• Samo Demšar

Diego Simeone in njegov Atletico

Zadnje desetletje je do dobra spremenilo status nekaterih največjih evropskih nogometnih klubov. Tako je serijski angleški prvak izpred desetih let, Manchester United, danes le še bleda senca samega sebe, spet drugi so si ustvarili ime, na primer angleška Tottenham in Manchester City. Slednji je iz moštva sredine lestvice v zadnjih desetih letih postal ekipa, ki svojim nasprotnikom (tako v Angliji kot v Evropi) uliva strah v kosti. Podoben vzpon kot sinjemodrim iz Manchestra pa je v zadnjem desetletju uspel tudi Atleticu iz Madrida, a za razliko od Cityja se navijačem španskega kluba ni treba zahvaljevati tujim investitorjem in visokim odkupnim klavzulam (prestopa Joaa Felixa se na tem mestu še ne bomo dotaknili). Atletico se za svoj uspeh lahko zahvali le enemu: trenerju Diegu »El Cholo« Simeoneu. Za argentinskega stratega je letošnja že deveta sezona na klopi Atletica, pred tem pa je barve kluba branil tudi kot igralec.

Simeone v vsej svoji veličini (vir: Burak Akbulut/Anadolu Agency/Getty Images)


Manchester United je pot od dominantnega evropskega kluba do posmeha nogometne javnosti začel leta 2013 po odhodu legendarnega večletnega trenerja Sira Alexa Fergusona, kar le dodatno pokaže, kako pomembno je imeti dobrega trenerja, kar Simeone zagotovo je.


Simeone, rojen leta 1970, je svoje prve nogometne korake naredil pri argentinskem klubu Velez Sarsfield, kjer je tudi dobil svoj vzdevek »Cholo«, saj je njegov stil igre spominjal na argentinsko legendo Carmela Simeonea, ki je nosil isti vzdevek.


Pri 20-ih je Simeone dočakal prestop v Evropo, natančneje v Piso. Tekom kariere se je veliko selil. V Pisi je ostal dve sezoni, nato pa odpotoval v Španijo, v vrste andaluzijske Seville. Tudi tam je ostal dve sezoni, sledil pa je prestop v Atletico Madrid, kjer je v sezoni 1995/96 osvojil dvojček (državni pokal in državno prvenstvo) – kar je bil Atleticov prvi naslov državnih prvakov po skoraj 20 letih. Argentinec je špansko prestolnico zapustil po treh sezonah; sledila je vrnitev v Italijo, kjer je igral za milanski Inter in rimski Lazio. Od leta 2003 do leta 2005 se je spet vrnil na stadion Vincente Calderon (bivši Atleticov stadion), kariero pa je zaključil z eno sezono pri argentinskem Racingu.

V svoji igralski karieri je zbral veliko lovorik (predvsem kot član Lazia), podpiše pa se lahko tudi pod 106 nastopov za argentinsko izbrano vrsto, s katero se je uvrstil na tri svetovna prvenstva in dvakrat osvojil Copo America (vir slike: Getty Images).


Takoj po zaključku igralske kariere se je Simeone podal v trenerske vode. Vlogo trenerja je prevzel v Racingu, kjer je zaključil igralsko kariero, tudi kot trener pa je redno menjal klube (v petih letih je vodil Racing, Estudiantes, River Plate in San Lorenzo). Kljub temu, da je dvakrat osvojil naslov argentinskega prvaka, bi njegov čas v Argentini težko označili za uspešen. Leta 2011 se je prvič kot trener preizkusil tudi v Evropi, pri italijanskem prvoligašu Catanii, ki jo je v pol sezone rešil pred izpadom. Po koncu sezone je klub zapustil in se vrnil v »matični« Racing, kjer pa je ostal le do decembra, ko je postal novi trener madridskega Atletica, in ostalo, bi lahko rekli, je zgodovina.


Atletico pred prihodom Simeoneja nikakor ni bil majhen klub. A težko je biti mestni tekmec z Realom. V svoji bogati zgodovini so (če ne štejemo prvenstva, katerega del je bil Simeone kot igralec) Atleti osemkrat postali španski prvaki in so ena od stalnic španske La Lige – od njene ustanovitve leta 1928 so le šest sezon preživeli v drugi španski ligi, zadnji dve na začetku tega stoletja.


Čeprav so bili v prvem desetletju tega stoletja moštvo sredine lestvice, pa so v drugi polovici desetletja začeli nizati boljše rezultate – dvakrat so ligo končali na četrtem mestu – in postali redni udeleženec evropskih klubskih tekmovanj, predvsem Lige Evropa. To so leta 2010 pod vodstvom trenerja Quiqueja Sáncheza Floresa tudi osvojili, temu pa so pristavili še evropski superpokal. A že po koncu naslednje sezone je Sanchez Flores špansko prestolnico zapustil, nadomestil pa ga je Gregorio Manzano. Slednjemu so bila po 10 porazih na 28 ligaških tekmah pokazana izhodna vrata, na njegovo mesto pa je stopil Simeone.


Ta je klub z 10. mesta, kjer je bil ob njegovem prihodu, do konca sezone spravil na peto, za nameček pa so rdeče-beli osvojili še Ligo Evropa – zmaga v tem tekmovanju pred letom 2014 še ni zagotovila kvalifikacije v Ligo prvakov.


Naslednjo sezono so Atleti spet osvojili evropski superpokal in Copo del Rey, sledila pa je sezona, ki si jo bomo zapomnili kot eno najboljših in najbolj neverjetnih v zgodovini tega madridskega kluba.



Zmaga v La Ligi in 92:48


Simeonejev Atletico danes slovi po izjemni disciplini, obrambi, trdi igri, hitremu prilagajanju, veliko pa je argentinski strateg dal na prekinitve – iz njih je želel doseči čim več golov, hkrati pa jih čim manj prejeti.

Argentinčeva taktika se nikoli ni tako lepo poklopila kot v sezoni 2013/14. Med vratnicama je zanesljivi Thibaut Courtois, pred njim pa neprebojna centralna branilca Diego Godin in Miranda. Bočna položaja v obrambi sta zasedala Felipe Luiz in Juanfran. Teh pet je skupaj tvorilo najboljšo obrambo lige – prejeli so zgolj 26 zadetkov.

V zvezni vrsti so se skozi sezono menjavali Koke, Arda Turan, Gabi, Thiago in Raul Garcia. V napadu pa sta bila stalnici Diego Costa ter bivši napadalec Barcelone David Villa – pred sezono je v Atletico prišel za neverjetno majhno odškodnino dobrih dveh milijonov – mintuažo pa sta redno nabirala Christian Rodriguez in Adrian Lopez.


Z dokaj okrnjenim številom igralcev je Atletico v državnem prvenstvu izgubil zgolj štiri tekme (porazi so prišli v gosteh proti Espanyolu, Almerii, Osasuni in Levanteju), brez poraza pa so bili tudi vse do finala Lige prvakov. A pred njimi ne bi mogel biti težji in bolj epski zaključek sezone. V razmaku enega tedna sta jih čakala obračuna z največjima španskima kluboma, Barcelono in Realom, oba pa sta odločala o izidu njihove sezone.


Tekma z Barcelono je bila tudi zadnja tekma španskega prvenstva za obe ekipi, odločala pa je o vsem. Atletico je na gostovanju na Camp Nouu moral iztržiti le točko za osvojitev naslova španskega državnega prvaka (prvega po letu 1996, ko je zanj igral Simeone), v primeru poraza pa bi se na vrh lestvice zavihtela Barcelona. Po slabem prvem polčasu za Atletico – poškodovala sta se najboljši napadalec Diego Costa in ključen vezist Arda Turan, za nameček pa je Barcelona povedla z golom Alexisa Sancheza – je Simeone svoje varovance v drugi polčas poslal s trdnim prepričanjem, da je vse še vedno v njihovih rokah. In res, že v 49. minuti je izid – po podaji iz kota, katerih pomembnost je Simeone stalno poudarjal – izenačil branilec Diego Godin, rezultat pa se do konca tekme ni spremenil in slavje navijačev Atletica in igralcev na zelenici je bilo nepopisno.

Slavje ekipe po osvojitvi La Lige (vir: Getty Images)


Obračun z mestnim tekmecem Realom teden pozneje pa je odločal o zmagovalcu Lige prvakov, v kateri so imeli rdeče-beli, tako kot v ligi, izjemno sezono.

Po fantastičnem golu one-game wonderja Diega (ogled možen na tej povezavi: youtube.com/watch?v=KKhDZdY4feM) na prvi tekmi ter hitrem zadetku ter srditem branjenju na drugi so v četrtfinalu izločili Barcelono, v polfinalu pa so po neodločenem izidu na prvi tekmi doma skalp v Londonu s 4 : 1 vzeli še Chelseaju. Tekma z Realom v Lizboni je bila tako češnja na torti neverjetne sezone. Že v deveti minuti je igrišče zaradi poškodbe moral zapustiti Diego Costa, a Atletico je z golom Godina (in zaradi slabe reakcije tisto sezono nezanesljivega Ikerja Casillasa) povedel in vodil večino tekme. Že, ko pa je izgledalo, da bodo okronani za prvake Evrope, pa je – ironično – po podaji iz kota z glavo izenačil Sergio Ramos. Na semaforju je pisalo 92:48, čas, ki bo v spominih navijačev obeh ekip ostal še dolgo. V 30-minutnem podaljšku, ki je sledil, Atletico ni imel pravih možnosti. Izmučeni in poškodovani igralci so se le s težavo branili do 110. minute, ko je Real povedel po golu Garetha Balea. Sledila sta še zadetka Marcela in Ronalda, ki sta dokončno prinesla tako težko pričakovani 10. naslov (La Decima) na Santiago Bernabeu. Končni rezultat 4 : 1 pa niti slučajno ne pokaže, kako blizu so bili Atleti zgodovinskemu dosežku. V 122. minuti je bil z igrišča poslan tudi temperamenti Simeone.



Od 2014 do danes


Simeone do današnjega dne ne odstopa od svoje taktike. Kljub odhodu ključnih igralcev (Courtois, Luiz in Costa v Chelsea, Villa v New York City) in prihodu novih (Antoine Griezmann, Mario Mandžukić, Jan Oblak) je Atletico vztrajal pri jekleni obrambi, majhnem odstotku posesti žoge in igri na prekinitve – njihov najbolj prepoznaven rezultat v zadnjih letih so zmage z 1 : 0 – v zadnjih štirih sezonah se je skoraj četrtina (23,7 %) vseh njihovih ligaških tekem končala s tem rezultatom.


V zadnjih letih so se v ligi gibali med drugim in tretjim mestom ter tako bili tudi stalni udeleženci Lige prvakov. V tem tekmovanju so spet prišli do finala leta 2016. Po maratonskem izvajanju najstrožjih kazni proti PSV iz Eindhovna v osmini finala (8 : 7) je v četrtfinalu proti Barceloni in polfinalu proti nemškemu Bayernu do izraza prišla predvsem Atleticova jeklena obramba, na Allianz Areni pa je v drugi tekmi polfinala eno najboljših predstav svoje kariere uprizoril slovenski reprezentančni vratar Jan Oblak. Njegovo predstavo si lahko pogledate na naslednji povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=3m94yxuHGS0


A v finalu jih je spet pričakal madridski Real. Po relativno izenačeni tekmi in rezultatu 1 : 1 so sledile 11-metrovke, po katerih pa vnovič slavil Real.


Rdeče-belim je v sezoni 2017/18 po dolgem času le uspelo osvojiti evropsko lovoriko, ko so po izpadu v skupinskem delu Lige prvakov postali prvaki Lige Evropa. Po sicer dokaj tesnih obračunih proti Sportingu in Arsenalu so v finalu tega tekmovanja brez večjih težav odpravili Olympique Marseille.


Vse to pa nas pripelje do današnjega dne. Pred sezono so madridski klub zapustili ključni igralci v obrambi Godin, Juanfran, Lucas Hernandez in Luiz, po zgolj eni sezoni pa je odšel tudi defenzivni vezist Rodri. V Barcelono je odšel tudi napadalec Griezmann, najboljši strelec kluba v zadnjih petih sezonah, njegova odsotnost pa je več kot očitna – Atleti so na 27 ligaških tekmah dosegli zgolj 31 zadetkov. Kljub odhodu ključnih branilcev pa imajo še vedno drugo najboljšo obrambo lige, a zasedajo za njih nizko peto mesto – za tretjim sicer zaostajajo le dve točki.


Od 2014 se je veliko spremenilo. Od malega brata madridskega Reala so se prelevili v klub, ki večino časa lahko stoji ob strani največjim evropskim klubom zadnjih let. Temu primerno pa so tudi zapustili svoj legendarni Vincente Calderon in svoje domače tekme igrajo na za slabih 15.000 sedežev večjem stadionu Wanda Metropolitano.


A od ekipe, ki je osvojila La Ligo, danes za klub igra le še Koke; vrnil se je tudi Diego Costa, ki pa ni več igralec, ki bi lahko nasprotnikovo mrežo stresel 36-krat v sezoni (kot mu je to uspelo v sezoni 2013/14). V zadnjih sezonah pa se je tudi spremenila njihova politika ob prestopih, saj Atletico vse večkrat brezglavo zapravlja – 66 milijonov evrov za Costo (na vrhuncu njegove kariere so ga prodali za 38 milijonov), 36 za Vitola, 70 za Lemarja in 126 za sicer perspektivnega Joaa Felixa, ki nima ravno najboljše sezone.


Veliko vsoto pa letno Atletico odšteje za Simeonejeve usluge – ta od leta 2019 letno zasluži dobrih 43 milijonov evrov, kar ga trenutno naredi za najbolje plačanega nogometnega trenerja (drugi je trener Manchester Cityja Pep Guardiola s 23 milijoni) ter najbolje plačanega člana Atleticove zasedbe – najbolje plačan igralec je sicer vratar Oblak z dobrimi 20 milijoni evrov na leto.

Obraču proti Arsenalu leta 2018 je bil Simeone prisiljen spremljati s tribune (vir: Getty Images)


Temperamentni Simeone – v svoji trenerski karieri je že večkrat bil poslan na tribune in je med drugim leta 2014 prejel tudi prepoved osmih tekem opravljanja funkcije, ker se je ob protestu dotaknil sodnika – ima tako dobra dva meseca, da »reši« sezono svojega kluba.


Prvo priložnost so zapravili že minulo soboto, ko so proti direktnemu tekmecu za najboljša štiri mesta v La Ligi, Sevilli, iztržili zgolj remi. Največji preizkus pa čaka rdeče-modre to sredo, ko bodo na slovitem Anfieldu proti aktualnim evropskim prvakom Liverpoolu poizkušali ohraniti minimalno prednost, ki so si jo priigrali na prvi tekmi. Liverpool sicer trenutno ni v najboljši formi – izgubili so kar tri od zadnjih petih tekem v vseh tekmovanjih – na strani Atletica pa je tudi Simeonejeva uspešnost v izločilnih bojih Lige prvakov. To je za argentinskega stratega že sedma sezona v Ligi prvakov, nikoli pa še ni izgubil izločilnega boja proti ekipi, za katero ne bi igral Cristiano Ronaldo. Večina navijačev, predvsem angleški, bo držala pesti, da se ta niz nadaljuje in da se zgodba Liverpoola letos, po dveh zaporednih finalih, konča že v osmini finala. Za kaj takega pa bo Simeone moral prikazati še eno taktično mojstrovino, saj bo ohranitev nedotaknjene mreže – kar bo zagotovo primarna želja Atletica – proti eksplozivnem napadu Liverpoola vse prej kot lahka naloga.


Simeone je v svoji karieri trenerja in igralca za rdeče-bele iz Madrida naredil dovolj, da se bo v njihovo zgodovino zapisal kot eden najpriljubljenejših članov kluba vseh časov. Argentinca z madridskim klubom sicer veže pogodba do leta 2022, v zadnjih letih pa je zaradi pomanjkanja osvojenih lovorik vse večkrat povezan z odhodom, morda celo na čelo argentinske nogometne reprezentance – vse to so za enkrat le govorice.

Če se bo Cholo v bližnji prihodnosti res odločil zapustiti špansko prestolnico, pa bi mu za konec njegove zgodbe na klopi Atletica zagotovo privoščili, da osvoji še eno pomembno lovoriko.


Lovorika, ki se mu zaenkrat izmika (vir: Getty Images)


Dejstvo, da je dvakrat prišel neverjetno blizu, a obakrat odšel praznih rok, je zagotovo nekaj, kar bo zaznamovalo njegovo celotno trenersko kariero.


Vir naslovne slike: thetotallyfootballshow.com

45 views