• Luka Skarlovnik

Evropskih pet

NBA je najmočnejša košarkarska liga na svetu in težko je trditi drugače. Ko govorimo o najboljših igralcih v zgodovini, se pogovarjamo o legendah ameriške košarke in tudi tukaj je težko trditi drugače. Vseeno pa je Evropa ponudila svoje velikane, ki so se več kot uspešno kosali z najboljšimi posamezniki čez lužo. Evropske legende so zapisane v istih zgodovinskih knjigah kot ameriške, z istim črnilom, na istem papirju, ker so si to zaslužili.


Spodaj je (verjetno) najudarnejša petorka največjih NBA zvezd, ki so se rodili v Evropi. Dolžina karier, kvaliteta, uspehi in značaj so le nekateri izmed kriterijev, ki sestavljajo veličino, zato je težko sestaviti popolnoma objektivno peterico. Če bi gledali samo individualno kvaliteto, bi se tukaj kar hitro znašel Giannis Antetokounmpo, morda celo »Donke«. Če bi gledali le uspehe, bi se v druščino vrinil celo Saša Vujačić. A če pod kariere spodaj omenjenih košarkarjev potegnemo črto, so vsi vredni omembe. Igrali so dolgo časa in kvalitetno – osvajali so največjo ligo na planetu in dokazovali, da se v NBA Evropa več kot dobro kosa z drugimi deli sveta.


Petorka je sestavljena po položajih, kjer je igralec igral. Tako na klopi sedijo Vlade Divac, Arvidas Sabonis, Dražen Petrović in Detlef Schrempf. Športniki, več kot zaslužni omembe, a nesrečni v smislu, da je njihovo mesto v peterki zasedel nekdo drug. Po drugi strani pa zgornjim igralcem dodamo še Gorana Dragića ali Luko Dončića in dobimo ekipo, ki se na igrišču mogoče celo lahko kosa s spodaj izbranimi košarkarji.


PG – Tony Parker

Francoz je en bolj inteligentnih in nezahtevnih organizatorjev igre. Svojo igro je velik del kariere podrejal Timu Duncanu in Manu Ginóbilliju, čeprav je bila vodenje napada njegova naloga. Odločal se je pravilno, za dobro ekipe. V 18-letni karieri je v povprečju dosegal 15,5 točk ter 5,6 asistenc in 2,7 skokov na tekmo. Kvaliteta in družnost ekipe, ki je z istim jedrom osvojila kar štiri naslove prvakov – leta 2007 je bil Parker celo MVP finala – je Tonyju prinesla šest nastopov na tekmi zvezd. Parker je s superiornim pregledom igre in zmagovalno mentaliteto več kot 15 let užival zaupanje trenerja Popoviča. S francoskim moštvom je osvojil še zlato medaljo na »slovenskem« Euru leta 2013 in tako kabinetu s trofejami dodal tudi reprezentančni uspeh. Po lanski upokojitvi lahko v naslednjih letih zagotovo pričakujemo Parkerjev vpoklic v košarkarsko dvorano slavnih.

(vir: bleacherreport.com) Parker

SG – Predrag »Peja« Stojaković

Najverjetneje najbolj sporen izbor, saj je pozicijo branilca igral tudi Dražen Petrović. Slednji si je v kratkem času, ki ga je preživel v NBA, priigral veliko podporo javnosti, tako da se ga poleg nedvomne kvalitete, ki jo je premogel, drži tudi nekakšen kultni status. Petrović je en večjih »kaj bi bilo, če bi bilo« košarke, saj je zaradi prometne nesreče preminul na točki največjega vzpona v svoji karieri, tako da je v NBA odigral le dve vrhunski sezoni.


Po drugi strani je Peja v 13 letih sicer večino časa preživel na položaju nizkega krila, a si kot en najboljših strelcev v zgodovini lige zasluži mesto »šuterja«. Po mojem mnenju je Stojaković med bolj podcenjenimi upokojenimi NBA košarkarji, saj mu stil igre v začetku stoletja ni omogočal vpliva na igro, ki bi ga nedvomno imel v moderni eri NBA, ko se igra vrti okoli metov za tri točke. Z razdalje je Peja deloval avtomatsko in rešetal nasprotnikovo mrežico – nenazadnje je osvojil tudi dva naziva prvaka v metanju za tri na All-Star vikendu. V povprečju je skozi kariero dosegal 17 točk, slabi 2 asistenci in slabih 5 skokov na tekmo. V svoji zadnji sezoni je z ekipo »odpadnikov« osvojil tudi svoj edini naslov, ko so Dallas Mavericks presenetili Miami Heat. To je zaokrožil z zlatima medaljama na Euru 2001 in na svetovnem prvenstvu leta 2002. Strelska legenda nekaj let pred svojim časom, ki je kljub »neustreznemu« stilu igre iz tekme v tekmo dokazoval svojo kvaliteto.

(vir: sportsoutwest.com) Stojaković

SF – Toni Kukoč

Eno največjih imen, predvsem zaradi barve dresa, ki ga je nosil v svoji karieri. Kukoč je svoja zlata leta preživel kot četrti igralec ekipe Chicago Bulls v njihovem drugem »trojčku« naslovov. Argument njegove nekoliko postranske vloge ne vzdrži, ko številke pokažejo, da je bil v vseh treh finalih (poleg velikega Scottieja Pippena in še večjega Michaela Jordana) tretji strelec svoje ekipe s povprečjem dobrih 12 točk na tekmo. Pa tudi treh prstanov mu nihče ne more odvzeti. Igral je v eni najboljših ekip vseh časov in bil eden ključnih delov, da je lahko delovala. Skozi 13-letno kariero v NBA je dosegal 11,6 točk, slabe 4 asistence in dobre 4 skoke kar je več kot spodobno, čeprav nekoliko nižje od osebnih statistik preostalih košarkarjev. Glavni argument za njegov izbor je tako vloga v osvojenih prstanih, ki pa jim dodaja kopico reprezentančnih uspehov, ki segajo še v obdobje košarkarske velesile Jugoslavije. Dvema zlatima medaljama iz evropskih prvenstev je dodal še zlato na svetovnem leta 1990 in srebrno na Olimpijskih igrah leta 1988 v Seoulu.

(vir: eurohoops.net) Kukoč

PF – Dirk Nowitzki

Po mojem mnenju največji in zaenkrat najkvalitetnejši evropski košarkar vseh časov. V najboljših letih svoje kariere je bil s svojimi edinstvenimi sposobnostmi skorajda nezaustavljiv. 2,13 m visok igralec, ki lahko igra v raketi in izvrstno meče z razdalje, je nekaj, česar NBA do takrat še ni videla. Če temu dodamo še (v tem primeru dobesedno) nezaustavljiv in znameniti »fade away«, dobimo najkoristnejšega igralca lige leta 2007 in 14-kratnega All-Star igralca. Kar štirikrat je bil uvrščen v najboljšo petorko lige NBA, vendarle pa bodo ode v njegovo čast spisane zaradi dosežka, ki v veliko vidikih zasenči celo zgoraj naštete. Leta 2011 je Dallas Mavericks, ekipo pri kateri je preživel vseh svojih 21 sezon v NBA, pripeljal do prvega naslova v zgodovini franšize. Z na papirju precej slabšim moštvom od Miamijeve superekipe, je kot najkoristnejši igralec finala v modro-belem dresu dvignil pokal prvakov. In če se lahko strinjamo, da so nekateri prstani vredni več kot drugi, se strinjamo tudi, da je Dallasov pri samem vrhu te lestvice. Dirk je bil dobrih 15 let eno prvih imen lige. S slabimi 21 točkami ter 2,4 asistencami in 7,5 skoki na tekmo, je njegova karierna statistika zavidanja vredna. A poleg delovanja na igrišču, sta njegova osebnost in zvestoba tisto, zaradi česar so se ga v dobrih dveh desetletjih naučili spoštovati športni navdušenci, soigralci in, mogoče najpomembneje, njegovi tekmeci.

(vir: dallasnews.com) Nowitzki

C – Pau Gasol

Na položaju centra je bilo daleč največ konkurence, a lahko mirno spim, če sem uvrstim Paua Gasola. Španec je skozi celotno kariero igral fenomenalno, svoja najboljša leta pa je preživel pri Los Angles Lakers, kjer je s Kobejem Bryantom osvojil tudi dva šampionska prstana. V zadnjih letih so ga precej načele poškodbe, zato statistika ni bila rožnata, a vseeno je v povprečju skozi 18-letno kariero dosegal 17 točk, dobre 3 asistence in kar dobrih 9 skokov na tekmo. Bil je novinec leta v ligi leta 2002, šestkrat pa je zaigral tudi na tekmi zvezd. V zaporednih letih (2009, 2010) je ob Bryantu predstavljal gonilno silo za osvojitev naslovov in poleg povprečja dobrih 18 točk (v obeh finalih) ogromno prispeval tudi v obrambnem smislu, ker je dobro ščitil obroč. Slabih 15 let pa je kot najboljši igralec svoje države dominiral na reprezentančnih akcijah. Trem zlatim kolajnam iz Eura, tekmovanja, kjer je bil dvakrat najkoristnejši igralec in trikrat najboljši strelec, je dodal zlato iz svetovnega prvenstva in dve srebrni kolajni iz olimpijskih iger. Tako je reprezentanci dal skoraj še več kot svojim franšizam, kar je že sam po sebi dosežek.

(vir: sports.yahoo.com) Gasol

Petorka, za katero sem prepričan, da bi se mirno lahko kosala s katerimkoli moštvom v zgodovini. Dobrih Evropejcev je čez lužo igralo veliko več, kot je zgoraj omenjenih. In če pogledamo le nekaj let v prihodnost, vse kaže, da bomo morali dodajati še prostor za Antetokounmpa, Dončića in Jokića. Potem sta na drugi strani Atlantika še oba Bogdanovića, Rudy Gobert, Nikola Vučević, Kristaps Porzingis, Domantas Sabonis, Clint Capela in nenazadnje tudi Gogi. In počasi se začne porajati vprašanje, če se stara celina lahko kosa celo z mogočnimi ZDA.


Vir naslovne fotografije: mavs.com

103 views