• Luka Skarlovnik

Božja roka

(KOLUMNA)

(vir: mondiali.it) Prvi Maradonin obisk Napolijevega stadiona

Letošnje leto je absolutno, definitivno in brezpogojno sranje. Poleg vseh viroloških situacij, zaradi katerih trpi svet, se je 2020 začelo z nesrečo Kobeja Bryanta, zaključuje pa se z izgubo Diega Armanda Maradone. Izguba velikanov.


Jan je minulo soboto napisal članek o največjih in debati, ki je nepomembna, definitivno pa nepotrebna – čeprav imam kot vsi športni navdušenci svoja mnenja dokaj trdno oblikovana. Gospoda Maradone zaradi svojega emša nisem imel priložnosti spremljati. Njegova brilijantnost se je zgodila pred mojim časom, čeprav oče ob večini omemb Messija in Ronalda kliče njegovo ime. Bili so drugi časi, a njegov pečat na nogomet bo večen.


In v času še ene športne tragedije se vidi, koliko okroglo usnje in spomini na nogometne čarovnije navijačem pomenijo. Svet žaluje za posameznikom, do katerega neverjetna masa ljudi čuti posebno povezavo.


Neapeljski stadion se že pripravlja in trese, da bo lahko nosil njegovo ime. Nogometaši širom sveta mu izkazujejo spoštovanje in mislim, da ni športnega navdušenca, ki se ga prizori na fotografijah posnetih v okolici stadiona ter v Argentini ne bi dotaknili.


Za mnoge je bil bog – tudi brez »božje roke«.


Minule dni se vidi čarobnost in pomen športa, ko ljudje stopijo skupaj, ne glede na to za katerim grbom stojijo - v teh časih, je to še kako potrebno.


Nisem ga gledal, a vem kaj Diego Armando Maradona pomeni. Nisem ga gledal, a vem, kaj je storil za nogomet.

35 views0 comments