• Aljaž Janez Pirnat

Edmonton Oilers in (neuspešno) iskanje formule za uspeh

V 80. letih prejšnjega stoletja dinastija, ki je pred vsemi prednjačila in osvojila 5 naslovov prvaka lige NHL. Klub, v katerem je svoj večni pečat, kot nesporno najboljši hokejist vseh časov, pustil legendarni Wayne Gretzky. Moštvo, ki je skupaj s Canadiensi iz Montreala, branilo kanadsko čast in pognala srh v kosti vsakomur, ki jim je stopil naproti. Govorimo o ekipi Edomontom Oilers, ki je danes le bleda senca tistega, za kar je veljala nekoč. Nezmožnost sestave konkurenčnega in ''žilavega'' moštva je glavni razlog, zakaj Oilersi v zadnjih desetih letih spadajo v krog ekip, za katere se pri vprašanju o kakovosti odgovori: »Edmonton? Ja to so tisti ta slabši«.


Wayne Gretzky, ki je z ekipo Edmontona osvojila 4 naslove lige NHL. VIR: pinterest

Edmonton nekako lepo povzame neverjetno stagnacijo kanadskih ekip v zadnjih desetletjih, saj je Stanleyjev pokal kot zadnji, ki domuje v Kanadi, osvojil Montreal, in sicer leta že skoraj davnega leta 1993. Razlog v tem tiči predvsem v padcu vrednosti kanadskega dolarja, v primerjavi z ameriškim, v koncu 90. prejšnjega in na začetku 21. stoletja. Mnoge franšize so začele postajati insolventne in posledično tudi nekonkurenčne. Ekipa Jetsov iz Winnipega je bila leta 1996 v tako hudi finančni zagati, da so franšizo bili prisiljeni prodati, klub pa se je posledično preselil v Phoenix, kjer še danes domujejo pod imenom Arizona Coyotes.


Kot ukrep, s katerim bi zajezili vedno večje razlike v finančni sposobnosti, je vodstvo lige NHL predstavilo t.i. ''salary cap''. Gre za omejitev vsote letnih plač, ki jih skupno klub lahko ponudi igralcem. Npr. če salary cap pri neki ekipi znaša 120 milijonov, to pomeni, da mora skupni seštevek vrednosti pogodb, za rok enega leta, biti manjši ali enak od omenjenega zneska. S tem je NHL prinesel nekaj stabilnosti v enakomerno razporeditev moči med moštvi lige, vendar pa to do zdaj še nobeni izmed kanadskih ekip ni prineslo naziva prvakov v najelitnejšem hokejskem tekmovanju na svetu.


Pa se vrnimo k ekipi Edmontona. Kot že rečeno, jim nikakor ne uspe najti načina, da bi se vrnili na pota stare slave in se povzpeli nazaj na hokejski tron. Ampak daleč od tega, da ne bi poskušali. Oilersi so v zadnjih letih poskušali zmagovalno ekipo skovati z že znanim receptom v ameriških športnih ligah, in sicer ''tankanjem'' (ang. tanking). Gre za zadevo, ki se pogosto omenja tudi v košarkarskih razpravah, in sicer, ko ekipa v rednem delu sezone namerno niza slabe rezultate oziroma izgublja, z namenom, da bodo zasedli čim nižje mesto na ligaški lestvici in posledično bili čim višje na izboru igralcev naslednje sezone. Čeprav zahteva od igralcev, da stisnejo zobe in se odpovejo delčku svojega ponosa, pa se tovrstna taktika lahko obrestuje, in v primeru Edmontona ni bilo nič drugače. Zgolj na enem izboru med leti 2010 in 2015 niso imeli enega izmed prvih treh ''pickov'' oziroma niso spadali med ekipe, ki izbirajo kot prve tri. Od tega so tudi štirikrat izbirali prvi oziroma so imeli prvi pick, ki so ga pogosto tudi dobro znali vnovčiti, saj so pripeljali igralce kot sta Taylor Hall in sloviti Connor McDavid. Oba igralca sta v preteklosti že tudi osvojila Hart Memorial pokal oziroma naziv ''MVP'' za najboljšega igralca rednega dela sezone. McDavid je v svoji drugi sezoni v ligi, kot tretji najmlajši igralec v zgodovini, osvojil tudi Art Ross pokal, ki se podeli igralcu, ki je skupno dosegel največ zadetkov in asistenc, mlajša prejemnika lovorika od njega sta bila le že omenjeni Wayne Gretzky in eden najboljših igralcev moderne igre Sidney Crosby. Naveza McDavid ni trajala dolgo, saj se je, po McDavidovi krstni sezoni v ligi, Hall leta 2016, po štirih uspešnih sezonah v Edmontonu, preselil slabe 4 tisoč kilometre stran, in sicer na vzhodno obalo Združenih držav Amerike, kjer brani barve New Jersey Devilsov.


Nekdanja soigralca in prva ''picka'' Oilersov Connor McDavid in Taylor Hall

Vendar bi kljub vsemu mislili, da bodo tovrstne okrepitve vendarle oživele in dvignile ekipo iz prepada, v katerem tiči in čaka na čudež. Ampak temu ni bilo tako, namreč le enkrat od sezone 2010-11 se je ekipi uspelo uvrstiti v končnico lige NHL, in sicer v sezoni 2016-17, pred tem pa so v končnici nazadnje igrali leta 2006. Kritika moštva Edmontona je bila predvsem, da poleg mladega talenta in svežine v ekipo niso hkrati vnesli dovoljšne mere znanja in izkušenj. Mladi igralci enostavno v določenih situacijah, v katerih se še niso znašli, pogosto ne vedo, kako se odzvati, zato takrat pred žaromete vstopijo ''starešine'' ekipe. Potrebno je podpisati, menjati ali pa razviti določen kaliber igralca, na katerega se lahko zaneseš, kadar ''trda prede''.


Na tovrsten način, z ravno pravo mešanico vihrave mladosti in izkušenj ter zanesljivosti, je zmagovalno ekipo uspelo sestaviti ekipi Chicaga, ki je med leti 2010 in 2015 trikrat osvojila Stanleyjev pokal. Blackhawksi so namreč visoke izbore, tu izstopata predvsem tretji pick izbora 2006 Jonathan Toews ter prvi pick izbora 2007 Patrick Kane, uspeli združiti z že preizkušeni igralci. V to kategorijo spadajo hokejisti kot so center Patrick Sharp in krilni napadalec Marian Hossa, oba sta v času njihovega prvega naslova imela preko 30 let, in takrat uveljavljena branilca Brent Seabrook in Ducan Keith. Slednji je bil leta 2017, ko je liga NHL praznovala 100. obletnico, tudi imenovan na seznamu 100 najboljših igralcev lige vseh časov. Prav tako pa so imeli v vratih Anttija Niemija in Coreyja Crawforda, ki sta tedaj spadala med najboljše vratarje v ligi. Crawford je v sezonah 2012-13 in 2014-15 tudi prejel William M. Jennings pokal, ki se podeli vratarju, ki je v rednem delu sezone prejel najmanj golov.


Daryl Katz - lastnik franšize Edmonoton Oilers, ki je soočen s težko nalogo prenovitve in izboljšanja ekipe. VIR: paNOW

Dober vratar je pri hokeju eden izmed najpomembnejših členov ekipe, le-tega pa pri Oilersih niso imeli že celo večnost. Prav tako obrambna linija moštva Edmontona močno peša. Izkušnje so v ekipo poskušali pripeljati z Adamom Larssonom in Milanom Lučićem, kar pa se jim za enkrat še zdaleč ni obrestovalo. Omeniti je potrebno tudi, da poleg Connorja McDavida in Leona Draisaitla, ki trenutno zasedata prvi dve mesti na lestvici skupno najboljših podajalcev in strelcev lige, ni nikogar, ki bi bil zmožen voditi prvo ali drugo linijo. Večina napadalcev, ki naj bi sestavljali najboljša dva napada ekipe, dosega številke, ki so pičle celo za četrti napad ekipe. Pri vodstvu Edmontona se bo vodstvo morali usesti skupaj in pogledati v ogledalo, saj večina njihovih odločitev v zadnjih letih, od razvoja pa do podpisovanja igralcev, ekipe ni pripeljala korak višje, temveč jo je še močneje zasidrala tja, kjer neprestano pluje v zadnjih letih.