• Luka Skarlovnik

Chichagova primabalerina

Njegovo veličanstvo Michael Jordan. Air Jordan. Najboljši vseh časov? Košarka v Združenih državah Amerike se pooseblja s posameznikom, ki jo je ponesel in dvignil na enega največjih športnih odrov na svetu. V času brez razvitega interneta in družbenih omrežij, je bil šestkratni prvak lige NBA en največjih zvezdnikov na svetu - zato ni bilo presenečenje, da je njegova dokumentarna serija z naslovom »The Last Dance« (Zadnji ples), požela goro zanimanja. Slabi dve desetletji po zaključku njegove kariere, nam je ponudil delček sebe, delček velikega Michaela. Delček obsesivnega, zamerljivega, narcisističnega, napihnjenega posameznika. Na pladnju nam je serviral karakter, ki mu je zagotovil mesto na prvih straneh zgodovinskih knjig.

(vir: actionnetwork.com)

Med aprilom in majem lanskega leta je na Netflixu in ESPNu izšlo 10 delov dolgo pričakovane serije v režiji Jasona Hehirja. Posnet material je kar nekaj časa hiberniral, saj je pravice do objave v rokah držal Jordan, ki dolgo ni imel želje po pripravi dokuserije. Tudi zdaj lahko problematiziramo njegovo »žegnanje« gradiva, saj so najverjetneje prikazani le vidiki, ki so mu po godu. Epizode skačejo med linearno pripovedjo od njegovih mladostnih let dalje in (poudarjenim) letom 1998. Takrat je izdal dovoljenje, da mu v njegovi zadnji sezoni v dresu Chichago Bullsov sledi ekipa snemalcev in tako obeleži konec njegove dominantne ere v vetrovnem mestu. Zakaj je objavo posnetega materiala odobril šele dobrih 20 let kasneje? Tudi tukaj naj bi se skrivala njegova tekmovalnost. Leto 2016 je postreglo z izjemno košarkarsko zgodbo. Golden State Warriorsi so s 73 zmagami v rednem delu sezone s prestola vrgli Jordanove Bullse, v finalu pa so z osvojitvijo naslova Cleveland Cavaliersi LeBrona Jamesa postregli z enim največjih presenečenj v zgodovini NBA. S tem je Jamesov argument glavnega nasprotnika Michaelovemu statusu največjega vseh časov dobil izjemno trdne temelje. Poročali so, naj bi tudi to Jordan »vzel osebno«. Stvari je najverjetneje želel postaviti nazaj na svoje mesto, ponovno vzpostaviti nespornost njegove nadvlade. Njegov zadnji ples.


Dokumentarna serija je dobro posneta, z vtisi posameznikov, ki so takrat stali bodisi ob bodisi proti Jordanu, a ima kar nekaj pomanjkljivosti, saj je bila navsezadnje delana skozi oči njenega glavnega protagonista. In ker imajo vsake oči svojega malarja, so bili portreti njegovih »nasprotnikov« velikokrat karikature. Ena takih je takratni izvršilni direktor franšize iz Chichaga Jerry Krause, ki ga glede na videno po klasičnih načelih jinga in janga lahko označimo za zlikovca. Luciferja našemu Mihaelu. Njun odnos je bil daleč od dobrega, Krause ni bil ne kriv ne dolžen, a vseeno je bil osrednji del uspeha, ki so ga Bullsi uživali v 90-ih, njegovemu doprinosu pa v seriji ni zadoščeno. Jordan je Krausa javno zasmehoval.


His Airness je bil, roko na srce, tiran, kar v »The Last Dance« niti ni skrito. Na košarkarskih igriščih je namesto rivalov videl sovražnike – tekmovalnost je bila v njegovem življenju vseprisotna. Tudi v zasebnem življenju je zmage iskal pri stavah in igrah na srečo. Slednje je edini res zgrešen vidik dokuserije, saj težav ne priznava pač pa jih celo nekoliko upravičuje.


Skozi vse naštete lastnosti se je tekom 10 epizod razpletala persona velikega Michaela Jordana. Razpletla se je do njegovega jedra, ki je razkrilo znano, a premalokrat poudarjeno resnico – skupek karakteristik, ki bi jih v vsakdanu največkrat označili za nevšečne, ga je ustvaril v zmagovalca. Serije ne dela vrhunske njena direktna sporočilnost, Michaelovi dosežki in dogodki, ki so v njej predstavljeni, temveč prostor med vrsticami, občutek, ki je od ogleda serije ob Jordanovi omembi vseprisoten, a ga ne gre definirati. Posebna sestavina, ki mu je dajala prednost pred nasprotniki in ni povezana z njegovimi neverjetnimi fizičnimi sposobnostmi.


Tekom serije in Jordanove naracije začenjaš dojemati njegovo mentaliteto - z varne razdalje jo opazuješ, saj se z njo ne moreš poistovetiti. Skozi pričanja soigralcev in trenerja, skozi samorefleksijo, se ne odpira le zgodba dominacije, temveč tudi razlog zanjo. Mentaliteto vrhunskih športnikov je težko orisati, Jordanova posredna reprezentacija v seriji je tako kvalitetna ravno zato, ker je ni opisoval, ampak živel. Fizičen odpor do poraza, psihični in telesni napori, ki so vodili do premora na vrhuncu njegove kariere. V dejstvu, da pripoved spremljamo skozi filter dveh desetletij, lahko najdemo premišljeno iskrenost in spomine zrelih posameznikov, ki se ozirajo po svojih zlatih letih. Posnetki, prvič videni v javnosti, so izjemni za športne navdušence, a tudi tiste, ki iščejo dobro dramo, polno uspeha, izzivov in zvezdništva. Malo mlajši lahko okusimo del košarkarske evforije okoli enega najboljših športnikov v zgodovini, tisti, ki ste ga imeli priložnost spremljati, lahko podoživite njegov pomen.


A poleg zgodbe o košarkarju je The Last Dance zgodba o človeku, ki je dosegel veličino. O kalupu persone, ki ga je nemogoče ponovno napolniti. O šestih prvenstvenih prstanih, izgubi očeta, velikih rivalstvih, nemerljivih naporih in trdem delu. O možu, ki je vse vzel osebno.

38 views0 comments