• Rene Vidmar

''Fenomen'' individualnih ekip v alpskem smučanju

Se še spomnite sezone alpskih smučark leta 2008/2009? Tistega poletja, pred odhodom na bele strmine, je Tina Maze, ki je do tedaj veljala za enega izmed največjih slovenskih smučarskih talentov, sprejela tvegano odločitev. Vedela je, da bo pod okriljem Smučarske zveze Slovenije zaradi zaostrenih finančnih pogojev za vedno ostala izgubljena v sivem povprečju, zato je sledil odhod na svoje. Smučarka, ki je v prejšnji sezoni zgolj trikrat končala med deseterico, je doživela preporod. Presenetljivi zmagi na domači veleslalomski tekmi v Mariboru je sledil tedanji vrhunec njene kariere. Srebro na veleslalomski preizkušnji Svetovnega prvenstva v Val'd Iseru. Kakšna predstava je to bila, kot bi nam že tedaj hotela povedati, da najboljše šele prihaja. Napad na medaljo s petnajstega mesta po prvi vožnji. To je bil tudi najboljši možen odgovor kritikom, ki so menili, da ni ''material'' za velike tekme. Vse kar je sledilo, je zgodovina. Če se je takrat njena poteza številnim zdela nenavadna, tudi tistim, ki so prihajali iz širše stroke, je to, kot je postalo jasno pozneje, postala praksa najboljših.



Prelomen trenutek v karieri Tine Maze VIR: MMC- Matjaž Vrhovnik


Vendar pa Tina ni bila prva, ki se je odločila za tako drastičen ukrep. Smernice sta pred njo postavili že drugi dve legendi tega športa, Švedinja Anja Pärson in Hrvatica Janica Kostelić. Mazejeva je tako zgolj stopila v tirnice, ki sta jih zastavili omenjeni šampionki. Je pa zato dodobra izpopolnila in nakazala samo strukturo in princip dela, ne samo med količki, pač pa tudi na taktičnem, finančnem in medijskem področju. Pri tem ji je izdatno pomagal Andrea Massi, vodja njene ekipe Team to aMaze. Ta je v intervjujih za slovenske medije večkrat izpostavil dejstvo, da je alpsko smučanje eden redkih individualnih športov, ki se odvija na ekipni ravni. Prav zaradi vse večje specializacije tega športa, med moškimi že dolgo ni več tekmovalcev, ki bi tekmovali v vseh disciplinah, pri ženskah pa se je ta era nekako končala prav z upokojitvijo Marie Höfl-Riesch in Tine Maze – upanje, da bomo ponovno spremljali tekmovalko ali tekmovalca, ki bo osvajal najvišja mesta v vseh disciplinah, pa daje zgolj Mikaela Shiffrin – ­­­je jasno, da se tekmovalci odločajo za samostojno pot . Ko k temu dodamo še vse manjše proračune ekip, postane očitno, da se trenerji ne morejo enakovredno posvečati vsem varovancem.


Kljub temu je iluzorno pričakovati, da odhod na svoje reši večino težav. Kvečjemu prinese nove izzive. Tekmovalci se morajo ob odhodu dogovoriti z nacionalno smučarsko zvezo ali bodo delovali znotraj ali zunaj nje. Ekipa Team to aMaze je bila tako po Massijevih besedah izjema v svetovnem pokalu, saj je delovala popolnoma neodvisno od slovenske smučarske zveze. Takšna odločitev pa zahteva tudi veliko mero zaupanja vase, saj se v nasprotnem primeru to finančno težko izide. Tu lahko izpostavimo primer kanadčanke Larise Yurkiw, ki se ji je kanadska zveza odrekla. Smučarka, ki se je tekom svoje celotne kariere soočala s številnimi poškodbami, je morala sama zbrati sredstva v višini 240.000 ameriških dolarjev, da je lahko ostala med belo karavano. Team Larisa je tako v sezoni 2015/2016 presenetljivo navduševal, saj je kanadčanka smukaško sezono končala na skupnem končnem 3 mestu, takoj za Švicarko Fabienne Suter in Američanko Lindsey Vonn, v sezoni pa je osvojila tudi 3 stopničke, od tega dve drugi in eno tretje mesto. Kljub uspešnem odhodu na svoje, pa se je na vrhuncu svoje kariere odločila za slovo. Poškodbe so na njenem telesu pustile prevelike posledice, saj je zaradi načetih kolen lahko trenirala vedno manj in v vedno krajših časovnih intervalih, več namreč njeno telo ni zmoglo. Prav to, da je eno sezono tekmovala s svojo ekipo, ji je v končni fazi tudi pomagalo zaključiti kariero. Yurkiwova je postala samozavestna, pripravljena na nadaljnje življenjske izzive, saj ji je smučarska ekipa predstavljala nekakšen poligon za ukvarjanje s podjetništvom.



Od leve proti desni. Fabienne Suter, Lindsey Vonn, Larisa Yurkiw. Vir:Zimbio


Če smo sedaj govorili samo o odhodih na samostojno pot, pa v obratni smeri verjetno razmišlja švicarka Lara Gut - Behrami, ki nikakor ne more najti forme iz sezone 2015/2016, s katero bi bila konkurenčna za osvojitev drugega velikega kristalnega globusa. K temu so v veliki meri prispevale poškodbe, ki ji onemogočajo povratek na vrh. Odhod pod okrilje švicarske reprezentance bi ji nedvomno lahko pomagal izgubiti del finančnega bremena, ki ga nosijo slabši rezultati. Med tistimi, ki so verjetno najbolj nenaklonjeni samostojnim karieram pa je verjetno norveška smučarska reprezentanca v hitrih disciplinah. V času ko se zdi, da vsi stremijo k ustvarjanju lastnega imena in s tem tudi blagovne znamke, Norvežani ponujajo drugačno pot. Bratstvo in enakost, medsebojno bodrenje v trenutkih, ko jim ne gre, kolegialno predajanje informacij in seveda medsebojno priganjanje na treningih, jim je omogočilo, da so v zadnjih letih dosegli številne uspehe. Se bo to, po lanski upokojitvi prvega moža Aksla Lunda Svindala, spremenilo? Dvomimo. Kjetil Jansrud in mlajši Aleksander Aamodt Kilde bosta poskrbela, da se bodo ekipi uspešno priključili tudi mlajši, s tem pa v luči vse večje individualiziranosti norveška ekipa kaže drugačno pot do uspeha in se vrača k temeljnim vrednotam tega športa.


Kjetil Jansrud in Aleksander Aamodt Kilde Vir: Zimbio


Vir naslovne fotografije: Jungfrau