• Niko Hari

Huligani – ljubitelji štajerskih ikeban

Nedelja. Čas za ''fuzbal'', družinski izlet, pivo, čevape in skandiranje sodnikom. Za večino od nas je nogomet postranska dejavnost, sprostitev in zabava. Sicer smo trikrat na leto lahko priča kakšnim navijaškim izgredom, občasni bakli na tribunah in zbadljivkam na transparentih, vendar lahko trdim, da na slovenski sceni ni kluba, ki bi imel zares ''nevarne'' navijače – huligane. Če se ''zavrtimo'' po zemeljski obli, se nam naslika povsem drugačen prizor: nasilje, rasizem, homofobija in ideološko motivirani navijači, ki se udeležijo sleherne tekme svojega ljubljenega kluba, a po večini tekem ne vedo, s kakšnim rezultatom se je obračun dejansko končal.





Ta podrast človeške inteligence ni tako daleč, kot bi si človek mislil na prvo žogo (''pun intended''). Bad Blue Boys-i in Torcida na Hrvaškem, Delije in Grobari v Srbiji ter Horde Zla v Bosni in Hercegovini imajo v svojih vrstah poleg običajnih ultra navijačev tudi take, ki svoje frustracije iz domačega fotelja nosijo v javnost – te frustracije pa se večkrat kot bi si želeli sprevržejo v nasilje, ki se konča v bolnišnici, zaporu ali (v skrajnem primeru) krsti. Večkrat sem pisal o tem, kako ni prav, da se običajne ultra navijače in ostale bednike meče v isti koš, vendar je ekstremna manjšina vedno nosilec trendov in predsodkov, ki se aplicirajo na celotno subkulturo.


Ura zgodovine

Živalski nagoni, povezani z nogometom, se prvič niso pojavili v navijaški obliki. V 14. stoletju je namreč angleški kralj Edvard II. prepovedal tedanjo različico nogometa (vaščani sosednjih krajev so po cesti podili svinjski mehur), saj je povzročala nemalo nasilja in družbenega nereda.


O pravem, modernem huliganizmu lahko začnemo govoriti nekje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. ''Firme'' (podjetniški pridih razbijanju arkad), kot so imenovali (in jih še imenujemo) skupine izgrednikov v britanskem nogometu, so med 1960 in 1980 svoj način navijanja razširile po celotnem Otoku, na evropski celini pa so jih primerneje imenovali ''angleška bolezen''. Nasilje na nogometnih tekmah je postalo nekaj vsakdanjega, oblasti pa so tako početje premalo sankcionirale – lahko bi celo dejali, posredno dovoljevale. Zatiskanje oči pred težavami se po navadi konča na en način: stvari uidejo iz vajeti.


29. maj 1985, Bruselj. Dan, ki bi se ga morda lahko preprečilo; dan, ki se morda ne bi zapisal v zgodovino, kot en najbolj črnih dni v zgodovini Evropskega nogometa. Bil je ''dan za jopico'', ne prevroče, ne prehladno. Navijači Liverpoola so se spopadli s privrženci torinske Stare dame. Fizični obračun huliganov je poskrbel za splošno paniko. Masa teles umikajočih se navijačev (tistih, ki tistega dneva niso želeli dobiti na nos), je podrla zaščitno ogrado. V paniki je ljudska horda pod svojimi nogami poteptala ducate ljudi – tragedija, ki bi se lahko preprečila v svoji kali okrog leta 1960. Medtem, ko so žrtve negibno ležale na prašnatih tleh, se je ravs nemoteno nadaljeval. Policija je bla sprva nemočna. Steklenice, pločevinke, celo kosi betona so letali po zraku – to je bila fronta na stadionu. 41 smrtnih žrtev in več kot 300 poškodovanih je seštevek, ki je prinesel le eno pozitivno stvar – spremembe. Kolo je bilo pognano, Liverpool (in vsi ostali angleški klubi) je bil za nekaj let izključen iz evropskih tekmovanj. Predvsem zaradi tega dogodka in zaradi izjemno represivnih pravil na otoških stadionih, ki so sledila, danes angleški stadioni spominjajo na čitalnico v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani.




Kljub temu, da je zgodovina v tem primeru res učiteljica življenja, so še dandanes angleški navijači, ko jih izpustijo iz okovov lastne države, strah in trepet vseh steklarjev in lastnikov gostiln v državah, kjer gostuje mati modernega nogometa.


Najhujši med grozovitimi

Po svetu lahko najdemo izjemno množico taki imenovanih firm: huliganskih skupin, ki sejejo strah in trepet med vse ostale nogometne navdušence. Oglejmo si, kateri so najbolj zagrizeni, v najslabšem možnem pomenu besede:

1. Visla Krakov

110 let traja ''sveta vojna'' Visle proti lokalnemu tekmecu Cracovii Krakovu. Dolga leta nasilja so Krakovu prislužila famozno nogometno ime: Mesto nožev. Med največjimi ''dosežki'' navijačev je gotovo rezilo, ki so ga leta 1993 vrgli v glavo nogometašu Parme Dinu Baggiu. Med letoma 2004 in 2006 je v nogometnih uličnih bitkah ugasnilo osem življenj, vsa v imenu ''svete vojne''. Navijaški skupini sta le enkrat v svoji stoletni bitki doživeli obdobje miru – v devetdesetih sta združili moči proti skupnemu sovražniku: nasilnim policistom. Ironično.



2. Lazio

Fašizem in rimski nogometni klub gresta z roko v roki, kakor Janževec in Radenska. Ideološka naravnanost navijačev se je prenesla tudi na igralce – najbolj znan primer tega je bil gotovo Paolo Di Canio, ki je navijačem salutiral z iztegnjeno roko, verjetno nostalgičen do tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja. Transparenti, ki žalijo temnopolte, žide in vse, ki se ne strinjajo s sprijeno ideologijo so stalnica na Stadiu Olimpicu.



3. Celtics in Rangers (Old Firm derbi)


Če sem pri Visli teatralno uporabil izraz sveta vojna, gre pri Škotskih rivalih stvari jemati dobesedno. Protestantski Rangersi proti katoliški Keltom. Alkohol in steklenice so na derbijih prepovedani že celo večnost, vseeno pa preventiva proti nasilju ne uspeva. Leta 2015 so navijači Celticsov zaustavili avtobus z navijači Rangersov, z njimi pa so ''presenetljivo'' fizično obračunali. V deliktu jo je med drugimi najhuje odnesel desetletnik, kateremu so izbili zob. Navijači Rangersov so igralcem nasprotnega moštva v pismu poslali naboje, njihovo sovraštvo pa je za hip potihnilo, ko so Rangersi izpadli v tretjo ligo zaradi finančnih nepravilnosti. Po povratku med elito leta 2016 se je sovraštvo staro več kot stoletje vrnilo v Glasgowški vsakdan.



4. Boca Juniors in River Plate


Nogometno nasilje v Argentini je staro kot dobro zorjen viski. Že leta 1958 je policist ubil navijača Boce Juniors, domnevno po naročilu navijačev River Platea. Gverilske taktike zasede niso tuje nobeni skupini navijačev – ničkolikokrat se je zgodilo, da so skupine navijačev v zavetju noči napadle nasprotnike. Leta 1968 je nasilje med navijači pripeljalo do panike, tragedija pa je imela še večje razsežnosti, kot tista dve desetletji pozneje v Bruslju. Med paniko je množica do smrti poteptala več kot sedemdeset ljudi.Misel, da je zgodovina učiteljica življenja, vzamem hitro nazaj. Leta 2002 so taki imenovani ''Superclassico'' morali odpovedati zaradi streljanj med navijači. Da, prav ste prebrali, streljanj.



5. Galatasaray


''Dobrodošli v peklu.'' Besede, ki so jih prebrali nogometaši Manchester Uniteda, ko so prišli na gostovanje v turško prestolnico. Kaos na ulicah, brutalni pretepi in več kot 150 ljudi v zaporu – na eni tekmi! Poleg nasilja z rivali nogometnega kluba Bešiktaš so si leta 1993 po neredih med tekmo z Unitedom Turki nakopali še srd angleških navijačev. Rezultat: dva zabodena navijača Leedsa leta 2002 na še enem angleškem gostovanju v Turčiji. Morilci so bili med navijači proglašeni kot heroji, nogometaši pa so se odrekli nošenju črnih trakov na nadlahti.


Nasilje je vedno bilo in vselej bo del človeških življenj - "Homo Homini Lupus''. Vseeno je skrajno bedasto, da se morajo nedolžna človeška življenja izteči zaradi delovanja nogometnih navdušencev. Če pomislimo, je žogobrc skoraj unikum izmed športov, ki proizvajajo takšno obnašanje (res, tudi pri košarki in ostalih športih obstajajo ultrasi, vendar v veliko manjšem številu). Morda bi bilo potrebno tistim klubom, ki celo podpirajo take navijače, povsem prepovedati nastope na zelenicah? A v tem ni dobička.

91 views