• Luka Skarlovnik

Air Canada

Namesto o športu se zadnje tedne pogovarjamo le o krizi, ki nam je športne dogodke vzela. In v vsej tej zmešnjavi, ko z nestrpnostjo pričakujemo vsako informacijo o nadaljevanju tekmovanj, se je izgubila ciljna črta legende NBA košarke. Vince Carter, znan predvsem po svojih zabijanjih, ki so mu prinesla kultne vzdevke kot sta Air Canada in Vinsanity, je čisto mogoče že zaigral svojo zadnjo profesionalno košarkarsko tekmo na ameriških parketih.

(vir: flickr.com)

Carter je že pred sezono naznanil, da je ta njegova zadnja, vendarle pa je najverjetneje pričakoval, da se bo poslovil ob stoječih ovacijah na zadnji, 82. tekmi rednega dela sezone. Novi koronavirus je prižgal rdečo luč tudi košarki onstran Atlantika, potek preostanka sezone (če bo sploh odigrana) pa zaenkrat ostaja še neznan. Vincu Carterju je torej sladek konec spoštovanja vredne kariere zagrenila pandemija.


Vincent Lamar Carter Jr. letos kot prvi v zgodovini igra svojo 22. sezono v najmočnejši košarkarski ligi na svetu. Air Canada je edini igral (in zabijal) v 4 različnih desetletjih (90ta, 00ta, 10ta, 20ta). Kljub vzdevku se je Carter rodil na Floridi, tri leta univerzitetne košarke odigral v Severni Karolini in kot peti izbor na naboru leta 1998 pristal v Torontu pri Raptorjih, kjer je preživel prvih 6 let svoje kariere. V prvi sezoni s Torontom si je prislužil naziv novinca leta, dve leti kasneje, leto 2000 pa še danes lahko štejemo za prelomnico na njegovi košarkarski poti. Poleg tega, da si je takrat prislužil prvega od svojih osmih nastopov na tekmi vseh zvezd, je tisto leto poskrbel za verjetno najlegendarnejše tekmovanje v zabijanju, ki mu je priskrbelo vse zgoraj naštete vzdevke. Takrat se je uveljavil kot eden najboljših »dunkerjev« v zgodovini, čemur ne more oporekati skoraj nihče. Še letos, ko je Carter že 43-krat praznoval obletnico svojega rojstva, smo ga lahko na ogrevanjih videli izvajati »windmill« (veternica) in »360« zabijanja, ki so daleč od samoumevnih tudi za precej mlajše košarkarje.


Po Raptorjih, ki so ga vpeljali v veliki svet NBA, je Carter zaigral še za kopico drugih franšiz. Po New Jersey Netsih je zaigral še za Orlando, Phoenix, Dallas, Memphis, Sacramento in nazadnje, leta 2018, pristal v Atlanti, kjer je/bo tudi sklenil svojo košarkarsko pot. Kljub vsem kvalitetam, ki jih je številka 15 v svoji karieri kazal, in dvema zlatima medaljama z ameriško reprezentanco, mu nikoli ni uspelo doseči ultimativne slave – naslova prvaka. Carter bo za vedno ostal legenda lige, čeprav težko govorimo o enem najboljših košarkarjev vseh časov. V spominu nam bodo ostala njegova neverjetna zabijanja, ko je premikal meje fizično mogočega. Definitivno pa bo vtis pustil tudi kot osebnost v ligi.


Pri svoji starosti bi lahko bil več soigralcem že oče. In v zadnjih letih, ko je tudi telo mogočnega Air Canade začelo počasi kazati sledi časa, je Vince prevzel izrazito mentorsko vlogo. Namesto po prstan k zelo kvalitetni ekipi, se je odločil za odhod v Atlanta Hawks, franšizo v »rebuildu«, brez zgodovinskih uspehov, v mesto, kjer košarkarska dvorana nikoli ni polna in na tekmah ponujajo zastonj frizerja. Vse zgoraj našteto pa ne pomeni, da so Hawksi franšiza brez določenega cilja. Pridno in dobro gradijo na mladih, potencialnih košarkarjih z goro talenta. V ospredju sta Trae Young in John Collins, na letošnjem naboru pa so se dokopali še do 4. in 17. izbora na naboru in dodali De'Andreja Hunterja in Cama Reddisha. Potrebovali pa so še neko lepilo, vezivo, ki bo skupaj držalo garderobo, veterana, ki bo brzdal mladeniče in jih vodil skozi turbulence prvih sezon. Težko bi našli primernejšega za to nalogo kot legendo lige in, statistično gledano, največjega veterana, košarkarja z najdaljšim stažem lige, Carterja, ki je igral s kar 21 generacijami novincev. Vince je to vlogo sprejel s ponosom in že drugo leto neguje garderobo Atlante, da bodo košarkarji, ko bo nastopil njihov čas, uspeli uporabiti ves talent, se spopasti z izzivi lige in življenjem profesionalnega športnika.


Carterjeva poslovilna sezona ni dvigovala veliko prahu. Že če se spomnimo lanskega leta, ko je Dwyane Wade skorajda paradiral po ZDA s svojo poslovilno turnejo, je Carter ubral pot Dirka Nowitzkega. Najavil je, da odhaja, franšizam ponudil možnost, da mu izkažejo zasluženo spoštovanje in se tudi sam pri sebi počasi začel pripravljati na življenje po košarki. Na zadnji tekmi pred prekinitvijo sezone je Carter v podaljšku proti New York Knicksom kot zadnji na tekmi zadel za tri točke. V skoraj prazni dvorani sredi Atlante so mu zaploskali tudi kolegi iz New Yorka. Težko si je predstavljati, da je to njegov zadnji koš v NBA dresu. Skoraj ne želim si tega predstavljati. Mogoče pa si je želel oditi po tiho, se izgubiti v igri, dokler javnost ne ugotovi, da ga več ni in zažene sirene. Mogoče bomo gledali nazaj na njegovo zadnjo trojko, ko je Atlanta izgubila in razmišljali koliko ljudi jo je videlo v živo. Kako malo pozornosti je veliki Vince Carter, Half-Man, Half-Amazing prejel v svoji zadnji sezoni. In mogoče si bomo ogledovali stare posnetke in razmišljali o surovem atleticizmu, s katerim je proizvedel dovolj atraktivnih potez za celovečerni film.


Vseeno pa nekako vsaj moram upati, da bo imel priložnost na svoji zadnji tekmi, v polni dvorani in s stoječimi ovacijami, Air Canada svojo košarkarsko pot zaključiti, kot bi se zanj spodobilo – z zabijanjem.

0 views