• Luka Skarlovnik

»Football's comming home«

Angleška nogometna reprezentanca se uvršča v skupino elitnih nogometnih držav. Lahko in potrebno se je vprašati zakaj, saj v kabinetu s trofejami osamljen stoji le svetovni gral nogometa iz že davnega domačega mundiala leta 1966, še danes pa se sprašujemo, če je bil osvojen popolnoma pravično. Temu so dodali še dve četrti mesti na svetovnih prvenstvih in bronasto kolajno na evropskem, ponovno davnega leta 1968. Čeprav velika večina sveta o takšnih uspehih le sanja, je za Anglijo, dom modernega nogometa, in Angleže to premalo. V vrh svetovnega nogometa jih v zadnjih nekaj desetletjih uvrščamo le še zaradi vrhunske državne lige, s katero se v svetovnem merilu po popularnosti lahko meri le španska. Tudi, ko se je zdelo, da je povprečnosti Treh levov končno konec, ko so zlato angleško generacijo sestavljala največja imena svetovnega nogometa, so sledila nova razočaranja. Niti David James, Gary Neville, Rio Ferdinand, John Terry, Ashley Cole, David Beckham, Frank Lampard, Paul Scholes, Steven Gerrard, Michael Owen in Wayne Rooney otočanom niso uspeli povrniti slave. Med vsakim večjim reprezentančnim tekmovanjem tako po angleških pubih odmeva naslovni slogan tega prispevka. Danes nikakor ne moremo govoriti o moštvu, ki bi po individualni kakovosti lahko pariralo zgoraj omenjeni ekipi, a Anglija se v zadnjih nekaj letih vedno bolj dokazuje tudi na svetovnem odru. Se kvalitetni, mladi, a super talentirani četi Garetha Southgatea prihodnje leto lahko posreči in nogomet »končno pripeljejo domov«?

(vir: wall.alphacoders.com)

Trnova pota

Pred vsemi možnostmi, ki se angleškim nogometašem odpirajo, je treba omeniti tudi reprezentance, ki jim bodo stale nasproti in trnovo pot, ki jo bodo morali prehoditi. Največjo nevarnost za preostala moštva nedvomno predstavljata nogometni velesili, ki trenutno kraljujeta na vrhu Fifine lestvice. Tam na morda celo krivičnem drugem mestu najdemo zadnje svetovne prvake Francoze. Na prelomu tisočletja, ko so Galski petelini nazadnje stali na vrhu z zgodovinsko vrhunsko enajsterico, jim lahko vrsta posameznikov v zadnjih nekaj letih najmanj parira. Raphaël Varane, Paul Pogba, N'Golo Kanté, Antoine Griezmann in Kylian Mbappé so le nekatera izmed najbolj zvenečih imen, s katerimi se bodo morali nasprotniki uspešno spopadati, da jih zbijejo s prestola. In čeprav se zdi, da so Francozi najnevarnejše moštvo, pa na uradnem Fifinem tronu uživa Belgija. Daleč od nezasluženega, a ne gre zanikati, da Belgijci zaenkrat niso dosegli pričakovanj, roko na srce niso dosegli ničesar. Thibaut Courtois, Toby Alderweireld in Jan Vertonghen predstavljajo čvrsto obrambno vrsto – na sredini igrišča je dovolj, če omenim le Kevina De Bruyneja, v napadu pa Eden Hazard, Romelu Lukaku in Dries Mertens sejejo strah v nasprotnikove branilce. S tretjim mestom na zadnjem svetovnem prvenstvu so malenkost upravičili svojo zlato generacijo, a SP leta 2014 in evropsko prvenstvo dve leti za tem sta bili razočaranji. Tako je prihajajoče evropsko prvenstvo zadnja resna možnost, da starajoča se belgijska reprezentanca končno osvoji pokal prvakov na enem od večjih mednarodnih tekmovanj.


Sledita Španija in Nemčija, upravičeno naslovljeni velesili, ki sta na zadnjih nekaj tekmovanjih razočarali, verjetno tudi zaradi malenkostne nekohezije ob menjavi generacij. Italija kljub nekoliko manj udarni enajsterici kot smo je bili v preteklosti vajeni, premore dovolj kvalitete za presenečenje, medtem ko so Portugalci precej močnejši kot na prejšnjem EP, ki so ga osvojili, a jih vseeno težko uvrščamo v krog favoritov. Omeniti je treba tudi Hrvate, za katere se zdi, da so presegli že vse, kar jim je bilo namenjeno, in bodo po podobnih višavah kot na zadnjem svetovnem prvenstvu težko posegli. Še zadnja, ki si vsaj zasluži omembe, je reprezentanca na vidnem vzponu. V zadnjih nekaj letih je z astronomskim razvojem mladeničev Nizozemska ponovno dohitela najboljše, čeprav imajo viden manko na položaju napadalca.


Tako se nam obeta odprto in nadvse zanimivo evropsko prvenstvo 2021. Žal smo bili letos za ta turnir prikrajšani. Tihi zmagovalec prestavitve prvenstva pa je angleška izbrana vrsta, ki ji podaljšano časovno okno omogoča dodatne izkušnje za svetovne talente, ki bodo drugo leto branili angleški grb ter omogoča kvalitetnejšo rehabilitacijo poškodb Harryja Kanea in Marcusa Rashforda.


Trije Levi

Po zlati generaciji so Angleži v zadnjih desetih letih ponovno zaplavali v povprečnost. Končno so izpolnili pričakovanja javnosti, ko niso bili konkurenčni za osvajanje lovorik. Menjava trenerjev in generacij je sprožila vrsto dogodkov, ki so reprezentančni nogomet kraljevine vrnili na pravo pot. Leta 2016 je vlogo začasnega selektorja prevzel Gareth Southgate, ki je do tedaj vodil mladinske selekcije. Hitro se je izkazal kot pravi mož na čelu reprezentance in sestavil moštvo, ki se je uspešno kosalo na svetovnem prvenstvu, kjer je nazadnje v polfinalu izgubilo proti Hrvaški. V prvi izvedbi Lige narodov so osvojili tretje mesto in dokončno nakazali začetek nove ere angleškega reprezentančnega nogometa, končno pa lahko govorimo tudi o njihovi vrnitvi v razred elitnih nogometnih držav.


Kar otoško državo postavlja v relativno edinstven položaj, je dejstvo, da imajo izjemno mlado reprezentanco, z nekaj odličnimi nogometaši, ki se še izboljšujejo, a jim hkrati v slačilnici ne manjka močnih in izkušenih osebnosti, ki skrbijo, da sta glava in srce na pravem mestu. Prestavitev »letošnjega« Eura za nogometne upe pomeni leto več kaljenja na svetovnih odrih. Zgodbe, ki so jih Trije levi pisali v zadnjih letih so bile učne ure brez primere, ki so jih pripravljale na tako dolgo pričakovane uspehe. Talent in čas je na njihovi strani, a na plečih nosijo ogromno breme, saj bodo brez osvojenih ciljev na relativno redkih turnirjih, le še ena generacija angleških nogometašev, ki je razočarala domače občinstvo.


Mladi levi

Med angleškimi talenti prednjači Jadon Sancho, za Mbappejem najverjetneje drugi najperspektivnejši nogometaš svetovnega nogometa, ki je pri 20-ih letih že odigral dve vrhunski sezoni za dortmundsko Borussio, vse pa kaže, da se mu letos obeta več kot 100 milijonski prestop v enega od otoških klubov.

(vir: manchestereveningnews.co.uk) Marcus Rashford in Jadon Sancho

Sledita mu bočna branilca največjih angleških klubskih rivalov Trent Alexander-Arnold (Liverpool) in Aaron Wan-Bissaka (Manchester United), izjemno različna tipa igralcev, a elitna v svojem delovanju. V svetovnem nogometu več pompa ustvarja prvi, predvsem zaradi Liverpoolovih uspehov in zaradi izjemno razvite napadalne igre ter vrhunskih predložkov v kazenski prostor. Ker pa pri Alexander-Arnoldu precej šepa obrambni vidik igre, lahko po potrebi hitro vskoči Wan-Bissaka, ki nasprotniku preprosto ne pušča možnosti prodiranja, njegovim drsečim štartom pa skorajda ni primere.

(vir: youtube.com) Aaron Wan-Bissaka in Trent Alexander-Arnold

Marcus Rashford se že nekaj let kuje v Premier ligi, letos pa je svoj napadalni izkupiček dvignil še na višji nivo. Podobno sta se letos dokazala napadalec Chelseaja Tammy Abraham in vezist Leicester Cityja James Maddison, medtem, ko v Liverpoolovi obrambi redno najdemo tudi Joeja Gomeza.


Veliki levi

Angleške barve brani tudi nekaj nogometne smetane, najboljših igralcev na planetu. Kljub njegovim težavam s poškodbami v zadnjih letih si upam trditi, da je Harry Kane en najboljših napadalcev na svetu. Reprezentančni kapetan je bil najboljši strelec minulega svetovnega prvenstva (k temu je veliko pripomogla goljada proti Panami in nekaj sreče pri preostalih zadetkih) in se že vrsto let poteguje za naziv najboljšega strelca angleške prve lige.


Kane je eksplodiral na sceno, medtem ko je Raheem Sterling že od vstopa v članski nogomet veljal za izjemen talent. Nekaj let se je lovil, a v zadnjih sezonah izstopil kot elitni krilni igralec, ki že spada v najvišji kakovostni razred, pa šele začenja svoja najboljša nogometna leta.

(vir: metro.co.uk) Sterling in Kane

Mogoče malo sporno, a v ta razred je skoraj potrebno uvrstiti tudi najdražjega branilca v zgodovini Harryja Maguireja. Težko bo kdaj upravičil odkupnino v višini 90 milijonov evrov, a nedvomno gre za vrhunskega centralnega branilca, čeprav ga zaenkrat še ne moremo šteti za zvezdnika v svetovnem merilu.


Pomembni levi

Morda niso ravno najboljši, a vseeno solidni nogometaši in nadvse pomembno lepilo za zgoraj omenjeni kategoriji. Tukaj izstopa Jordan Henderson, velik vodja na sredini igrišča, ki je letos kazal izjemne predstave in konstantnost, ki jo bo ekipa Anglije potrebovala.


Razvoj Dele Allija se je v zadnjih letih sicer zabil v betonski zid, a vseeno gre za šele 24 let starega nogometaša, ki na trenutke kaže prebliske briljantnosti, a ne ujame dolgoročne forme.


Jordan Pickford za reprezentanco kaže veliko boljše predstave kot v dresu svojega kluba, a med vratnicami se je letos razvila velika konkurenca. Burnleyev Nick Pope je v angleški ligi pokazal več od kolega, vzpenja pa se še en mladi up, Dean Henderson, čigar matični klub je sicer Manchester United, a je letos veliko pripomogel k temu, da je imel Sheffield United eno boljših obramb v ligi.


Danny Rose sicer ne izstopa, a je tiha kvaliteta na položaju levega bočnega branilca, ki ti doprinese tako v obrambnih kot napadalnih akcijah. Na istem položaju pa podobno in morda celo nekoliko več ponuja Ben Chilwell, ki je še en v vrsti nove angleške generacije.


Na sredini se ponujajo različni profili igralcev – od Declana Ricea, Harryja Winksa in Erica Dierja, ki ponujajo trdnost v zvezni vrsti, do Alexa Oxlade-Chamberlaina, Rossa Barkleya in Masona Mounta, ki dodajajo v napadalnem smislu.


Svetla prihodnost

Težko je pokazati na točno določen razlog, da Angleži po navadi ne dosežejo pričakovanj. Mogoče se skriva v tem, da so se v desetletju zlate generacije v glavnem zanašali na tuje trenerje, ki niso razumeli ali znali podpihniti angleškega ognja. Mogoče se razlog skriva v tekmovalni Premier ligi (po navadi prispeva največ reprezentančnih nogometašev), ki je nekoliko zahtevnejša od ostalih tudi zaradi pomanjkanja novoletnega premora. Mogoče so razlog nogometna rivalstva in igralci na reprezentančnih akcijah preprosto niso uspeli odmisliti svojih klubskih dresov. Mogoče je krivo le pomanjkanje sreče.


Dejstvo je, da angleški nogometaši ne smejo podleči pritisku ali delati neumnosti, tako na igrišču kot izven. Zaradi nepremišljenih potez med karanteno je Anglija že izgubila pomemben člen reprezentance, ko je Kyle Walker zaradi kršenja pravil v Southgateovih očeh izgubil privilegij nositi državne barve.


Ekipa se zdi povezana in odločna, da napolni kabinet z lovorikami. A stati morajo skupaj, izkušenejši igrati z glavo in pustiti mladim, da igrajo s srcem. Razviti trdnost, da se lahko igrajo s trenutki nepazljive genialnosti. Pravilna mera in kombinacija obojega je namreč tisto, kar ločuje povprečnost od prvakov. Tako se počasi vzpostavlja podoba Treh levov, ki lahko povzročijo škodo vsem velesilam. Trije levi, ki ponosno korakajo proti uspehom, ki visijo v zraku. Proti slavi, ki bi bila v Angliji še toliko večja in toliko pomembnejša.


Če se za trenutek postavim v položaj selektorja, bi moja enajsterica izgledala nekako takole:


0 views