ob dejstvu, da niti ne igra v sami konici napada. Po statističnih podatkih spletne strani Stats Bomb, je v sezoni 2018/19 po statističnih parametrih igre (preigravanja, podaje, streli, učinkovitost) zaostal zgolj za Neymarjem in Lionelom Messijem. Vseeno je v letošnji sezoni nekako uspel predstave še izboljšati.



Vir: Statsbomb


Spletna statistična stran poroča, da so Iličićeve številke redkost v vrhunskem nogometu. Ob bok so ga postavili celo Messiju. Ta nikoli namreč ni sezone zaključil s povprečjem 5 strelov, 3 uspešnih preigravanj in 2,5 ključnih podaj na tekmo. Iličićev izkupiček v letošnji sezoni do zdaj pa je 5.03 strelov, 3.35 uspešnih preigravanj in 2.79 ključnih podaj na tekmo. Zato velja dvakrat premisliti besede priznanega italijanskega novinarja Flavia Fusija, ki je Iličića označil za najboljšega igralca Serie A v minuli sezoni, hkrati pa tudi najboljšega na Apeninskem polotoku v tem trenutku.


S strinjanjem ali brez njega – Josip Iličić je najbolj podcenjen nogometaš planeta.


Vir: Fantamagazine

0 views