• Niko Hari

Hudičev odvetnik kavč selektorja


Slovenski športni navijači smo nekaj prav posebnega. Edini na svetu smo sposobni čez Atlantik odpotovati na tekmo rednega dela lige NBA, polniti svetovne dvorane s tisoči navijačev in na vsa pljuča navijati za naše vrhunske športnike. V času, ko obisk tekem praktično ni mogoč, si potrebo po tekmah in športnih uspehih zadovoljujemo pred TV sprejemniki. Pred kratkim smo bili v objemu foteljev priča koncu olimpijskih sanj slovenske rokometne reprezentance.


Po drugem rokometnem razočaranju v relativno kratkem času in po drugi veliki ''pušioni'' Vranješeve čete so se o kvaliteti slovenskega rokometa in sposobnosti selektorja Ljubomirja Vranješa v komentarjih pod novicami izrekli številni uporabniki spleta. Nova internetna vojna med tistimi, ki odkrito kritizirajo, in zagovorniki statusa quo torej. Takšnim pojavom smo priča po vsakem odmevnem porazu ali slabši predstavi kateregakoli moštva ali športnika v navijačem relevantnih športih. Spoznali bomo dve vrsti ljudi med športnimi navijači. Poimenovali jih bomo kar kavč selektorji in slepi podporniki.




Navijaška mentaliteta


Slovenski navijači smo svojevrsten unikat v svetovnem merilu. Spremljamo tiste klasične, najbolj popularne športe našega prostora, kot so nogomet, košarka in tenis. Stereotipični ''skijaši'' si ne moremo kaj, da neglede na okoliščine domačih uspehov vsaj pri nedeljskem kosilu prižgemo kakšno tekmo alpskega smučanja ali katere izmed nordijskih disciplin.


Poleg tistih zimzelenih pa spremljamo še plejado drugih športov. Naš interes v ostale, komercialno manj zanimive športe, določa ena in edina najpomembnejša spremenljivka: uspeh Slovencev v teh tekmovanjih. S tem mislim na judo, balvansko plezanje, motokros, met kladiva in športno streljanje. Prepričan sem, da k vsakemu športu lahko pripišete ime in priimek tiste osebe, zaradi katere ste v zadnjih letih spremljali ta šport. Roko na srce, če tega športnika ali športnice ne bi bilo, močno dvomim, da bi tekmovanjem teh disciplin posvečali veliko pozornosti.


Tudi ostali športi so determinirani glede uspešnosti (z izjemo nogometa, ki ga bomo gledali tudi takrat, ko je naše moštvo na kakovostni ravni San Marina). Smučarske skoke gledamo bolj, ko ''hara'' Peter Prevc, alpsko smučanje, ko dominira Ilka Štuhec. Ligo NBA gledamo zaradi Luke Dončića, kolesarjenje zaradi dvojca Roglič-Pogačar. Zavedam se, da pri vseh panogah obstaja ogromno izjem, a lagali bi sami sebi, če ne bi priznali, da uspešnost ''naših'' skoraj v popolnosti determinira zanimanje publike za določen šport.


Razvade


Ta uvodna mini-graja nekonstantnosti slovenskega navijaštva ima svoj namen. Glede na to, da radi skačemo s športa na šport, kakor pač zapiha veter uspehov, smo vajeni ravno tega: neprestanih superlativov. Vajeni smo, da v medijih iz dneva v dan spremljamo, kako različni Slovenci prejemajo medalje, pokale in raznorazne nagrade. Pa naj gre za zmago na Tour de France ali medaljo na svetovnem prvenstvu v ženskih smučarskih skokih. Občutek imam, da take in podobne uspehe podzavestno skorajda enačimo po pomembnosti, čeprav sta v različnih ligah, kaj ligah, stratosferah. Zaradi tega enačenja dobimo navijači občutek, da naši športniki vedno posegajo po najvišjih mestih, zato ob porazih doživljamo toliko večja razočaranja.


Zaradi lakote po uspehih smo ob mizernih predstavah toliko bolj na tleh. Toliko bolj iščemo grešnega kozla, ki nam je onemogočil tisti odmerek heroina v obliki sladkobe in veselja vrhunskega športnega uspeha. Močno se zavedam, da generaliziram (morda krepko preveč), vendar pogovarjamo se o ti. ''casual'' navijačih, katere najdemo pri vseh športih. Ko enkrat torej pride do poloma naših športnikov (kar je neizogibno, enkrat se pač mora nekaj sfižiti), se slovensko navijaštvo razbije na dva pola.


Kavč selektorji proti slepim optimistom


Kavč selektorji so samooklicani strokovnjaki za šport, ki je trenutno tema številka ena v državi. Tokrat je to bil rokomet. Nekateri imajo tehtne in racionalne argumente, spremembe in predloge, spet drugi se priklopijo na svetovni splet, da ''serjejo'' po glavah vsem, ki so v kakršnikoli povezavi s slabim rezultatom. Nekdanji najboljši slovenski rokometaš Uroš Zorman se je pred leti (natančneje 2015) že znesel nad ljudmi, ki so odkrito izražali razočaranje nad slovenskimi predstavami. Veliko rokometnih navijačev mu je takrat stalo ob strani, prav tako pa je bilo veliko takih, ki se jim je Zorman zameril.


Izjava Uroša Zormana. Vir: www.rtvslo.si


Še en citat iz portala www.24ur.com

"Pred tekmo z Makedonijo so nas vsi že odpisali, tako da zmago podarjam našim rojakom v domovini, ki udobno zleknjeni v naslonjačih ali posteljah komentirajo naše predstave na negativen način. Mi smo verjeli vase in to potrdili tudi na igrišču!“ - Uroš Zorman, 2015

Na drugem bregu imamo z moje strani ljubkovalno poimenovane slepe optimiste. To so tisti navijači, ki kljub neverjetno slabim predstavam in nekompetentnosti strokovnih štabov ali športnikov, zapisujejo bodreče komentarje v slogu: ''Borili smo se'', ''Drugič bo boljše'', ''Pa pojdite vi igrat, če ste tako pametni''. Zame so taki navijači veliko bolj nevarni od tistih, ki odkrito kritizirajo, če tudi neutemeljeno.




Kdo tu pije in kdo plača?


Zakaj bi nekdo podprl tiste nergače med spletnimi komentatorji? Zakaj bi se nekdo poistovetil s tistimi pametnjakoviči, ki kljub temu, da niso sposobni preteči sto metrov brez ''pumpice'' za astmo, narekujejo mnogo sposobnejšim od sebe, kako voditi ali trenirati moštvo. Ali še hujše, kako šport sploh igrati? Mar Uroš Zorman ni imel prav, ko je zavezal usta ravno takim primerkom, katerih standardov ni mogoče zadovoljiti?


Šport je nenazadnje oblika zabave, nič drugega. Kakorkoli tej dejavnosti želimo pripisati večjo pomembnost, kot jo ima, ta ne obstaja. Šport je proizvod, za katerega pač obstaja povečano zanimanje na trgu pozornosti občinstva. Kot porabniki tega proizvoda so navijači vsaj v grobem upravičeni izražati svoje razočaranje nad njim. Nenazadnje so navijači tisti, ki (čeprav razen nakopuv vstopnic in raznih dresov le posredno) financirajo del življenja profesionalnih športnikov. Pri nas je ravno obratno.


Tisti gledalci, ki izrazijo nezadovoljstvo s proizvodom, so s strani večine zatirani kot nergači, ''pametnjakoviči'' in kavč selektorji. Le pri nas je športnik (nanašam se na Zormanov komentar iz že polpretekle rokometne zgodovine) moralno ''nad'' navijačem. Ne razumem, kako je lahko športnik tako privilegiran, da bi se moral navijač počutiti slabo, ko poda relevantno kritiko.



Po navadi, se športniki javnosti opravičijo za mizeren rezultat in iščejo razloge za slabo predstavo. Pri nas pa je situacija taka, da mora navijač iskati bodreče besede, da slučajno ne bi prizadel športnika. Vse spremembe v športu se začnejo in končajo z navijači. Za primer lahko vzamemo menjavo predsednika kluba pri katalonskem nogometnem velikanu Barceloni. Pri reprezentancah ne bi smelo biti nič drugače. Če se moštvo ali posameznik odreže pod pričakovanji, ima odgovornost do navijačev, da navede razloge kako, zakaj in čemu.


Za primer vzemimo legendarnega Željka Obradovića. Oglejmo si njegovo komunikacijo po športnem razočaranju:



Nevarnost statusa quo


Druga polovica navijačev, konformistov torej, je za napredek športa ali športnika veliko bolj nevarna. Ta vrsta navijačev omogoča ležernost, občutek nedotakljivosti športnikov in trenerjev, ki ne čutijo absolutno nobenega pritiska zunanjosti. Ne pravim, da moramo udrihati po športnikih, ki dosegajo rezultate, ki niso v skladu z našimi pričakovanji, daleč od tega. Vendar pa za šport nikakor ni zdravo, da je navijačem onemogočen glas kritike v mejah normale.


Lahko smo ponosni na dosežke naših športnikov, vendar spanje na starih lovorikah ni dobro niti za športnika, niti za navijače, ki bodo slej ko prej izgubili interes do neke discipline, če se dobri rezultati ne bodo vrstili. Zavedam se, da je tak sistem navijaštva problematičen, saj so manj popularni športi v konstantni nevarnosti izgube interesa navijačev, posledično seveda tudi sponzorjev in finančne stabilnosti. Le pomislite, kdaj gledate odbojko. Takrat, ko so naši odlični. Ko ta generacija konča svojo reprezentančno pot in je ne nasledi nova, podobno dobra, konkretno odbojki ponovno grozi zaton v pozabo.


Podobno je z veliko ostalimi športi, ki so finančno popolnoma odvisni od interesa navijačev. Ne samo trenutni profesionalci. Tudi za bodoče rodove, treninge, športne ustanove, dvorane in splošen razvoj določene panoge je ključen interes neke skupine ljudi, da se ta šport igra in ga trenira na visokem nivoju. Konformistični navijači tako ogrožajo rezultatske napredke, ki so ključni za razvoj manj popularnih športnih panog. Se spomnite, ko je Slovenija norela za hokejem na ledu? Vsi smo spremljali Olimpijo in Jesenice. Trenutna slika je mnogo bolj turobna, kot je bila pred leti, in mislim da je ravno hokej konkreten pokazatelj popolne pozabe nekega športa, zaradi manjka vrhunskih, oziroma vsaj solidnih rezultatov. (Kritični) navijači vsaj po mojem mnenju poganjajo kolesja napredka v športu. Še zdaleč niso najpomembnejša spremenljivka, so pa nekakšen začetek boljših predstav. Ločiti pa je treba med utemeljeno kritiko in nesmiselnim govoričenjem.









12 views0 comments
  • YouTube