• Urban Kolman

Andre Villas-Boas: Od »malega Mourinha« do »trenerskega nomada«

"In order to be shit in the Champions League, you have to at least qualify for the Champions League. We did it and we are being shit."


















(vir: GFFN)


Zgornji citat je eden od mnogih zanimivih odgovorov, ki jih je na tiskovnih konferencah v zadnjem letu izrekel eden najbolj nenavadnih nogometnih trenerjev v preteklih letih. Danes bomo bolj podrobno pogledali kariero stratega, nekdaj poimenovanega »mali Mourinho«, čigar kariera je v desetih letih imela polno vzponov in padcev, zagotovo pa je ne bi nihče zmogel napovedati. Govorimo seveda o 43-letnem Portugalcu Andreju Villasu-Boasu, ki je širši nogometni javnosti znan po kratkem obdobju na klopi Chelsea, tik preden je ta osvojil Ligo prvakov. Od takrat je AVB, kot so ga poimenovali angleški mediji, vodil klube v Rusiji, na Kitajskem, v Franciji – vmes se je tudi vrnil na Otok in celo sodeloval na reliju v Dakarju. Sam trdi, da ima željo v prihodnosti trenirati tudi v Braziliji in na Japonskem ter, da se bo dokaj hitro upokojil.


Mladi Villas Boas je odraščal v Portu in bil strasten navijač mestnega kluba. Leta 1994 je klub prevzel legendarni Sir Bobby Robson, ki je stanoval v istem stanovanjskem kompleksu kot AVB. Ker se mladi Portugalec ni strinjal s taktično odločitvijo Angleža, ga je ustavil na hodniku in mu povedal svojo pritožbo. S tem je pustil vtis na Robsonu, ku mu je ponudil trenersko pozicijo v mladinskih selekcijah Porta. Mladi Portugalec je ponudbo sprejel in pri 16 letih s pomočjo Robsona uspešno dosegel licenco C za trenerja, kasneje pa pri 19 letih že A licenco. Kratek čas je pri 21-letni AVB deloval tudi v vlogi tehničnega direktorja reprezentance Britanskih Deviških otokov. Že s to potezo je nakazal, da bo njegova kariera vse prej kot standardna. Kariero je nadaljeval v štabu Joseja Mourinha in ga spremljal od Porta do prve sezone pri Interju, kjer je bil zadolžen za analizo nasprotnikov. Med časom v Italiji se je govorilo, da je bila ideja, da Samuel Eto zaigra na krilu njegova.

Mourinho je AVB opisal kot »njegove oči in ušesa«.













Zablestel je kot pomočnik. (vir: SkySports)


Po koncu sezone 2008/09 si je zaželel novih izzivov in zapustil strokovni štab Mourinha. Ta se z odločitvijo več kot očitno ni strinjal in odnosi med nekoč tesnima kolegoma so še danes nastrojeni. Oktobra 2009 je prevzel portugalsko ekipo Academico in jo iz cone izpada do konca sezone pripeljal do 11. mesta, vse to pa je dosegel z privlačnim stilom nogometa. Temu je sledila poletna selitev v Porto. Tam je Villas-Boas uprizoril eno najboljših sezon portugalskega kluba v njihovi zgodovini. Osvojili so portugalski pokal, portugalsko ligo (kjer so ostali neporaženi in prejeli le 13 zadetkov) in Evropsko ligo. Ekipo so sestavljali igralci kot so Radamel Falcao, Hulk in James Rodriguez. Z osvojitvijo Lige Europa je s 33 leti postal najmlajši trener, ki je osvojil evropsko tekmovanje.


Temu je sledil rekorden trenerski prestop. Za 15 milijonsov evrov je Portugalec v sezoni 2011/12 prevzel londonski Chelsea. Njegova naloga je bila pomladiti ekipo Modrih, ki so poosebljali vzdevek kluba »Penzionisti«, in vzpostaviti atraktivno igro posesti. V tem času je seveda prevladovalo navdušenje nad igro Pepa Guardiole – ker Roman Abramovič ni uspel dobiti originala, je poskusil z nečim drugačnim: z vajencem Mourinha, ki igra v stilu Guardiole. Ideja je bila dobra, a izvedbi je manjkalo nekaj ključnega. To je stabilen klub in potrpežljiv lastnik. Villas-Boas je s prepričanjem, da ima podporo lastnika, začel bitko s starešinami v slačilnici; a teh ni bilo malo, poleg tega pa so imeli na svoji strani tudi medije. Z vsakim slabim rezultatom se je pritisk večal, na koncu pa sta bila za AVB usodna poraza proti Napoliju in West Bromwich Albionu.






















Lamparda je 7 let po tej izjavi doletel pojav imenovan "karma". (vir: twitter)


Presenetljivo se je Villas-Boas naslednjo sezono vrnil v London, tokrat na klop Tottenhama. Že takoj ob prihodu je izgubil dva od treh zvezdnikov ekipe, odšla sta Luka Modrić in Rafael van der Vaart (prvi po lastni želji, drugi tudi po želji trenerja, a za nobenega ni dobil pravih menjav). Prišli so nekateri obetavni igralci, kot so Hugo Lloris, Jan Verthongen in Mousa Dembele, a glavnih željenih okrepitev Portugalec ni dobil. Kljub temu je sezono končal s takrat rekordnim izkupičkom 72 točk, kar je zadostovalo za zgolj 5. mesto – takrat je bilo to najvišje število točk, ki jih je osvojila ekipa, ki na končala v prvi četverici.


Ključno vlogo v ekipi je igral Gareth Bale, ki je tekme zmagoval dobesedno sam. Vsaj na petih tekmah je žogo dobil na 30 m od gola in sekundo kasneje je žoga bila v mreži. Valižan je v sezoni osvojil vse individualne nagrade na Otoku, ki jih je lahko in si prislužil prestop v Real Madrid. Spursi so dobili 100 milijonov in Bala nadomestili s kar sedmimi igralci, katerih si Villas-Boas ni želel. Drugo sezono je začel obetavno, a serija visokih porazov proti West Hamu, Manchester Cityju in Liverpoolu je sprožila sporazumno prekinitev pogodbe.


















Od sedmih okrepitev sta le dve bili uspešni, ena pa je celo dočakala vrnitev igralca, ki naj bi ga zamenjal. (vir: Daily Mail)
















Primer Baleovih mojstrovin pod AVB-jem. V 90. minuti za 3:2.


Portugalec ni počival dolgo in že marca naslednje leto je sedel na klop ruskega Zenita. Tam je spet združil moči z Hulkom in nekaterimi večjimi imeni ruskega nogometa, kot sta Arshavin in Zhirkov ter v dveh sezonah in pol osvojil rusko Premier ligo in ruski pokal. Sledil je izlet na Kitajsko, kjer je prevzel Shanghai SIPG. Ponovno je združil moči s Hulkom, poleg tega pa je v ekipo prišel tudi Oscar. V eni sezoni z ekipo ni osvojil lovorik, vseeno pa jo je konkretno stabiliziral. Končali so na drugem mestu v ligi, prišli so finala pokala in polfinala Azijske Lige prvakov. Na Kitajskem je ves čas bil dvoboj z sodniki in vodilnimi, saj je bilo sojenje več kot očitno naklonjeno rednim prvakom Guangzhou Evergrande (za manj razgledane, podobno kot so v Angliji sodili Manchester Unitedu pod Fergusonom).


Sledil je velik zavoj v karieri mladega Portugalca. Zaradi ljubezni do moto-športa se je odločil leta 2018 nastopiti na Reliju Dakar, a relija ni dokončal zaradi poškodbe hrbtenice.

V Marseille ga je pripeljal Zubizarreta (levo).


Na nogometno sceno se je vrnil v lanski sezoni, ko ga je v Marseille pripeljal športni direktor in dober prijatelj Andoni Zubizarreta. S povprečno ekipo je v skrajšani sezoni končal na drugem mestu in Marseille po več letih vrnil v Ligo prvakov. Pred začetkom druge sezone pa je vodstvo kluba začelo »mešati štrene«. Sprva je odšel Zubizarreta. AVB je bil jasen, da je bil Španec ključen pri njegovem prihodu in s to potezo ni bil zadovoljen, a je na prošnjo igralcev ostal v vlogi trenerja. Prav tako ga je motilo neupoštevanje pri nakupovanju igralcev – želel si je novega napadalca, a mu vodstvo kluba ni ugodilo. Do januarja se je Marseille nahajal okoli 6. mesta a slaba forma jih je odnesla po lestvici navzdol. Ko je prišel čas za nove okrepitve, so te spet bile v nasprotovanju Portugalca in po koncu prestopnega roka – nekaj dni po tem, ko so navijači Marseillea napadli klubski trening center – je AVB javno napadel vodstvo kluba in ponudil odstop. Ta je bil sprejet in Villas-Boas je znova ostal brez kluba.


Pri pregledu kariere je dokaj hitro jasno, da je Villas-Boas pri izbiri klubov dokaj nepredvidljiv. A glavno vprašanje je seveda, ali je »mali Mourinho« v svoji karieri dosegel to, kar so mu mnogi napovedovali? Povedan preprosto gre za trenerja, ki je svojo kakovost dokazal, a se zaradi drugih okoliščin večkrat opekel, kar je povzročilo, da mnogi dvomijo v njegovo sposobnost.

Še vedno ima čas, da ponovno doseže uspehe.


Z Academico je dokazal, da lahko slabo ekipo popelje do varnosti in hkrati igra atraktiven nogomet, z Portom je uprizoril eno najboljših sezon Portugalske ekipe v zadnjih 30 letih (boljša je bil le tista leta 2004, pri kateri je sodeloval tudi sam). Zenit je spravil na vrh ruskega prvenstva, Shanghai SIPG pa naredil konkurenčen. V Tottenhamu in Marseillu je v obeh celotnih sezonah kljub pretrganim obljubam osvojil visoka mesta v ligi, a prav tako je pri obeh v drugi sezoni pogorel. Za to je seveda kriv tudi sam, a oba kluba sta skozi zadnja leta pokazala, da so njuni predsedniki eni bolj nerazumnih in svojeglavih kar jih premore nogometni svet; AVB je v tem primeru kriv le tega, da jim je kljub neizpolnjenim obljubam verjel in ni odšel po prvih sezonah. Kot je priznal, je bila to realna možnost tako v Londonu, kot v Marseillu.

Tako pa pridemo do njegove po mojem mnenju edine večje napake. V želji, da se dokaže, je prehitro sprejel ponudbo Chelsea in spet verjel obljubam vodilnih, da bo lahko pomladil ekipo in uveljavil svoj stil nogometa. Starešine, kot so John Terry, Frank Lampard in Ashley Cole so se uprle in tako je večletni projekt, ki ga je obljubil AVB, propadel že po šestih mesecih.

Njegovo kariero lahko torej označimo na dva ločena dela in sicer prve štiri klube (Academica, Porto, Chelsea in Tottenham), kjer je bil željan profesionalnega uspeha, in na drugi del (Zenit, Shanghai SIPG in Marseille) kjer je prioriteto dobivalo spoznavanje novih kultur in kratkoročne pogodbe. Pri prvih dveh mu je uspelo vse, nato se je dvakrat opekel in od takrat gledamo trenerja, ki je imel na začetku obrise enega najbolj obetavnih. A prevelika želja je povzročila hiter padec na realna tla, ki pa je povzročil očitno menjavo prioritet. Posledično je sledilo vsakoletno menjavanje klubov v želji, da spoznava nove države in njihove kulture. Vseeno velja omeniti, da je Villas-Boas kljub vsemu še vedno star le 43 let in glede na nepredvidljivost njegove kariere ni potrebno opustiti upanja, da ima tudi njegova pot tretji del, ki preseže prva dva.


416 views0 comments

Recent Posts

See All
  • YouTube