• Samo Demšar

Fabio Grosso: mož za velike tekme

Ob današnji 14. obletnici slavja Italije na olimpijskem stadionu v Berlinu si poglejmo prvenstvo skozi oči italijanskega levega bočnega branilca, ki je dokazal, da je igralec za največje priložnosti.


Beseda bo danes tekla o nogometu, a na začetku se bomo le na kratko ustavili v svetu košarke – natančneje pri »strokovnjaku« Maxu Kellermanu in eni od njegovih (ter na splošno) najbolj smešnih izjav iz sveta športa:

Argument je na prvi pogled povsem neumen. Kako lahko primerjaš Stehpha Curryja, ki je lastnoročno spremenil način moderne košarke in bo v zgodovini zapisan kot najboljši šuter vseh časov, ter Andrea Iguodalo, ki je bil v času Maxovega argumenta že v jeseni svoje kariere, skozi katero je v povprečju zadel vsak tretji met izza črte treh točk.


Iguodalin trenuten odstotek metov za tri je 33,3 – Curryjev pa 43,5.


A kljub vsem Curryjevim dosežkom v oči bode statistika o njegovih metih v odločilnih delih tekem v končnici. Curry je v končnici zgrešil vseh osem metov, ki bi tekom njegove kariere Golden State Warriorsem prinesle prednost manj kot 20 sekund pred iztekom tekme. Spomnimo se le njegove trojke*, ki bi Warriorse leta 2016 v sedmi tekmi finala pripeljala na zgolj točko zaostanka tik pred iztekom tekme, ali njegove zgrešene trojke v šesti tekmi lanskega finala, ki bi Warriorsom prinesla prednost dveh točk.


* Ob izenačenju na 89 : 89 v zadnjih štirih minutah sedme tekme finala leta 2016 proti Cleveland Cavaliersom je Curry zgrešil kar štiri trojke. Tekma se je po trojki Kyrieja Irvinga in prostem metu LeBrona Jamesa končala z 93 : 89 v prid Clevelanda.


Iz tega vidika je Maxov argument povsem na mestu. Iguodala se je večkrat dokazal v odločilnih delih tekem, tudi lani v drugi tekmi finala, ko je s trojko pet sekund pred koncem prednost Warriorsov povečal na pet, kar je bilo dovolj za zmago in izenačitev finalne serije na 1 proti 1 v zmagah.


Sposobnost doseganja velikih rezultatov pod največjim pritiskom, ali če uporabim angleško besedo »clutch«, je stvar, ki velikokrat loči legendarne igralce od dobrih. Vse to pa nas pripelje do bistva današnjega besedila – Fabia Grossa ter Svetovnega prvenstva v nogometu 2006 v Nemčiji.


Italijanska izbrana vrsta, ki jo je vodil strateg Marcello Lippi, je bila sestavljena iz številnih velikih in danes legendarnih imen – Gianluigi Buffon v vratih, Fabbio Cannavaro, Alessandro Del Piero, Gennaro Gattuso, Francesco Totti, Andrea Pirlo... Ekipa je brez dvoma sodila v ožji krog favoritov za končno slavje, a le malokdo je kaj konkretnega pričakoval od Grossa.


Pred začetkom turnirja je takrat 28-letni Grosso zbral zgolj 17 nastopov za reprezentanco, kot levi bočni branilec pa je branil barve italijanskega prvoligaša Palerma.


Italija je brez težav opravila s skupinskim delom ter ohranila prazno mrežo na obeh tekmah, ki ju je začel Grosso – za remi z 1 : 1 proti ZDA je vloga levega bočnega branilca pripadla reprezentančno veliko bolj izkušenemu, a le leto starejšemu Gianlucu Zambrotti.


Kot zmagovalce skupine je Italijane v osmini finala tako čakal lažji nasprotnik, a Avstralija se je izkazala za trdega nasprotnika – od 50. minute so Italijani igrali še z igralcem manj. A v 93. minuti, ob rezultatu 0 : 0 je na sceno stopil Grosso. Najprej je na levem krilu preigral Marka Bresciana, nato pa je padel ob stiku z branilcem Lucasom Neillom v kazenskem prostoru. Sodnik je pokazal na belo točko, najstrožjo kazen pa je uspešno izvedel Totti – Azzurri so se tako rešili v 95. minuti in so napredovali v četrtino finala.

Grossov padec so nekateri označili za simuliranje sam je leta 2010 zatrdil, da je padel, ker je bil tako izmučen.


V četrtini finala je Italija brez večjih težav odpravila izbrano vrsto Ukrajine. Kljub nekaterim znanim imenom v ukrajinski reprezentanci – Andrej Ševčenko, Anatolij Timoščuk – je po 90-ih minutah na semaforju pisalo 3 : 0 za Italijo.


Do tega trenutka za Grossom niti slučajno ni bil slab turnir – štiri tekme, štiri tekme brez prejetega zadetka in ključna poteza za napredovanje ekipe so že same po sebi zelo lepi dosežki. Toda sledili sta dve tekmi, ki sta Grossa ukovale v italijansko nogometno folkloro za vse čase.


Italijo je v polfinalu najprej pričakala gostiteljica prvenstva Nemčija, ki je bila tudi prva, ki se je lahko z Italijani primerjala po kakovosti kadra – Elf so med drugim sestavljali vratar Jens Lehmann, Michael Ballack, Philipp Lahm, Miroslav Klose in Lucas Podolski.


V Dortmundu smo spremljali izenačen boj vse do 119. minute, ko je po strelu Pirla Italiji pripadel kot. Slednjega je izvedel Del Piero, žoga pa se je odbila na rob kazenskega prostora k Pirlu. Ta jo je za trenutek zadržal, potem pa v kazenskem prostoru lepo našel osamljenega Grossa. Ta je žogo s strelom »s prve« poslal proti oddaljenejši vratnici, mimo Lehmana, in v mrežo. Šok na tribunah (in delirij v Rimu) se je le še povečal dve minuti kasneje, ko je po protinapadu vodstvo Italije z natančnim strelom povišal Del Piero.

S tem je bilo finale zagotovljeno, naslednji dan pa so dobili nasprotnika – Francijo. Leta 2006 so Galske peteline sestavljali izjemni igralci – kapetan Zinedine Zidane, Thierry Henry, Patrick Vieira, Claude Makélélé, Florent Malouda, William Gallas, če naštejem le tiste, ki so mi najbolj ostali v spominu.


Finalna tekma se je začela zelo zanimivo. Obe ekipi sta zadeli že v prvih 20. minutah – v 7. z bele točke najprej Zidane, v 19. pa se je z golom za svoj prekršek za najstrožjo kazen oddolžil branilec Marco Materazzi. Tekma se je v nadaljevanju umirila, z izjemo zadetka Luce Tonija, ki je bil razveljavljen zaradi prepovedanega položaja, pa se mreža v rednem delu ni več zatresla.


A roko na srce se le redki finala leta 2006 spominjajo po dogodkih v rednem delu. Najprej smo v 14. minuti podaljška bili priča obrambi Buffona po Zidaneovem strelu z glavo, v drugem podaljšku pa je sledil šok za Francijo. V 110. minuti je bil po signalizaciji stranskega sodnika tekmo predčasno zaključil Zidane, ki je z udarcem z glavo v prsa Materazzija slednjemu vrnil za izrečene provokacije.


Kljub igralcu manj je Franciji uspelo tekmo pripeljati do konca in sledile so enajstmetrovke. Svoje delo so zelo suvereno opravili vsi izvajalci z izjemo Davida Trazegueta, ki je kot drugi francoski izvajalec zadel prečko in Francijo postavil v neugoden položaj. Po osmih strelih iz bele točke so Italijani potrebovali le še en zadetek za končno slavje. Kljub dvema napadalcema, ki še nista streljala - Vincenzo Iaquinta in s tremi goli najboljši strelec italijanske reprezentance na tem turnirju Toni – je žogo in z njo odgovornost prevzel Fabio Grosso. In ostalo je zgodovina.

Tokrat vas ne morem prikrajšati za navdušenje italijanskega komentatorja.


Grosso je na igrišču tekom prvenstva preživel 600 od možnih 690 minut. V tem obdobju je Buffon klonil le enkrat, in sicer po Zidaneovi 11-metrovki v finalu.

Zadetek Grossa je hkrati tudi zadnji lep spomin Italijanov na svetovno prvenstvo. Tako leta 2010 kot 2014 je reprezentanca izpadla že po skupinskem delu, slabe rezultate pa jim je uspelo še nadgraditi leta 2018, ko so izpadli že v kvalifikacijah.


Zagotovo se bodo našli taki, ki bi za najkoristnejšega igralca Italije izbrali centralnega branilca Materazzija – nenazadnje je na prvenstvu zadel dvakrat, bil odgovoren za Zidaneovo izključitev in zadel eno od enajstmetrovk, ki je Italiji prinesla naslov. Takim je verjetno najkoristnejši igralec finala lige NBA leta 2015 Kelly Olynyk, ki je v prvem krogu končnice Kevinu Loveu, tretjemu najboljšemu igralcu Clevelanda, izpahnil ramo.


Obdobje po osvojenem naslovu svetovnega prvaka je bilo lepše za Grossa – štiri dni po finalu je prestopil v Inter Milan, kjer je osvojil naslov italijanskega prvaka. Že naslednje leto je odšel v francoski Lyon, kjer se je v prvi sezoni okitil z naslovom državnega prvaka, francoskim pokalom in superpokalom, leta 2009 pa se je vrnil v domovino k Juventusu. Tam je preživel tri leta in v svoji zadnji sezoni s Staro damo ponovno osvojil državni naslov.


Leta 2012 se je Grosso upokojil z lepo vitrino lovorik. Čeprav lahko v 21. stoletju naštejemo malo morje levih bočnih branilcev, ki v skoraj vseh pogledih prekašajo Grossa, pa se bo prav zaradi svetovnega prvenstva leta 2006 in njegovih predstav pod pritiskom vpisal v zgodovino in ostal v naših – no, vsaj v mojem – spominu za večno.


Vir naslovne slike: thesefootballtimes.co

0 views