• Urban Kolman

Ali je športnik lahko aktivist?

Pretekli teden smo bili priča še eni vroči debati o športu in politiki. Zlatan Ibrahimović je v intervjuju napadel športnike, ki se ukvarjajo s politiko, češ, da bi morali športniki ostati v športu. V glavnem se je zdelo, da je njegova glavna tarča bil LeBron James. Seveda se je James na kritiko odzval in pravilno izpostavil dvoličnost Šveda hrvaško-bošnjaških korenin, ki je v preteklosti prav tako sodeloval v političnih tematikah na Švedskem glede priseljencev in verbalnega nasilja, ki ga te in ga je tudi on doživljal v preteklosti. James je repliko končal s trditvijo, da bi se moral Ibrahimović bolj podučiti o tem, koga napasti, saj je LeBron preveč izobražen za takšne napade. Iz tega verbalnega dvoboja so ameriški mediji seveda naredili dramo in logično zavzeli stran največje zvezde moderne NBA.















(vir: NY Post)


Seveda, je član LA Lakersov v tej debati zagovarjal pravilno stališče in sicer to, da imajo športniki tako poseben položaj in moč in da je skoraj njihova naloga, da poskusijo čim bolj vplivati na težave, ki se pojavljajo zunaj športa samega in sem spada tudi politika. Ibrahimovićeva trditev je mnoge spomnila na trditev konzervativne voditeljice, ki je LeBronu pred leti dejala na »utihne in igra naprej« (shut up and dribble). Medtem, ko je njena trditev bila napačna in zgrešena, so lani konzervativci bili na pravi strani debate o politiki v NBA. Med turnejo na Japonskem je sedanji predsednik košarkarskih operacij Philadelphie in tedanji generalni menedžer Houston Rockets Daryl Morey preko twitterja izrazil podporo protestnikom v Hong Kongu. Temu je sledila kritika s strani lastništva Houstona in vodstva NBA. Kitajska podjetja pa so Rocketse dala na črni seznam, njihovi odnosi z NBA pa so postali majavi. A pomembno je kako je ta dogodek komentiral glavni zvezdnik NBA. Ni se postavil v bran Moreyu in več tisoč protestnikom, ki so se borili za avtonomijo, ampak Moreyev twit označil za neizobražen ter s tem dokazal svojo hinavščino. Ko je v nevarnosti denarnica, je zgornja izjava konzervativne voditeljice več kot pravilna, treba je utihniti in igrati naprej.


To je kritika James in njegovega statusa kot nekega velikega borca za pravice vseh, a hkrati se je treba zavedati, da je bil postavljen v položaj, kjer jasnega izhoda ni bilo in napačen izbor besed bi lahko vodil do velikega škandala med NBA in Kitajsko, in posledično do velikega izpada financ, saj je Kitajska vendarle (največja) globalna sila in velik partner NBA. Vseeno pa LeBronu twita Moreya ni bilo potrebno komentirati oziroma bi se lahko nanj odzval tako, da ne bi konkretno napadel Moreya in ga označil za neizobraženega.


Tako je jasno, da je meja med športom in politiko še vedno zelo zamegljena in predvsem odvisna od tega, kaj športniki vidijo kot vredno boja. Ibrahimović je pred leti izpostavil prikriti rasizem na Švedskem, kar se tiče njegovega priimka, sedaj pa je v komentarju boja za pravice preko luže kritiziral LeBrona. Ta se je odzval in izpostavil, da sam nikoli ne bo utihnil, ko se bo potrebno boriti za njegova prepričanja in pravice temnopoltih, kar je res, a hkrati ima on kot tudi vsak športnik in nenavsezadnje človek mejo, do kam je pripravljen iti. Treba se je zavedati, da se bo vsak boril za stvari v katere verjame in stvari, ki jih je sam doživel ali so mu blizu. Omenimo lahko tudi Marcusa Rashforda, nogometaša Manchester Uniteda, ki z britansko vlado že dobro leto bije bitko za to, da imajo vsi otroci v času korone še vedno omogočen topel obrok; Rashford je v preteklosti namreč bil v njihovem položaju. LeBron in mnogi drugi košarkarji so odraščali v revščini in v državi, kjer niso bili slišani in zato se sedaj borijo ravno za te stvari. Ibrahimović se lahko poistoveti s tem kako je biti zaznamovan s priimkom in zato mu je to vredno izpostaviti, medtem ko sam ni doživljal stisk, ki so jim priča mnogi temnopolti igralci v Ameriki. Realnost je takšna, da imajo tudi največji športniki-aktivisti prioritete, ki jih v moderni družbi motivira njihovo prepričanje in žal tudi denar.

Angleški reprezentant je za zahvalo dobil fresko.


Ker pa je debata prišla med ameriške medije, so o njej govorili tudi v znani ESPN oddaji First Take, kjer je na presenečenje nikogar glavna zvezda oddaje Stephen A. Smith v debato vpletel raso. To je takorekoč njegov prvi obrambni mehanizem, ko je govora o kakršnikoli tematiki. Podobno je bilo poleti, ko je na stolček Brooklyn Netsov sedel Steve Nash. Komentator se je vedno skliceval na rasizem, ki ga vidimo v športu. Tudi, če je Smithovo sklicevanje na raso v teh primerih neresnično, pa se lahko s tem navežemo na izjave, ki jih je v nedavnem intervjuju za Gazzetto dello Sport podala legenda Ajaxa in Milana Clarence Seedorf. Ta je pravilno izpostavil problematiko temnopoltih trenerjev in pomanjkanje priložnosti, ki so jih tej deležni. A med samim intervjujem si je zakopal jamo. Kot prvi primer tega je seveda izpostavil samega sebe in medtem, ko je pravilno povedal, da je njegov rekord v Milanu bil soliden, je pri nadaljevanju pozabil omeniti, da so njegova nadaljnja trenerska mesta bila porazna. Pravilno je izpostavil, da kljub odlični igralski karieri ni dobil priložnosti na Nizozemskem ali drugod po Evropi, a glede na priložnosti, ki jih je dobil, se danes težko izgovarja na to, da klubi vsaj pri njem gledajo na njegovo barvo polti.


V nadaljevanju je Seedorf omenil Patricka Vieiro in Thieryja Henrya ter njuno trenersko pot, ki naj bi jo zaradi rasizma morala začeti v New York City FC in Montreal Impactu. Vmes pa je seveda pozabil na dejstvo, da je Vieira kariero zaključil pri Mancester Cityju, s katerim si pri New Yorku delijo lastnike in je nekaj let po končani karieri opravljal vlogo trenerja v mladinskih selekcijah angleškega kluba. Kasneje je dobil mesto prvega trenerja v sestrski organizaciji, kjer se je izkazal in dobil mesto trenerja pri francoski Nici, a je klub po slabem začetku tretje sezone moral zapustiti. Vieira tako ni »moral« iti v New York, tja je odšel zaradi ponujenega mesta in želje po napredovanju, poleg tega je pred tem zavrnil mesto trenerja pri Newcastlu. O Henryjevi do sedaj katastrofalni trenerski karieri pa ni vredno pisati. Zaradi imena je dobil priložnost pri velikem francoskem klubu Monacu in tam pogorel. To pa je bil razlog, da je potem naslednjo zaposlitev iskal v Kanadi.

Tako Moore kot Hughton sta se kot trenerja dokazala.


Seveda je treba priznati prikriti rasizem v nogometu in če zgoraj navedeni trenerji niso bili uspešni, isto velja za različne Steve Bruce in Alane Pardewe. Jasen primer tega je tudi Chris Hughton, ki je po sposobnosti nad prej omenjenima, a se mu premierligaške službe zmeraj izmikajo. Podobno velja za Darrena Moora, ki je bil dokaj uspešen pri WBA, ko so izpadli iz Premier lige in naslednjo sezono bil nepravično odpuščen, ko so bili med prvo šesterico Championshipa (čeprav kot dokazujejo lastniki, tukaj ni bil problem v trenerju ampak lastnikih, ki so nekompetentni). Moore je naslednjo zaposlitev našel v 3. ligi, pretekli teden pa je po dobrih predstavah z Doncastrom, ki se je nahajal v mestih za playoff, dobil novo priložnost v Championshipu s Sheffield Wednesdayem, ki je trenutno v coni izpada.


Vse to pa dokazuje, da so debate v športu, kot so politika in rasa zelo spolzke in jih je treba voditi zelo pazljivo, a hkrati dokazujejo, da še nismo tam, kjer mnogi mislijo, da smo in to velja tako za celotno družbo kot za šport, ki lahko nanjo vpliva.


28 views0 comments
  • YouTube