• Urban Kolman

Daniel Levy, Mauricio Pochettino, njegovi predhodniki in naslednik

Updated: Nov 22, 2019

19. november 2019, skoraj šest mesecev po zgodovinski uvrstitvi v finale Lige prvakov, je londonski Tottenham odpustil Mauricija Pochettina. Odločitev je bila s strani kluba in njegovega odbora opisana kot izjemno težka. Kdor pozna vodstvo kluba oziroma predsednika Daniela Levyja, nad odločitvijo ni bil presenečen oziroma je zanjo vedel že v zgodnjih urah dneva, ko so trije večji, nepovezani angleški časniki objavili zgodbo, da je vprašanje le kdaj in ne, če bo Argentinec zapustil Ostroge. Da so pri Tottenhamu nepričakovano odstavili trenerja torej ni nič novega, saj so približno deset let nazaj celo med tekmo odpustil Nizozemca Martina Jola. Marsikomu se bo zdela odstavitev Pochettina nepravična, manjšini mogoče celo pravična, saj je klub trenutno šele na 14. mestu v Premier Ligi. Spursi pa v gosteh v ligi v letu 2019 niso zmagali že od 20. 1. 2019, ko so z golom Harryja Winksa v 92. minuti premagali Fulham, ki je na koncu sezone izpadel iz elitne angleške lige. V tem članku bomo pogledali v preteklost kluba in kaj je pripeljalo vodilne do te odločitve.
















Pochettino in Levy po zmagi nad Ajaxom v polfinalu Lige prvakov (Vir: Getty Images)


Klub je leta 2001 kupila investicijska družba ENIC in postala večinski lastnik. Predsednik kluba je postal Daniel Levy, ki je približno 30 % lastnik družbe, medtem ko je večinski lastnik postal Joe Lewis, ki ima v lasti 70 % družbe. Potrebno se je zavedati, da je Lewis uradno lastnik kluba, a klub vodi Levy, ki pa osebno odgovarja Lewisu.

Daniel Levy je v nogometnem svetu znan kot eden najbolj težkih pogajalcev. Sir Alex Ferguson je za pogajanja z njim rekel, da so težja »kot operacija kolka«, medtem ko je bivši predsednik Dinama Zdravko Mamić razkril, da je Levya med pogajanjem za prestop Luke Modrića prosil za štiri drese in Levy mu je ugodil. Mamić je kasneje ugotovil, da je Levy ceno dresov vštel v odškodnino, ki ga je Tottenham plačal za Modrića.

Kot svojega prvega trenerja je Levy podedoval legendo kluba Glena Hoddla in ga odpustil po slabem začetku v sezono 2003/04. Naslednjo sezono je po šestih mesecih iskanja pripeljal bivšega selektorja francoske reprezentance Jacquesa Santinija in le po 13. krogih je bil Francoz že na izhodnih vratih.


Na srečo predsednika je naletel na naslednika, saj je vodenje začasno in kasneje za stalno prevzel že prej omenjeni Jol, ki je pred tem opravljal vlogo pomočnika trenerja. Klub je v prvi sezoni stabiliziral in ga nato v naslednji sezoni skoraj popeljal do četrtega mesta, ki bi vodilo v Ligo prvakov. Če bi na zadnji dan sezone v gosteh pri West Hamu osvojiti vse tri točke, bili bi četrti, a zgodilo se je nekaj absurdnega. Polovica ekipe je na dan tekme zbolela, razlog naj bi bila pokvarjena lazanja. Tekmo so izgubili in na četrtem mestu jih je prehitel mestni rival Arsenal. Naslednjo sezono so ponovno osvojili peto mesto. V sezoni 2007/08 pa je bil uvod v sezono slabši od pričakovanega in že po uvodnih dveh krogih Premier lige so Londončane začeli povezovati s Juandeom Ramosom, takratnim trenerjem španske Seville. Kmalu je do tega res prišlo, Jola pa so odpustili, kar med tekmo pokala UEFA proti Getafeju. Ramos je klub spravil do enajstega mesta in osvojil Carling Cup. Naslednji začetek sezone pa je bil ponovno katastrofalen in po le dveh točkah v osmih krogih se je Španec poslovil. Omeniti velja, da je Levy na zadnji dan prestopnega roka prodal takrat najboljšega igralca Tottenhama Dimitra Berbatova. Prišel je Harry Redknapp in Ostroge popeljal do končnega osmega mesta, naslednjo sezono pa je nepričakovano Tottenham popeljal do končnega četrtega mesta in prve uvrstitve v Ligo prvakov. Sezono 2010/11 so se ponovno borili za najvišja mesta in v Ligi prvakov presenetili Inter, ki so ga premagali v skupinskem delu, in AC Milan, ki so ga izločili v šestnajstini finala, in se uvrstili v četrtfinale, kjer jih je njihovo evropsko sezono končal Real Madrid. V sezoni 2011/12 so ponovno presenetili, ko so do januarja 2012 držali tempo z velikanoma iz Manchestra. Mnogi so bili mnenja, da imamo tretjega tekmeca za naslov in s pravilnimi okrepitvami bi klub najverjetneje tudi v drugem delu sezone bil konkurenčen. Tu pa je razočaral Daniel Levy, ki je v januarju kot prosta igralca pripeljal 34-letnega napadalca Louisa Sahaja in leto starejšega branilca Ryana Nelsena. Londončani so v drugem delu sezone padli, zaradi slabih okrepitev in Redknappovega spogledovanja z angleško reprezentanco, in na koncu končali na četrtem mestu, kar bi moralo zadostovati za Ligo prvakov, če tekmovanja ne bi čudežno osvojil Chelsea, ki je v angleški ligi bil šesti, a ker so takrat iz angleške lige v najboljše evropsko tekmovanje lahko šli le štirje klubi je ven padel Tottenham. Redknappa so na koncu sezone odpustili.


Nasledil ga je portugalski trener Andre Villas Boas. V svoji prvi sezoni je klub na krilih Garetha Balea popeljal do takrat rekordnih 72 točk, a to je zadostovalo le za peto mesto, pred začetkom sezone pa je izgubil takrat najboljšega posameznika Tottenhama Luko Modriča, ki ga je predsednik prodal v Madrid. Zaradi prepozno oddanih dokumentov je ostal tudi brez svoje prve tarče v prestopnem roku, sonarodnjaka Moutinha. V sezoni 2013/14 pa se je soočil še z večjo izgubo, Beli Balet je potem, ko so leto prej kupili Modrića sedaj kupil še Bala, namesto njega pa je klub (predsednik in športni direktor) pripeljal sedem igralcev, ki jih Villas Boas ni hotel ali pa ni zahteval. Po hudih porazih proti Manchester Cityu in Liverpoolu je bil Villas Boas odpuščen, čeprav se je klub nahajal na sedmem mestu in je za želenim četrtim mestom zaostajal le šest točk. Do konca sezone je klub prevzel Tim Sherwood, ki je do takrat vodil mladinski razvoj. Po nekaj obetavnih rezultatih dobil dvoletno pogodbo, a po končnem šestem mestu je bil odpuščen. Najbrž prva pravilna odločitev predsednika po tem, ko je 10 let prej odpustil Santinija.


Po celotnem poletju iskanja in resnega spogledovanja z Louisom Van Gaalom je v klub prišel Mauricijo Pochettino in s sabo pripeljal svoj strokovni štab. Njegova 5-letna naloga je bila stabilizirati klub in omogočiti, da bo v prvi sezoni na novem stadionu, torej v 2018/19, igral v Ligi prvakov. Lahko rečemo, da je zastavljen cilj več kot prekosil. Njegova trenerska kariera pri Tottenhamu se ni začela ravno obetavno, saj je Argentinec v želji, da na ekipi pusti svoj pečat, iz nje izključil nekatere staroselce, ki so povzročali probleme. V ekipo so skozi sezono prišli mladi igralci, med katerimi najbolj izstopa Harry Kane. Na koncu sezone so osvojili peto mesto in prišli v finale ligaškega pokala, kjer je je bil z rezultatom 2 : 0 boljši Chelsea. V naslednjo sezono so vstopili z optimizmom in v sezoni, ki je postregla z največjim presenečenjem v zgodovini Premier lige - zmago Leicester Cityia - so bile Ostroge edini resni tekmec.


*Da se znebimo mita, da je Tottenham zakockal naslov, prilagam lestvico, ki prikazuje stanje na polovici Pochettinove druge sezone in lestvico na polovici njegove prve. Ostroge so po polovici imele skoraj enako število točk in, medtem ko so v 2015 končali na šestem mestu, so se v 2016 potegovali za naslov.


















(Vir: Twitter)


Na koncu je bil Leicester preprosto neulovljiv. Po napeti in »staromodni« tekmi z Chelsejam, ko so se modri odločili, da se vsaj enkrat v sezoni zbudijo, je Tottenhamova sezona propadla in na koncu so končali na tretjem mestu, a kljub razočaranju so lahko bili veseli, saj so se uvrstili v Ligo prvakov. Naslednjo sezono so prestavili še v višjo prestavo in ponovno bili edini resen tekmec za naslov, vendar so se tokrat borili s Chelseajem. Iz Lige prvakov so izpadli že po skupinskem delu, vendar so v angleški ligi podrli klubski rekord števila doseženih točk in z 86 na koncu sezone osvojili drugo mesto. Klub je iz leta v leto napredoval in čas je bil za investicijo v kader, a kaj, ko so ravno začeli z gradnjo novega stadiona, kar je pomenilo, da denarja za okrepitve ni bilo. Poleg tega je klub svoje domače tekme igral na Wembleyju, angleškem nacionalnem stadionu, saj so White Hart Lane podrli, da so tam lahko začeli graditi nov stadion. Kljub tem oviram so Ostroge sezono zaključile na tretjem mestu, v Ligi prvakov pa jih je v osmini finala v tesnem dvoboju izločil Juventus. Pred koncem sezone je Pochettino poudaril, da se bo klub moral začeti obnašati kot »velik klub«, če želijo napredovati. Hotel je videti napredek, nove obraze, ambicijo s strani lastnikov. Kar je sledilo, ni mogel predvideti nihče. Selitev na nov stadion se je zamaknila vse do 3. 4. 2019, Tottenham pa v poletnem in zimskem prestopnem roku ni pripeljal niti enega igralca. Pochettino je kljub temu ostal pozitiven in v težki sezoni, polni vzponov in padcev, klub popeljal do finala Lige prvakov, kjer je bil z rezultatom 2 : 0 boljši Liverpool. V Premier ligi pa so po težkem boju z Arsenalom, Chelsejem in Manchester Unitedom osvojili četrto mesto. Pochettino je ponovno pozval po okrepitvah, in opozoril, da klub čaka težka obnova. Igralci, ki jih je imel, so v klubu bili že več let in zavedal se je, da so potrebne spremembe.

Spomnimo se na izjavo legendarnega Sira Alexa Fergusona, ki je dejal, da se mora igralski kader na vsake štiri leta zamenjati. Če se ne zamenjajo igralci, se po štirih letih po navadi zamenja trener.

Točno to je mislil Pochettino, ko je po svojih prvih štirih letih pozval vodilne, naj pokažejo ambicijo. Ko so mu vodilni odvrnili, da tega ne morejo, ker gradijo stadion, je to sprejel, a leto kasneje ta izgovor ni bil več zadosten. Znano je, da je Pochettino hotel zamenjati vsaj polovico igralcev, ki so trenutno v klubu. Odobril je prodajo Verthongena, Alderwierelda, Eriksena, Aurierja in Rosa. Vendar kupcev ni bilo.


Vprašati se je treba, zakaj pa je toliko igralcev hotelo iz kluba oziroma zakaj je bil Pochettino pripravljen prodati toliko pomembnih igralcev. Odgovor je jasen. Tottenham ima namreč strogo politiko plač igralcev, ki na presega 200.000 funtov na teden, kar pa je v današnjem nogometu za največje klube drobiž. Pri Londončanih sta na takšni plači bila le Kane in eden od letošnjih nakupov Ndombele. Igralci so se seveda zavedali, da so premalo plačani in so v zadnjih letih z izjemami nehali podaljševati pogodbe. Kot primer lahko povem, da naj bi imela Christian Eriksen in Toby Alderwiereld isto tedensko plačo kot Saido Berahino, 75.000 funtov na teden. Ko temu dodaš, da je Levy leta 2017 prejel 6 milijonsko plačo, kar je za dobre 4 milijone funtov več od drugega najbolje plačanega predsednika, je jasno, da se igralci počutijo premalo plačani. Eriksen, Rose in Aurier so bili poleti jasni, da klub želijo zapustiti, a z njihovimi prestopi ni bilo nič.


V aktualno sezono je torej vstopil z igralci, ki niso hoteli biti v klubu, in z igralci, ki so zaradi pogodb sprti z vodstvom. Začetek ni bil obetaven, po zmagi nad Aston Villo sta sledila neodločena izida proti Arsenalu in Manchester Cityu in poraz proti Newcastlu. Ko je kazalo, da se bo forma izboljšala, so doma kar z 7 : 2 izgubili proti Bayernu in nato še 3 : 0 v gosteh pri Brightonu. Sledila je serija neodločenih izidov in dve prepričljivi zmagi proti Crveni Zvezdi. Kot kaže to ni bilo dovolj, da bo Pochettino obdržal službo. V preteklem tednu naj bi se sprl z Levyem, saj naj bi mu ta ponudil možnost odstopa, kar je Argentinec zavrnil, zato pa ga je potem predsednik odpustil sam. S tem je potrdil Fergusonovo misel: če se ne zamenjajo igralci, potem odide trener.


Med drugim naj bi Pochettina motil Levyev pristop pri pogajanju in kupovanju igralcev, saj je Argentinec bil zagovornik tega, da igralec v ekipo mora priti pred začetkom sezone, da se lahko uigra z novimi soigralci. Levy pa je pri prestopih gledal na vsak evro in zato z njimi odlašal do zadnjega trenutka, kar je pomenilo, da je Argentinec igralca dobil šele dva meseca po začetku sezone. Zanimivo je to, da naj bi Pochettino imel z Levyem zelo dober odnos, ki pa je zaradi neizpolnjenih obljub v zadnjem letu razpadel.


Redna kritika Pochettina je, da s tako dobro ekipo ni osvojil nobene lovorike, a je treba omeniti, da tako dobre ekipe ni podedoval, vendar jo je zgradil sam. V petih letih in pol je klub za prestope zapravil le okoli 100 milijonov funtov, pa še to je zapravil letos s prestopi Ndombeleja, Lo Celsa in Sessegnona, kar pomeni, da v prvih petih letih klub za net spend (količina denarja zasluženega z odhodi in zapravljenega z prihodi) bila negativna, torej je klub več denarja prejel z prestopi, kot ga je zapravil. Povedano drugače v petih letih je povprečno klub zapravil 18 milijonov funtov na sezono. Poleg tega je Argentinec sam dejal, da osvojitev FA ali ligaškega pokala ne bi spremenila kluba, tako kot bi ga osvojitev Lige prvakov ali Premier lige. Tudi tu je imel prav. Tottenham je namreč samo s tem, da je bil lansko leto v finalu LIge prvakov, dvignil svoj mednarodni profil za veliko več, kot bi ga dvignil z osvojitvijo FA pokala.

Spomnimo se Arsenala in Wengerjevih treh zaporednih FA pokalov. Navijači Topničarjev z njimi niso bili zadovoljni in Wenger se je bil primoran posloviti od kluba, potem ko je v ligi sezono končal kot peti.














(Vir: Sky Sports)


Naslednik Argentinca na klopi Tottenhama je Jose Mourinho, ki ga je Levy poizkušal pripeljati že dvakrat, a vsakič neuspešno, tretjič mu je le uspelo. Portugalec je dobil tri in pol letno pogodbo, ki je vredna 15 milijonov funtov na leto, kar »The Special Onea« naredi drugega najbolje plačanega trenerja v Premier ligi. Če zraven prištejemo še odpravnino Pochettina in njegovega štaba, ki znaša nekje med 12 in 15 milijonov funtov, je jasno, da je Levy storil svojo najbolj tvegano potezo, odkar vodi klub. Odpustil je najuspešnejšega trenerja v moderni zgodovini Tottenhama, ki je klubu prinesel štiri zaporedne sezone v Ligi prvakov in jih lani popeljal do finala, prvič v zgodovini Premier lige klub dvignil nad največje rivale, Arsenal, in sodeloval v dveh bitkah za naslov, za nameček pa je ob tem pa igral všečen nogomet. Njegov naslednik je serijski zmagovalec lovorik, ki je v prejšnji treh službah na koncu vsakič pogorel, in je znan po pragmatičnem nogometu. Sedaj se bo skušal pokazati v novi luči in svetu nogometa dokazati, da še vedno spada med samo smetano trenerjev. Ali lahko naredi to, kar Pochettinu ni uspelo in osvoji katero izmed večjih lovorik, ali pa bo tako kot pri Manchester Unitedu »mahal« z ligaškimi pokali, ki roko na srce danes niso vredni nič več kot Audi ali Emirates Cup. Jasno je, da je Levy s to potezo zapečatil svoj status v klubu, videli pa bomo ali kot junak ali kot bedak.

102 views