• Urban Kolman

"Dilly ding, dilly dong!" nepredvidljive sezone: Premier liga - 2015/2016

Sezona 2015/2016 bo v angleški Premier ligi vedno bila zapisana v zgodovino. Ne samo zaradi nepričakovane zmage Leicester Cityja, temveč tudi zaradi propada Chelsea, ki se je iz junaka v roku nekaj mesecev prelevil v bedaka, potez vodstva Manchester Cityja, ki so spominjale na harakiri, začetek vzpona Tottenhama pod Mauricijem Pochettinom, začetek konca Arsena Wengerja in prihod Jurgena Kloopa v Liverpool.




















Na koncu zasluženi prvaki sezone 2015/16 Leicester City(vir: Reddit)


Začnimo pri takratnih aktualnih prvakih.

Chelsea


V sezono so Londončani vstopili kot eni izmed glavnih favoritov za nov naslov. To je bila tretja sezona pod vodstvom Joseja Mourinha in navijači so pričakovali nove lovorike. Začelo pa se je slabo in po tistem šlo samo še na slabše. Na prvi tekmi so osvojili le točko proti Swansea Cityju, tekma pa prav tako izstopa zaradi prepira med zdravniško službo in Mourinhem, ki je pustil posledice na sezoni. V naslednjih 15. krogih so Modri zmagali le štirikrat in po porazu proti Leicester Cityju je slabo formo plačal Mourinho, ki je bil odpuščen. Kot njegova zamenjava je prišel Abramovičeva »deklica za vse« Guus Hiddink, ki je Chelsea stabiliziral na sredini lestvice.

Hiddink je v drugem delu sezone Chelsea popeljal do niza neporaženosti, na katerega bi bila ponosna Manchester United pod Mourinhem, ko so 25 tekem ostali neporaženi in se prebili s šestega na peto mesto, in Arsenal pod Unaiem Emeryjem, ki je ostal neporažen 22 tekem (za razliko od Uniteda jih je le 14 bilo v Premier ligi, ostale pa v ligaškem pokalu in v ligi Europa proti tako kakovostnim nasprotnikom kot so Vorskla Poltava in Blackpool). Cheslea poraza ni okusil kar 15 tekem, a podobno kot United so Modri bolj kot ne nabirali po eno točko na tekmo (zmagali so le sedem tekem).
















Redek prizor: Hazard proslavlja gol proti Tottenhamu, v celotni sezoni je za mnoge igralec svetovnega kova dosegel samo 4 zadetke (vir: TalkSport)


Njihovo sezono je najbolj zaznamovalo vodenje paradnega konja za Leicester City, ko so podobno kot večina prvoligašev po marcu, ko je bilo jasno, da se za naslov borita Tottenham in Leicester, javno vzklikali in govorili, da hočejo, da naslov gre v Leicester, ne glede na to, da so jih čakale tekme proti obema ekipama (kaj hočemo, to je moderni profesionalizem). Logično je, da so to hoteli navijači, saj je bil Ranieri (trener Lisic) bivši trener Chelsea in je Tottenham njihov rival, a da so takšne želje izrazili glavni nosilci kot so Cesc Fabregas in Eden Hazard je sila nešportno.


Manchester City


Citizensi so do 14. kroga Premier lige kazali željo po novem naslovu in kljub nekaterim spodrsljajem so se držali prvega mesta. Nato pa so Sinjemodri nanizali serijo slabih rezultatov in do konca sezone bili nekonkurenčni za prva tri mesta. Razlog za medlo sezono je možno najti v eni enostavni stvari. Že od samega začetka sezone se je vedelo, da bo Pep Guardiola zapustil Bayern in njegova naslednja destinacija naj bi bil Manchester. Sprva so to bile le govorice, a z vsakim dnem in spodrsljajem Cityja so se te stopnjevale, dokler niso na začetku februarja pri Cityju potrdili prihod Katalonca ob koncu sezone in s tem dobesedno končali sezono kluba tri mesece pred koncem, pa čeprav so še vedno bili v Ligi prvakov. Uradno je Pellegrini vedel za pogajanja z Guardiolo, a glede na Cityjevo formo v zadnjih mesecih je očitno, da je morala ekipe proti koncu sezone padla.


Manchester United


Louis Van Gaals Army!



















Vrhunec sezone za navijače Uniteda, poleg osvojitve FA pokala (vir: Manchester Evening News)


Arsenal

Velikokrat spregledan resnični poraženec sezone!

Arsenal je bil ob novem letu na prvem mestu in je bil prvič po letu 2004 prvi favorit. Vodil jih je Arsene Wenger, ki je imel izkušnje v bitkah za naslov, njihova glavna tekmeca pa sta bila lokalni rival Tottenham in Leicester City. Arsenal bi potemtakem moral brez večjih težav osvojiti prvi naslov angleških prvakov, odkar so zapustili kultni Highbury. Vseeno so v januarju pokazali svoj pravi obraz in propadli. Po minimalni zmagi nad Newcastleom je sledil niz treh neodločenih izidov in poraza, ki je Londončane vrgel iz bitke za naslov. Na koncu sezone so po tem, ko je Tottenhamu padla morala ob izgubljeni bitki za naslov, prišli do končnega drugega mesta na lestvici, a kaj ko bi morali glede na izkušnje, ekipo in tako imenovan renome kluba gladko biti prvi. Vrhunec sezone sta bili dve zmagi nad končnimi prvaki.


Boj za naslov


Leicester City in Tottenham Hotspur


Šport piše junaške zgodbe in to je bila zagotovo ena najlepših. Lisice so le sezono za tem, ko so se za las izognile izpadu, postale angleški prvak. Vendar pred začetkom ni izgledalo, da bo Leicester imel uspešno sezono. Zaradi škandala na Tajskem, v katerega so bili vpleteni nekateri igralci, in konflikov z vodstvom je bil odpuščen Nigel Pearson. Zamenjal ga je Claudio Ranieri, trener znan po neprestanem menjavanju igralcev. Pred sezono so jim mnogi napovedovali le boj za obstanek. Začeli so odlično in po 13. krogu zasedli prvo mesto, katerega so si lastili vse do 18. kroga. Nato sta porazu sledila dva neodločena rezultata in kazalo je, da je Leicesterju zmanjkalo goriva. Na njihovo srečo je bil njihov glavni nasprotnik Arsenal, ki je pozabil, kaj pomeni biti prvi, in 13. januarja je Leicester City dosegel najpomembnejšo zmago v sezoni, čeprav se tega takrat še niso zavedali. Na tekmi proti Tottenhamu, kot se je izkazalo kasneje, edinim resnim nasprotnikom za naslov, so potem, ko so jih Londočani nadigrali, v 86. minuti iz kota dosegli gol in s tem prehiteli Arsenal ter pred Tottenham skočili na sedem točk razlike. Leicester je do konca sezone izgubil le še eno tekmo in ko se je 2. maja tekma Spursi s Chelseajem končala z neodločenim izidom, so Lisice tudi uradno prvič v svoji zgodovini postale angleški prvaki.















Tottenham je zapravil priložnost za prvi naslov po letu 1961(vir: Sky Sports)


Mauricio Pochettino je začenjal drugo sezono v Londonu, potem ko je v prvi osvojil peto mesto in pomladil ekipo. Spursi so začele slabo in prvo zmago dosegle šele v petem krogu. Do sredine sezone so se prebili do četrtega mesta in resno ogrozili prve tri ekipe, a po remiju z Evertonom in porazu proti Leicesterju so ostali na četrtem mestu. Porazu je sledil niz šestih zaporednih zmag. Po zmagi Arsenala nad Leicesterjem in remiju proti WBA 1. marca so Spursi potrebovali zmago in prišli bi na prvo mesto – a kaj, ko so svojo naslednjo tekmo proti West Hamu izgubili in potem le remizirali z Arsenalom. Tottenham bi moral zmagati skoraj vse tekme do konca sezone, da bi lahko postali prvaki. Leicester je po kiksu proti WBA nanizal pet zmag. V aprilu sta obe ekipi imeli zdrse – Tottenham je iz Anfielda in proti WBA odnesel le točko, Leicester pa je doma prav tako le remiziral z West Hamom. Pred 36. krogom je prednost znašala že sedem točk. Leicester je proti Manchester Unitedu izboril točko, Tottenham pa je moral premagati Chelsea, da bi matematično ostal v boju za naslov. Tekma na Stamford Bridgeu se je začela dobro, Tottenham je vodil s 2 : 0, a Chelsea in Eden Hazard so bili prvič v sezoni motivirani – na koncu so izenačili izid. Tekma je bila napeta in zelo ostra (Tottenham je podrl rekord za največ rumenih kartonov na tekmi z devet) in končala se je s 2 : 2. Leicester City je postal prvak. Tottenham pa je preostali dve tekmi izgubil (zadnjo s kar 5 : 1 proti že izpadlem Newcastleu) in na koncu nekako končal na tretjem mestu.

Posledica neprofesionalnih izjav Chelseajeavih igralcev in frustracije Tottenhamovih je poskrbelo za izjemno grobo tekmo na kateri bi morali Spursi dobiti tri, če ne celo štiri rdeče kartone (to je kasneje priznal tudi sodnik tekme Mark Clattenburg: https://www.dailymail.co.uk/sport/football/article-6566539/Battle-Bridge-hardest-match-Ive-refereed-thank-goodness-VAR.html)

Zaslužen naslov, a zabrisana meja med navijaštvom in profesionalizmom


Sezona 2015/2016 je bila ena najboljših sezon Premier lige. Bili smo priča katastrofam, kar se tiče velikih ekip, v ospredje so stopile nekatere tradicionalno manj velike ekipe, naslov pa je romal k ekipi, ki ni spadala niti med zunanje favorite. Če pa obstaja črn madež na tej enkratni sezoni pa je to zagotovo, to, da je večina ekip proti koncu pozabila, da niso navijači, ampak profesionalci, ki bi morali proti Leicesterju tekmovati, oni so pa namesto tega Lisice odprto podpirali in za njih navijali. To je dobro povzel trener Tottenhama Pochettino, ko je na koncu sezone dejal: »V nogometu je naša odgovornost, da smo profesionalni. Ko si profesionalen, ne daš svojega osebnega mnenja. Če podpiram Tottenham in igramo proti kakšni ekipi, ki se bori za naslov, ali pa za obstanek, potem ne morem podati svojega mnenja kot navijač. Mnenje moram podati kot profesionalec. Vedno je nevarno, ko se zgodi nekaj takega. Mogoče v zadnjih nekaj tednih ali mesecih vemo, da se nogometni ljudje morda ne obnašajo kot profesionalci, v prihodnosti moramo biti previdni.«


Kar je dejal Pochettino, je bilo v Premier ligi vidno vsem. Strategi kot so Tony Pulis (čeprav je Pulis obdržal kanček profesionalizma in je Leicester javno podprl šele po tekmi z Lisicami) in igralci kot so Eden Hazard in Cesc Fabregas so sredi sezone odprto podpirali Lisice; povezava na izjave Fabregasa (https://www.goal.com/en-us/news/85/england/2016/04/18/22545422/fabregas-i-dont-want-spurs-to-win-the-premier-league)in Hazarda (https://bleacherreport.com/articles/2635380-eden-hazard-says-chelsea-players-dont-want-tottenham-to-win-epl-title). Prav je, da navijači in nevtralneži (tudi igralci rivalov, kar Chelsea in Tottenham sta) podpirajo Leicester, ki je outsider, problem pa nastane, ko so pred koncem sezone o želji, da Leicester postane prvak, začeli v javnosti govoriti igralci, ki so z Lisicami še morale še igrati.

30 views