• Žan Černivec

Analiza Mandarićeve Olimpije: DOLGOVI, ZLATNINA IN ROCK'N'ROLL

Leta 2005 je zaradi finančnih težav propadel legendarni klub NK Olimpija, nastal pa je nov, z imenom NK Bežigrad. Iz petorazrednega tekmovanja se je hitro prebil v prvo slovensko nogometno ligo, se preimenoval v NK Olimpija Ljubljana in naslednja leta preživel v bledem prvoligaškem povprečju. Za kaj več so manjkala sredstva. Junija leta 2015 pa je NK Olimpijo prevzel ameriški poslovnež srbskih korenin Milan Mandarić. Kljub kontroverznemu in pogosto nerazumljivemu upravljanju s klubom je »zelenim« vrnil ugled ter v prestolnico prinesel lovorike.


Počasi pa se njegovo štiriinpolletno obdobje vodenja bliža koncu. 81-letni poslovnež je namreč že večkrat javno izjavil, da je klub naprodaj, s tem pa naznanil svoj odhod. Za trenutek se ustavimo kar tukaj. Kluba tehnično gledano seveda ne more preprosto prodati kot rabljenega avta. Olimpija je društvo, slovenski pravni sistem pa onemogoča trženje takšnih struktur. Mandarić lahko proda podjetje FC Olimpija d.o.o. Le-to pa je v lasti Mandarića, ki je obenem tudi predsednik Športnega Društva NK Olimpija Ljubljana. V tem podjetju so nogometaši Olimpije »zaposleni«. Glede na dolgove, ki jih to podjetje ima, pa je nekoliko bolj razumljivo, zakaj Mandariću ne uspe najti primernega kupca. A k temu se še vrnemo.


Milan Mandarić in Harry Redknapp, v času sodelovanja pri angleškem Portsmouthu. Vir: Chris Young


Ameriške sanje in ljubljanske obljube

Milan Mandarić je leta 2015 NK Olimpija Ljubljana prevzel v slabem stanju. Odkupil ga je od prejšnjega lastnika Izeta Rastoderja. Takrat 76-letni Mandarić je v klub prišel kot odrešitelj. Kot prava oseba za velike zgodbe. Zakaj? Najprej zato, ker je Milan Mandarić izjemno izkušen na področju kupovanja in vodenja nogometnih klubov. Po veleuspehih v poslovnem svetu, ko je v ZDA leta 1980 ustanovil inovativno podjetje Sanmina Corporation, ki še danes posluje pozitivno in po celotnem svetu zaposluje 44.000 ljudi, je kapital usmeril v svojo otroško ljubezen – nogomet. V mladosti je celo igral za ekipo Novega Sada. Onkraj luže je ustanovil klub Lika, vložil v ameriški futsal klub St. Louis Storm, kasneje v San Jose Earthquakes zvabil dobitnika Zlate žoge z leta 1961 Georga Besta, vseeno pa ocenil, da Nova celina nogometno ni dovolj rodovitna zemlja. Napotil se je na francosko riviero in predsedoval prvoligašu OGC Nice, pozneje belgijskemu RSC Charleroi-u, nato pa se preselil v Anglijo. 8 let je vodil Portsmouth, pa 4 leta Leicester City, nato pa še Sheffield Wednesaday. Mandarić je Olimpijo torej prevzel kot nekdo z izkušnjami, nekdo s kapitalom in deloval kot popoln paket za klub iz Ljubljane, ki je trpel v povprečnem nogometu in hrepenel po uspehih in vrnitvi ugleda.


Milan Mandarić je v Ljubljano prispel v velikem slogu. Napovedoval je zmage, hkrati pa obljubljal nov, drugačen in celo evropski klub. Točke zanj niso bile dovolj, zagotavljal je atraktiven, všečen nogomet ter mlado in domačo ekipo. Obdobje pred Mandarićem, torej od sezone 2010/11 (ko se je NK Olimpija Ljubljana vrnila v najmočnejše slovensko prvenstvo) do Mandarićevega prihoda, je bilo milo rečeno bledo. Olimpija je konkurirala za uvrstitve med 4. in 2. mestom z astronomskimi točkovnimi zaostanki za – v tem obdobju – petkratnim zaporednim prvakom in največjim rivalom NK Mariborom.



Sezone od 2009/10 do 2014/15 oziroma obdobje od povratka Olimpije v Prvo Ligo TS, do Mandarićevega prihoda. Vir: PLTS



Sezone od 2015/16 do polovice tekem tekoče sezone 2019/20 oziroma »Mandarićeva era«. Vir: PLTS


Leta 2010 je sledila selitev na novi stadion v Stožicah. Kljub temu je v tem obdobju domače tekme v teh petih letih spremljalo povprečno zgolj 1.557 gledalcev na sezono. Mandarić je prevzel ekipo Olimpije s tržno vrednostjo 9,8 milijonov evrov, ki je povprečno dosegala starost 23,4 let in bila pretežno sestavljena iz slovenskih nogometašev.


Vpliv, izkušnje, denar in prepotrebna poznanstva v nogometnem svetu so obrodili sadove že prvo sezono delovanja v Ljubljani. V prestolnico je po (pre)dolgih 21-ih letih znova pripeljal naslov državnih prvakov. Olimpija je ne glede na vmesni finančni kolaps in degradacijo na tekmovalno dno, vendarle klub s tradicijo in bogato zgodovino. Dve leti kasneje so Ljubljančani ligaški triumf ponovili, poleg tega pa se je v 4-letnem obdobju klub kar trikrat uvrstil v finale pokalnega tekmovanja in ga dvakrat osvojil. Uspehi so na tribune ljubljanskih Stožic pritegnili občinstvo, povprečni obisk se je v Mandarićevi dobi dvignil na 3.600 gledalcev na tekmo. V intervjuju za Siol.net pa je tudi povedal, da je v Olimpijo vložil kar 14 milijonov svojega lastnega denarja. Porabil ga je pametno, saj je klubu zagotavljal najboljše pogoje za trening, redno je financiral priprave v toplih, za trening primernih krajih, poleg tega pa klubu namenil denar za okrepitve.

Slavje ob osvojitvi državnega prvenstva po 21 letih, leta 2016. Vir: SPS


Interesi kluba proti interesom predsednika

A mnenje ljubljanskih ljubiteljev nogometa o Mandarićevi “eri” Olimpije, čeprav je bila uspešna, danes ni najboljše. Na trenutke je Mandarićevo vodenje kluba delovalo kot otrokovo ravnanje z igračko. Dovolj pove že podatek, da je NK Olimpija Ljubljana v obdobju od (ponovne) ustanovitve leta 2005 pa do Mandarićevega prihoda leta 2015 zamenjalo skupaj 11 trenerjev. Mandarić sam pa jih je v zgolj 4-ih letih zamenjal kar 13.


Tabela vseh trenerskih potez Milana Mandariča. Stolpci z leve proti desni: Ime in datum rojstva, državljanstvo, začetek delovanja, konec delovanja, število dni na klopi, število tekem na klopi, zmage, remiji, porazi, povprečno število točk na tekmo. Vir: Transfermarkt.


Ljubljansko občinstvo se je ob stalnih spremembah na trenerskem stolčku počutilo izdano, saj so njegove poteze dajale občutek, da mu je za uspeh Olimpije malo mar. Najlepši primer tega je »afera Biščan«. To je bila svojevrstna sezona z osvojeno zgodovinsko dvojno krono. Hrvaški strateg je bil za svoje delo nagrajen s prav posebno premijo: odpoved. Zakaj? Ker v finalni tekmi pokalnega tekmovanja proti Aluminiju Biščan ni upošteval navodil Mandarića in sestavil začetne enajsterice kot mu je veleval predsednik. Ker so bili na tekmi ugledniki, je želel Mandarić »prodati« nekaj igralcev, Biščan pa je enajsterico sestavil po svoje in ekipo pripeljal do zmage s 6-1.


Z Olimpijo je upravljal kot s svojim podjetjem, sem in tja za več tednov zbežal na počitnice, javnost pa miril s pravljicami. Omeniti gre tudi, da je bila kljub obljubam o pomladitvi ekipe povprečna starost v letošnji Olimpiji okroglih 25 let. Pogosto so prednost dobivali tuji igralci pred domačimi, kar je kontradiktorno njegovim obljubam ob prevzemu kluba. Navijačev ni spoštoval, s tem ko je postavljal svoje lastne koristi pred NK Olimpijo. O tem, da slednje ni daleč od resnice, priča tudi zelo zgovoren podatek: Vrednost ekipe NK Olimpija je v prvih treh letih Mandarićevega delovanja povprečno znašala kar 13,95 milijonov evrov. V lanski sezoni, ko je Milan Mandarić sam začel javno namigovati na svoj odhod, je vrednost ekipe padla na 10,75 milijonov evrov, v letošnji sezoni pa spletna stran Transfermarkt njeno vrednost ocenjuje na 9,13 milijona evrov. Da je predsednik pred prihajajočim »sestopom z barke« prodal, kar je bilo tržno zanimivega, napolnil žepe, Olimpijo pa praktično brez okrepitev pustil brez realnih možnosti za konkuriranje za vrh prvenstvene tabele, so zgolj (utemeljena) ugibanja razočaranih in izdanih ljudi.

Prikaz vrednosti Olimpijinih ekip skozi leta od zadnje sezone pred Mandarićevim prihodom in v njegovem obdobju. Vidi se upad vrednosti v zadnjih dveh sezonah, ko je Mandarić naznanil svoj odhod.


Sporočilo navijaške skupine Green Dragons. Vir: Nogomania


Recesija

Seveda se s temi namigovanji Mandarić ne bi strinjal. Dejal bi, da je Olimpijo vrnil na vrh, da ta igra všečen, napadalen nogomet in da je ustvaril kapital v mladinski šoli. Da se pošteno odmaknem od rabe pogojnika – to dejansko tudi je povedal za Dnevnik. In težko mu oporekamo. Vendar pa je potrebno pogledati njegovo delovanje v zadnjem obdobju, ko je jasno naznanil svoj odhod. Če primerjamo delovanje na nogometni tržnici prve štiri sezone in letošnjo – poslovilno – ugotovimo, da je v prvem obdobju klub za prihode igralcev zapravil skupaj 3,33 milijone evrov. To so bile investicije (več sto tisoč evrov) v glavnem v mlade igralce, ki so Olimpiji služili, se razvijali in nato odšli v tujino (miljonski zneski). Kot primer lahko navedemo naslednje kupčije (zneski v evrih):


  • Ezekiel Henty, prihod: 150 tisoč – AC Milan, odhod: 5 milijonov – Lokomotiva Moskva

  • Issah Abass, prihod: 150 tisoč – Askowa FC, odhod: 2 milijona – 1. FSV Mainz

  • Filip Uremović, prihod: 200 tisoč – Dinamo Zagreb, odhod: 1 milijon – Rubin Kazan

  • Andres Vobergar, prihod: 500 tisoč – Fenix de Pilar, odhod: 1 milijon – Ufa


Tu nismo omenili še prodaje Zajca in Šporarja za skupno 6,1 milijona evrov, ker sta bila oba igralca v klubu pred prihodom Mandarića. Vseeno ju je uspel prodati in sredstva izkoristiti v dobro kluba.


Potem pa ob bok temu poslovanju postavimo trgovanje na letošnji poletni tržnici. Huda barantanja in docela premišljene kadrovske poteze je moč videti na naslednji fotografiji:


Letošnja poletna tržnica. Vir: Transfermarkt


Vrtoglavih 0 evrov prometa. Igra je že res napadalna, a stoji v veliki meri na novincu bosanskega porekla Luki Menalu, ki je Olimpiji zgolj posojen, se pravi dolgoročno Olimpiji ne koristi. Vidimo lahko tudi, da so vsi igralci, ki so zapustili klub, odšli brez odškodnine. Igralci so s svojimi agenti predčasno opazili delovanje Mandarića, se izogibali podaljševanjem pogodb in tako imeli več svobode pri izbiri novega delodajalca. Podobna usoda verjetno čaka Nejca Vidmarja, Matijo Orbanića, Jana Gorenca, Maria Jurčevića, Jana Andrejašiča, Bena Gasserja, Oliverja Kregarja, Marka Putinčanina, Tomislava Tomića, Stefana Savića in Matica Črnica, katerim vsem se pogodbe iztečejo bodisi pozimi, bodisi poleti 2020.


Podjetje s športno opremo Nike je prekinilo pogodbo z NK Olimpijo zaradi dolgov. Vir: SPS/NK Olimpija Ljubljana


Mandarićeva zapuščina

Preden zaključimo, vrzimo oko še na poslovne dolgove kluba. Če za trenutek zanemarimo zamujanje s plačami igralcem Olimpije, se lahko posvetimo opremljevalcu. Podjetje Nike ne želi podaljšati pogodbe s klubom, ki je tudi sicer nedavno potekla, saj po podatkih EkipeSN Olimpija ameriškemu opremljevalcu dolguje več kot 100.000 evrov. Prav tako klub dolguje Javnemu zavodu Šport Ljubljana, čigar objekte Olimpija koristi za treninge in tekme. Poleg tega na nakazilo čaka varnostna služba, ki na Olimpijinih prireditvah skrbi za red, denar pa čakajo tudi klubi, s katerimi je ljubljanski klub poslovno sodeloval.


Glede na analizirano obdobje Olimpije pred Milanom Mandarićem in med njegovim vodenjem lahko argumentirano sklepamo, da je bil njegov vpliv v klubu definitivno ogromen. Tako v negativni, kot v pozitivni konotaciji. Ne glede na vse ostalo, je prvi kriterij presojanja uspešnosti v svetu nogometa vendarle igrišče. Mandarić je v Ljubljano prinesel lovorike, kar njegov mandat zaključuje s pozitivno oceno. Vedno pa je poudarjal, da: »Ko bom odšel iz kluba, bo ta klub brez dolgov in na zdravih temeljih!« Kako zarečen je bil ta hrustljav kruhek, pa bo pokazal čas.

75 views