• Žan Černivec

Anali: Maribor, 18. 11. 2009

Updated: Apr 11

Bil je to poseben večer. Eden tistih, ki jih ne pozabiš. Tekma kariere, spektakel ali kar preprosto – pravljica. Drugi del dodatnih kvalifikacij za svetovno prvenstvo v Južni Afriki 2010 je potekal v štajerski prestolnici. Ljudski vrt je pričakal nikogar drugega kot veliko Rusijo. Bila je to tekma velikana z malčkom, Davida proti Goljatu, mačke z mišjo. Vendar pa so bile tistega večera vloge zamenjane.



Vir: YouTube


19. oktobra se je v švicarskem Zürichu odvil žreb dodatnih kvalifikacij za mundial, ki ga je prihodnje poletje gostila republika s skrajnega juga afriške celine. Ples kroglic je odločil, da se bo četa Matjaža Keka izmed možnih nasprotnic Francije, Portugalske, Grčije ter Rusije, v boj podala s slednjo. Pot na jug črne celine se je začela v Moskvi.

Na stadionu Lužniki je bilo 75.000 gledalcev priča domači zmagi. Med njimi tudi Vladimir Putin, ki ni pričakoval drugega kot domače zmagoslavje. Dva zadetka Dinjarja Biljaletdinova v drugem polčasu sta kronala rusko prevlado na lužniški zelenici – sicer podlagi z umetno travo. In ta ni bila neupravičena, še manj pa nelogična. Rusko reprezentanco so sestavljali svetovni nogometni zvezdniki. Andrey Aršavin (Arsenal), Roman Pavljučenko (Tottenham), Biljaletdinov (Everton), Jurij Žirkov (Chelsea) in drugi so tvorili čudovito rusko zasedbo, ki ji je za nameček poveljeval še nizozemski strateg Guus Hiddink. Zastrašujoče moštvo, ki je le dobro leto in pol pred tem na evropskem prvenstvu svojo zadnjo rekla šele v polfinalu, je Slovenijo nadigrala. 2:0 se je zdel rezultat, ki je zagotavljal varnost. Vse do 88. minute, ko je morda zadnjo bilko upanja globoko iz blata zbezal slovenski rezervist Nejc Pečnik.

Če kaj, je Kekovo reprezentanco takrat odlikovala neskončna borbenost. Želja, srce in borba do zadnje sape. Slovenija je bila ekipa brez izstopajoče zvezde. Igralci so si kruh služili v evropskih prvoligaših, katerim je bil domet po večini omejen na sredino državnih tabel. Če že, bi lahko za odtenek izpostavili Milivoje Novakovića, konkurenta za naziv najboljšega strelca nemške Bundeslige, Roberta Korena, kapetana in motorja zvezne vrste ter edinega reprezentanta z redno minutažo v elitni Premier League ter Valterja Birso, tehnično najbolje podkovanega, najbolj kreativnega in tistega s smrtonosno levico.


Vir: Wikimedia Commons


Slovenija je bila »delavska« ekipa, ki se je z disciplino in srcem lahko zoperstavila komurkoli. Proti koncu kvalifikacijskega cikla pa je Kekova zasedba pridobila še dodaten atribut: stabilnost v igri posesti. Bili smo ekipa, ki se granitno in disciplinirano brani, ob odvzeti žogi pa ne bezlja brezglavo in neodgovorno, temveč zna »stopiti na žogo« in graditi kvalitetne napade.


Žvižg sodnika Terje Haugena je bil kot met kroglice krupjeja pri ruleti. Z velikimi vsotami na mizi, vse potne in z adrenalinom napolnjene nas je potisnil v igro živcev in upanja. In v večeru bi težko uživali bolj.


Rusijo smo, pa mi oprostite morebitno neprimernost, pohrustali. Na domačem terenu je Slovenija prikazala drug obraz. Nadvladala je preoptimistično zbornajo komando in ji odčitala nogometno lekcijo. Že ob prvih korakih ruskih nogometašev je bilo moč čutiti ogromne doze podcenjevanja s strani reprezentantov največje države na svetu. Spomnimo tudi, da so imeli Rusi že vnaprej pripravljeno slavje po tekmi, rezervirano gostišče, na tekmah s Slovenijo pa so se obakrat predstavili v novih dresih. Dresih, ki so bili narejeni za mundial.


Predstava za učbenike je Kekovi četi uspela pred atomskim občinstvom. Rusija je bila nemočna. Pritiski Slovenije so se vrstili eden za drugim. Po 10 minutah bi Slovenija z lahkoto vodila že z 2:0. Priložnost »iz oči v oči« je zapravil Milivoje Novaković, nekaj minut za tem pa je še gostujoči branilec Sergej Ignaševič nespretno posredoval po predložku Kirma in zadel lastno vratnico. Gol je visel v zraku.


Vir: The Guardian


Tekla je 44. minuta, ko je Brečko na desni strani paralelno podal Birsi in nadaljeval gibanje. Birsa, v svojem tolikokrat-poprej videnem manevru, si je žogo odmaknil nazaj. Na levico, kakopak, s katero je poslal sijajen predložek pred vrata Akinfeeva. Za branilce se je spretno prikradel Zlatko Dedić in s kung fu udarcem žogo preusmeril v rusko mrežo. Erupcija navdušenja v Ljudskem vrtu je pospremila Dedićev znameniti »avion«. S stegnjenimi rokami je šprintal ob vznožju tribun in se bridko smejal.

Rusija se tudi po odmoru ni postavila na noge. Nervozo je v 64. minuti Keržakov stresel kar nad Handanovićem, ki ga je brcnil in si prislužil predhodno prho. Edini resni napad Rusije je v 84. minuti zaključil Žirkov, ki je nevarno zapretil z desne, a je »Sarma« z obrambo umiril strasti. V sodnikovem dodatku si je rdečo kazen prislužil še omenjeni Žirkov in čakali smo zgolj še …


Vir: SiOL


Poslednji Haugejev žvižg je pomenil konec. Kroglica na ruleti se je ustavila na zelenem polju. Slovenijo je zajel delirij, ki še danes ni pozabljen. In nikoli ne bo. Četudi oziroma ko bo Slovenija ponovno spisala pravljico, bodo občutki drugačni. Okoliščine, ki so bile prisotne tistega lepega večera pa so verjetno unikum, ki ga razume zgolj generacija, ki je bila priča zgodovinskemu dogodku. Kajti, šele ko si del nečesa takšnega, razumeš občutek, ko celotna država bíje kot eno.


Zares, bil je to poseben večer.




57 views