• Žan Černivec

"Grlom u jagode" za svetlo (osebno) prihodnost


Vir: Ekipa24


Bodimo iskreni. Slovenski narod bi lahko ocenili za simpatičnega. A hkrati se moramo strinjati, da smo »Janezi« precej… zadrgnjeni? Verjetno zadrgnjeni ni najustreznejša beseda, ki bi opisala mojo oceno, a zdi se mi, da smo v življenju vse premalo sproščeni in spontani. Na prvem mestu je vedno lastna eksistenca. Sprejemamo življenjske odločitve, ki so na prvi pogled najbolj ugodne za našo ekonomsko varnost. Za gradbene projekte na naših tleh kličemo tujce, svoj les raje prodajamo u tujino in ga za večje vsote odkupujemo nazaj, še najlepši primer pa so talentirani in sposobni državljani Slovenije, ki si kruh raje služijo onkraj meja naše »kokoške«, imenovani tudi »gastarbajtarji«.


Ko posameznikom, ki kažejo kvaliteto, na vrata potrkajo prvi resni snubci iz evropskih velikanov, se igralcem zasvetijo oči.

A to me niti ne moti toliko. Naj se les obdeluje drugje. Briga me. Ker mi pač nič ne pomeni toliko, kot nogomet. Zato si želim za slovenski nogomet zgolj in izključno le najboljše. Tudi na tem področju pa moram biti pošten, vzeti kozarec in si naliti čistega vina. Nogometno imamo precej več potenciala, kot ga kažemo. In ko se zalotim na kavču, gledajoč slovensko reprezentančno tekmo, »gruntam«, zakaj za vraga le s težavo fantje povežejo več kot pet točnih podaj. To so vendarle točno tisti fantje, ki so pred časom obetali super zvezdniške kariere. In v nekem smislu so uspeli. Vsaj nekateri izmed njih.


Zgoraj opisana mentaliteta je pač vsajena v genski zapis slehernega Slovenca, na žalost tudi nogometaša. Imamo več kot solidne nogometne šole na več koncih države, kjer se z mladimi dela na visokem nivoju. Igralci se razvijajo, kažejo potencial, mlade ekipe pa se na mednarodnih turnirjih enakovredno kosajo z velikimi klubskimi imeni. A takoj, ko posameznikom, ki kažejo kvaliteto, na vrata potrkajo prvi resni snubci iz evropskih velikanov, se igralcem zasvetijo oči. Starše, agente in igralca premamijo (za slovenske razmere zavidljivo visoke) plače z večletnimi pogodbami. »Teh 4, 5 let oddelaš, pa si preskrbljen za celo življenje,« je misel, ki prevlada in na koncu odloči.


To ni prav. Igralci se potem tolažijo, da jih klub zagotovo ni pripeljal zato, da bi potem sedeli na klopi. Ni res. Slovenija je majhna, če ima naša država enega vrhunskega vezista, jih ima Švica 10, Nemčija pa 100. A to ne pomeni, da naši nekega dne ne bi mogli preseči kvalitete svojih vrstnikov iz tujine. Vendar pa je za to potrebno izbirati pravilne poteze. Dober primer slabe odločitve je Andraž Šporar. Kalil se je pri Interblocku, eksplodiral pa v prvi ligi z Olimpijo. V izvrstnem jesenskem delu sezone 2015/16 je na 18 tekmah zabil 17 golov, pozimi pa odšel za najboljšo ponudbo (milijon evrov letno) v švicarski Basel. Tam je 21-letnik s klopi opazoval Breela Embola, Seydouja Doumbiaja in Mohameda Elyounoussija. A mladi Andraž ni deloval pretirano zaskrbljen. Čas si je krajšal na druge načine – denimo z »instagramanjem« slik. Še posebej prikupna je bila ena prvih po prihodu v Švico, na kateri Andraž v rokah drži zvrhane nakupovalne vreče, zraven pa je dodal še opis: #denar #lahko #kupi #srečo. Uresničitev sanj o superzvezdniku – uspela.


Danes je ključni mož bratislavskega Slovana. Zanj se najbolj vneto zanima škotski Celtic, a ne morem mimo predrznih misli o tem, kdo vse bi se danes zanimal zanj, če bi iz Olimpije recimo sprva odšel na Slovaško. V dveh letih dozorel, se izkazal v tujini in potem stopil dve, morda tri stopnice višje. Žal pa »Špoki« ni edini primer. Temu vzorcu so sledili še Repas (Caen), Mlakar (Brighton/QPR), Bijol (CSKA), Krhin (Inter), Vodišek (Genoa), Zec (SL Benfica B), Gorenc-Stanković (Borussia Dortmund II), Cvjetičanin (Southampton u18), Karič (Derby County u23), v to kategorijo pa lahko uvrstimo tudi Zajca, ki je lansko zimo igranje v Empoliju zamenjal za precej bolj donosno sedenje v turškem Fenerbahčeju.

Priljubljeni »Jojo« je v dobrih 10 letih iz okolice Kranja prilezel do Lige prvakov. Zanj so se sleherni prestopni rok zanimali velikani. V dobro osebne nogometne rasti je raje stopal korak za korakom in izbiral klube, kjer je redno igral. In brez skrbi, da danes ni lačen.

Seveda jih na nek način moram razumeti. Ta klubska imena zvenijo mamljivo. Lahko bi se na prvem treningu izkazali, dobili priložnost, odigrali nogomet svojih karier in se zacementirali v prvih postavah. Kaj pa veš, lahko je tako zapisano nekje tam zgoraj. A dejstvo je, da se ni izšlo. Izkazalo se je, da je razlika med slovensko in elitnimi evropskimi ligami vendarle kanček prevelika.


Potem se pa ljudje sprašujejo, kako to, da Josip Iličić tako izstopa med našimi reprezentanti. S karierno potjo Britof-Bonifika-Interblock-Maribor-Palermo-Fiorentina-Atalanta je priljubljeni »Jojo« v dobrih 10 letih iz okolice Kranja prilezel do Lige prvakov. Zanj so se sleherni prestopni rok zanimali velikani. V dobro osebne nogometne rasti je raje stopal korak za korakom in izbiral klube, kjer je redno igral. In brez skrbi, da danes ni lačen, četudi ni klubov izbiral na podlagi vrednosti pogodb.


Vzoren primer je tudi norveški čudežni deček, 19-letni Erling Braut Haaland. Že pri prestopu iz Moldeja v Salzburg je nakazal, z nedavnim podpisom pogodbe z Borussio Dortmund pa še potrdil, da dečko želi postati veliko ime. Haalanda spletna stran Transfermarkt ocenjuje na 45 milijonov evrov vrednosti, Norvežan pa je v Nemčijo prestopil za zgolj 20 milijonov evrov (brez dodatkov). Na pladnju je imel zanimanje praktično vseh najboljših klubov na svetu, a izbral je Borussio. Ker ve, da bo igral, napredoval in v ekipi užival status, ki ga v evropskih top klubih ne bi.


Tako da, če se po »bogsigavedi« kakšnem bizarnem spletu okoliščin in dolgčasa čez moje vrstice pravkar z očmi sprehajaš nekdo, ki imaš nogometno iskro več, prosim dvakrat premisli preden podpišeš za kakšen Milan ali Newcastle. Vzemi malo in ustvaril si boš veliko. Pa če se ne izide, prevzamem celotno krivdo.

175 views