• Urban Kolman

»Boljša ekipa je izgubila«? – stili igre in percepcija v nogometu

Prejšnji teden smo bili priča dvoboju med tedaj prvim Tottenhamom in drugim Liverpoolom (povedano drugače družno prvima ekipama). V dveh krogih so se stvari konkretno spremenile. V boj za naslov je vstopil Manchester United (Ole za volanom) in še pet drugih ekip. Ali pa je Liverpool že spet potrdil, da je resni kandidat le on. Ampak to ni tema tega članka. Po tekmi na Anfieldu je Jose Mourinho razburkal nogometno javnost, ko je rekel, da so bili Spursi z 24 % posesti in dvema streloma v okvir vrat boljša ekipa kot Liverpool, ki je imel 11 strelov in 76 % posesti. Čeprav se večina nogometne javnosti z njim ne strinja, se je treba vprašati, ali ima Portugalec mogoče prav? Odgovor na to pa ni preprost.



















"Boljša ekipa je izgubila." (vir: Evening Standard)


V nogometu imamo X število stilov na X število trenerjev. A večina trenutne nogometne javnosti ima v svojih mokrih sanjah idealiziran nogomet, ki vključuje pritisk na nasprotnikovo zadnjo linijo že na njegovi polovici, visoka posest žoge in visoka linija, torej tako kot na NAJBOLJŠI dan igra Liverpool in kot igra Bayern. Navijači/gledalci tako hočejo Kloppov geggenpressing, Guardiolino igro posesti ali celo nori pressing Marcela Bielse, ki gre v tem primeru najdlje in s slabšimi posamezniki izvaja pritisk v stilu mož na moža, kar v primerih, ko njegova ekipa igra proti ekipi, ki ima boljše posameznike, tako dobimo rezultat, podoben tistemu včeraj. Na žalost Unitedovih navijačev je rezultat veliko več povedal o igri Leedsa kot Uniteda, saj je že dve leti znano, da je United pod Olejem vrhunska proti-napadalna ekipa.


Takšen stil pritiska je po neumnem prepričanju angleških in svetovnih medijev v Anglijo in posledično širšo javnost prišel s prihodom Kloppa in Guardiole, a to je daleč od resnice. Ta stil sta Angležem prinesla Mauricio Pochettino in Brendan Rodgers, a ker ne gre za veliki imeni, se ta podatek vedno spregleda. Res je, da sta Klopp in Guardiola prav tako igrala takšen nogomet, a nista bila onadva tista, ki sta ga uveljavila v Premier ligi.

Resnična revolucironarja!


Tukaj pa se lahko dotaknemo še ene velike percepcije. Liverpool v zadnjih dveh letih NI igral lepega nogometa. Letos se je Klopp z nekaterimi slabšimi rezultati (7–2) vrnil k bolj atraktivni igri, a temu v prejšnjih dveh sezonah ni bilo tako. Na trenutke so Rdeči igrali atraktivno in pritiskali, a vse bolj so igrali na minimalne zmage. Kar nekaj zmag v svoji šampionski sezoni so Rdeči zmagali po sistemu Mourinha – dosegli so gol, potem pa so se branili in čakali na protinapade. Da niti ne omenimo finala Lige prvakov, kjer so dosegli hiter zadetek in se celotno finale zaprli v »bunker«.


Tako pa pridemo do Mourinha in njegovega stila igre na tekmi proti Liverpoolu. S strani mnogih so na njegov račun leteli očitki, da je postavil avtobus, da ga kaj več od neodločenega zida ni zanimalo. Ampak tu na dan spet pridejo percepcije, ki so se razvile v zadnjih letih. Tako kot Guardiola in Klopp že več let igrata pozitiven/atraktiven nogomet, Mourinho vedno igra »bunker«. Tudi to ne drži. Spursi so na Anfield prišli s taktičnim načrtom in ga izpeljali skoraj perfektno. Res je bil Liverpool v igri boljši, a taktično je Mourinho premagal Kloppa. Po naprednih statističnih podatkih so Londončani imeli štiri velike priložnosti proti Liverpoolovi nobeni (Rdeči so zadeli iz kota in velike deflekcije). Mourinheva ekipa je v prvem polčasu res igrala zelo defenzivno, a v drugem so v prvih 20 minutah pritisnili na zadnjo vrsto Rdečih in prevzeli nadzor, realno pa bi morali voditi 3 – 1, a Steven Bergwijn in Harry Kane sta priložnosti zapravila. Mourinho ekipe gradi na defenzivni solidnosti in bo z veseljem sprejel priložnosti, ki jih je naredil Liverpool, torej streli iz 20 metrov naravnost v vratarja. To so, kot nekateri pravijo za dobre predstave v NBA pri slabih ekipah/porazih, prazne kalorije.

Tu velja omeniti tekmo na Anfieldu izpred dveh let, ko je Tottenham vodil Pochettino – tisti dan je Tottenham Liverpool dominiral po modernih percepcijah. Imeli so 66 % žoge, dvakrat več podaj (590 proti 302) in dvakrat več strelov na gol (6 proti 3). A končni rezultat je bil 2 : 2. Kako je torej tisti dan igral "moderni trener" Klopp, ker jasno je, da se za posest ni zanimal.

Da pa ne bo govora le o dveh trenerjih, se lahko dotaknemo še tretjega. Guardiola je s svojim stilom popolnega nadzora igre skozi posest in visokim pritiskom osvojil veliko navijačev. Vendar pa postaja jasno, da je njegov za igralce utrujajoč stil dober le za približno štiri leta (pa je spet udaril Fergusonov trenerski cikel). Guardiolina igra je namreč orientirana na napadalnih vzorcih, ki igralcem v napadu puščajo minimalno improvizacije. Zato je Leroy Sane vedno bil na levem krilu, Bernardo Silva na desnem in Kevin De Bruyne vedno iz drugega plana pošiljal predložke na drugo vratnico, kjer je bil Sterling. V prejšnjih letih, ko so bili igralci še na polno zagreti za takšno igro in ko se je vse poklopilo, je to izgledalo vrhunsko, sedaj pa so se vsi tega naveličali in posest zgleda bolj kot natepavanje žoge v prazno. Manchester City torej igra na videz ekspanziven nogomet, a v resnici gre za izjemno rigiden sistem, ki ga je Guardiola razvil v kasnejših letih pri Barceloni in dopolnil pri Bayernu. V tem sistemu napadalne svobode ni.

Res je, da letos Cityju ne gre, saj so se naveličali takšne igre, a če hočemo videti, kako izgleda takšna filozofija rigidnega sistema v primeru izredno slabe prakse, dobimo Arsenal. Arteta ima tako kot Guardiola narejene določene napadalne vzorce, a ker so igralci preslabi in igra ni na potrebnem nivoju, na koncu stvar izgleda kot, da držiš žogo in v kazenski prostor nabijaš predložke (#SimpleMaths).

Popolno nasprotje Katalonca je v tem primeru Mourinho, čigar ekipa v napadu igra s popolno svobodo. Vendar pa je tu seveda tudi kar nekaj minusov, saj je napadalna igra odvisna od nekaj igralcev oziroma imajo ekipe težave pri nizkih blokih. Posledično so Mourinhove ekipe, ko so napadalci v vrhunski formi ubijalske, ko pa forma pade izgledajo kot, da v napadu nimajo idej. Medtem, ko so Guardioline ekipe naučene kako izigrati obrambo s določenimi vzorci, Mourinho kreativnost prepusti igralcem samim, a problem nastane, ko igralci nimajo dobre forme. Primer tega lahko trenutno gledamo pri Tottenhamu, ko je Ndombele, ki je glavni organizator poleg Kana padel v formi.

Trenerski fanatik; "Kralj med kmeti" Marcelo Bielsa


Jasno je, da imajo različne ekipe različne stile igre, a skozi leta se o vsakem stilu tako kot o trenerju naredi percepcija, ki ji podležejo gledalci. V resnici ni trenerja, ki bi vedno bil zaprisežen enem samem sistemu (z izjemo Bielse). Vsi svoje taktične načrte spreminjajo. Nekateri so proaktivni, nekateri reaktivni. Vseeno pa je jasno, da pravi stil igre ne obstaja.

30 views0 comments
  • YouTube