• Niko Hari

Für immer punk: mitološke razsežnosti kluba St. Pauli

Nekateri jih ljubijo, mnogi prezirajo, večina pa se strinja, da so ''ultrasi'' poglavitni del športne sfere, kot jo poznamo danes. Veliko vas ob pojmu ''ultras'' pomisli na še zadnje preživele primerke vrste homo neanderthalis, ki se jim ob pogledu na pločevinko piva orosi oko, jetra pa moledujejo za vsaj kakšen dan plačanega dopusta. Takšni, dobro rejeni predhodniki mislečega človeka so se naselili tudi pri nas, vendar jih na srečo v naravnem habitatu skoraj ne najdemo.


Včasih imajo godrnjavi ''mainstream'' športni navdušenci prav. Premnogo je bilo primerov, kjer se je stigma o subkulturi navijačev potrdila, in to popolnoma upravičeno. Vendarle pa je treba ločiti pleve od klasovja ter podobno kot pri vseh ostalih tematikah v našem življenju premisliti preden celotno skupino ljudi enačimo z njenimi najbolj ekstremnimi pripadniki. Poleg opitih, knjig boječih grobijanov poznamo kar nekaj ultra navijaških skupin, ki so za športno moštvo, predvsem pa za skupnost, ki živi za klub, nepogrešljive. V nekaterih primerih so lahko ravno navijači nogometnega kluba ključna gonilna sila družbenih sprememb, dialoga in ideologije. Spoznajte navijače kluba St. Pauli.


''Auschwitz je vaša država, peči vaš dom.'' Nekaterim navijačem je nogomet postranska dejavnost. Vir: Washington post.


Hamburg, mesto z enim izmed največjih pristanišč v Evropi, je desetletja talilni lonec različnih kultur. Poleg svojega izrednega gospodarskega pomena je Hamburg tudi kulturna prestolnica Nemčije. Poleg gledališke umetnosti tu cveti predvsem glasba. Rave, rock, hip-hop, punk in ostale alternativne zvrsti glasbe so tako rekoč doma na skrajnem severu te osemdesetmilijonske dežele.


Tudi v nogometnem smislu je Hamburg eno najpomembnejših nemških mest. Ne moremo iti mimo giganta, ki domuje na začetku estuarja reke Labe: Hamburger SV (zahvaljujem se profesorjem geografije, ki so mi omogočili, da uporabim tako učene besede v svojih člankih).


Zadnja leta sicer bolj posmeh nogometu kot karkoli drugega, a v osemdesetih je omenjeni klub veljal za enakovrednega, če ne celo ''večjega'' od münchenskega Bayerna. Pod taktirko stratega Ernsta Happla so ''modri'' takrat pokorili nogometno Nemčijo. Njihovo dominacijo tako v nogometnem kot finančnem smislu sta takrat utelešala prestop legendarnega Kevina Keegana na vrhuncu svojih moči iz vrst Liverpoola v HSV (Liverpool enostavno ni zmogel ponuditi takšne vsote denarja, kot so jo bili sposobni pri Hamburgu) in sponzorska pogodba z podjetjem Hitachi. Pogodba z japonskim konglomeratom je bila zgodovinskega pomena, saj je to bila prva internacionalna znamka, ki je sponzorirala klub v prvi nemški ligi (Erste Bundesliga). V osemdesetih so trikrat osvojili naslov nemških prvakov in evropsko krono v Ligi prvakov.


Nogometni Phill Jackson, ampak bolj ''gangsta.'' Vir: NDR


Klub je bil do leta 2018 poznan tudi kot ''dinozaver'' nemškega nogometa, saj so bili edino moštvo, ki nikoli ni zaigralo v drugoligaškem tekmovanju. Famozna digitalna ura, ki je prikazovala sekunde, prebite v prvi Bundesligi od samega začetka tega tekmovanja, se je pred sezono 2017/2018 nekajkrat skorajda zaustavila, a so se igralci z črnim diamantom na dresih vedno izvlekli, enkrat celo za mišjo dlako na zadnji tekmi prvenstva proti Karlsruheju leta 2015. Z zadetkom Marcela Diaza iz prostega strela v sodnikovem podaljšku so obnovili legendo nezmožnosti padca v nižje tekmovanje.



Čudež, ki je ohranil tiktakanje ure v Hamburgu.


Kljub vsem škandalom, ki so pestili klub v prejšnjem desetletju (afera Backpackgate, v kateri je takratni športni direktor Peter Knäbel v parku pozabil nahrbtnik z zaupnimi informacijami o klubu), se je zdelo, da po golu Diaza v odločilni tekmi Hamburger SV ne more izpasti iz prve Bundeslige. A v sezoni 2017/2018 se je zgodilo nemogoče: ura se je zaustavila pri 54 letih, 261 dnevih, 36 minutah ter dveh sekundah. Od tistega trenutka je Hamburger SV le še relikvija nekdaj spoštovanega nogometnega kluba.

''Alles hat ein ende, nur die Wurst hat zwei.'' Zgodovinski trenutek, ko se je ura zaustavila. Vir: Financial tribune


Na drugi strani mesta, stoji petnajst minut vožnje oddaljeni stadion Millerntor, domovanje ekipe St. Pauli, utelešenje slogana Barcelone: ''mes que un club'' – več kot nogometno moštvo. Ekipa St. Paulija je v prvorazrednem nemškem nogometnem tekmovanju v novejši zgodovini zaigrala le enkrat in to porazno. Nikoli se niso mogli ponašati z uspehi velikega brata iz druge strani mesta. Tudi letos jim kaže slabo v drugi nemški ligi, zasedajo namreč štirinajsto mesto. Rezultati niso nikoli bili primarni fokus tega moštva, čeprav so v vodstvu večkrat povedali, da si tudi nogometnih uspehov močno želijo.


Nogometni klub je prerasel v nekaj veliko večjega. Vir: Indymedia


Pojdimo lepo po vrsti. V osemdesetih letih, takrat ko je Hamburger SV najbolj dominiral, so se nad sicer ''multikulturalni'' Hamburg zgrinjali črni oblaki v obliki neonacistov. Vse več je bilo navijačev, ki so namesto uživanja ob nogometu na stadion prišli skandirat ideološko obarvane bedarije. Situacija je bila za nekatere navijače tako nevzdržna, da so se odločili nogometne nedelje preživljati pri veliko manj renomiranem klubu, St. Pauli. ''Migracije'' navijačev so bile vse večje, klub pa je gradil na svojem novem ''imidžu'' politično levo usmerjenega, protirasističnega, antihomofobnega in antifašističnega združenja. K rasti kluba je gotovo pripomogla alternativna scena v mestu, ki ji v evropskem merilu ni para: od Reeperbahna, nemške Rdeče četrti, kjer prodajalke ljubezni nudijo svoje usluge, pa vse do izjemno raznolike glasbene scene v povezavi z heterogenim naborom kultur (predvsem zaradi pristaniške lege Hamburga) tvorijo raznoliko skupnost. Povrhu vsega pa je tu še ''protestniška'' narava mesta, ki si želi samo živeti svoje življenje čim bolj neodvisno od oblasti.

Kultni Reeperbahn. Vir: Hamburg.de


Veliko nogometnih klubov daje glas svojim navijačem in jih posluša, ko se odloča. Pri St. Pauliju so šli še korak dlje: navijači so osrednji del nogometne institucije, prav nobena poteza pa se ne zgodi brez nekakšne ''privolitve'' privržencev moštva. Nabor navijačev moštva je izjemno heterogen, prihajajo iz vseh vetrov, zato je moštvo vedno zagovarjalo odprti dialog med institucijo in navijači, tako kot tudi med navijači samimi. Igralci v klubu niso zvezdniki, ki bi jih navijači videli le od daleč, ampak so del celotne kulture moštva. Ničkolikokrat se je zgodilo, da so se po tekmi igralci ustavili pred navijači in poslušali njihova mnenja, bodrenje, pohvale in seveda tudi kritike.

Navijači, igralci in uprava so eno. Vir: BBC


Kot vse ostalo, je tudi logotip moštva takoimenovani Totenkopf (smrtna glava) splet čudnih okoliščin: Takrat vinjeni navijač (urbana mitologija se strinja, da je to bil Doc Mabuse) je na trgu za deset nemških mark kupil zastavo s smrtno glavo, jo pritrdil na metlo in prinesel na stadion, ostalo je zgodovina.


Totenkopf se je znašel na britanskem seznamu terorističnih simbolov, čeprav predstavlja diametralno nasprotno ideologijo nacizmu. Vir: Bild.de


Vse oblike združenj, še posebej pa nogometna moštva na najvišji ravni, so odvisni od finančnega priliva v blagajno kluba. St. Pauli se je večkrat znašel v razkolu med ideologijo navijačev ter željo po zaslužku in posledično preživetju med veliko bolj bogatimi klubi. Vsakršna oblika prodaje je sicer pri ''punkovskih'' navijačih naletela na neodobravanje, vendar so nekako vedno prišli do konsenza z vodstvom moštva, ki ga po večini sestavljajo ljudje, ki živijo za klub, in ne korporativno usmerjeni veljaki v lepih oblačilih. Eden izmed funkcionarjev v klubu je tudi punkovski pevec Sven Brux, ki v upravi sodeluje že več kot trideset let.


Nogomet v povezavi z glasbeno subkulturo najlepše razložimo na primeru skupine Green Day. Tudi oni so morali obrniti hrbet nekaterim najzvestejšim oboževalcem, ko so iz punkovske DIY (do it yourself) scene zaplavali v bolj komercialne vode, to pa jim je prineslo svetovno slavo a tudi gnev s strani najbolj pristnih ''podzemnih punkerjev.'' Kljub težavam upravi kluba nekako uspeva jadrati med sovražnostjo do kapitalizma, ki jo gojijo privrženci kluba, in zaslužkom. Velik delež zasluženega denarja gre namreč ''nazaj'' v družbo, ki je klub povzdignila med ikone nogometnega športa v obliki delovnih mest, razširjanja ideologije tolerantnosti, ekologije in pomena skupnosti. Socialni angažma, ki ga klub zagovarja in živi, je utelešen tudi v njihovi ''mini ustavi oz. statutu.''




SMERNICE KLUBA FC ST. PAULI


FC St. Pauli, in its totality of members, employees, supporters and volunteers, is part of the local community and as such is affected directly and indirectly by societal changes in the political, cultural and social spheres.


FC St. Pauli accepts this social responsibility and promotes the interests of its members, employees, supporters and volunteers beyond the sphere of sport.


FC St. Pauli is a club rooted in a city district. It owes its identity to this and has a social and political responsibility towards the district and the people who live there.


FC St. Pauli conveys a way of life and is a symbol of sporting authenticity. This allows people to identify with the club independently of any success it may achieve on the pitch. Salient features of this identification opportunity are to be nurtured and protected.


Tolerance and respect in our mutual interactions are important pillars of the St. Pauli philosophy.

While FC St. Pauli consists of many sections today, it has been defined by football, both internally and externally, from the outset.


In addition to the general statutory provisions, the Stadium Regulations and Code of Conduct for Fanladen Away Travel form the basis on which members, employees, supporters and volunteers of FC St. Pauli conduct themselves.


Individuals and groups should subject their present and future conduct to constant self-critical evaluation and be conscious of their responsibility for others. Adults should not forget that they are role models, especially for children and young people.


There are no ‘better’ or ‘worse’ fans. Everyone can give expression to their fandom as they see fit, provided their behaviour does not conflict with the above provisions.

FC St. Pauli will continue to be a good host. The club grants its guests far-reaching rights and expects this to be honoured accordingly.


The active fan base (i.e. primarily those actively involved on matchday) are the foundation for the emotionalisation of football, which in turn constitutes the basis for the marketability of FC St. Pauli.

Sponsors and commercial partners of FC St. Pauli and its products should be in accord with the social and political responsibility of the club. The detail is governed by the club’s marketing guidelines [Vermarktungsrichtlinen].


FC St. Pauli shall lobby the respective governing bodies for the early scheduling of fixtures and supporter-friendly kick-off times.


The most important part of sport is the game played by the teams, so this should be the focus. The atmosphere is driven by the interaction of fans and players. The support programme should be characterised by matter-of-factness and the delivery of information relating to the club and the district.


The sale of goods and services at FC St. Pauli is driven not only by commercial considerations but also by the principles of social compatibility, diversified offering, sustainability and ecology. Potential means of payment must be supportable-compatible. In the event of a product shortage, season-ticket holders and members shall have priority.


St. Pauli, November 2009

0 views