• Žan Černivec

»I'm gonna dominate!«


Velikost je relativen pojem. Živi dokaz za to je primer organizatorja igre aktualnih turških prvakov. Zgolj 183 centimetrov visoki Shane Larkin je velika stvar. Kar zadeva evropsko košarkarsko sceno celo največja. Glavna gonilna sila prvouvrščene ekipe Evrolige Anadolu Efesa na parketu navdušuje in uživa. Ni pa bilo vedno tako, saj je sinu ameriškega hall-of-famerja kariero, življenje in lase »kravžljala« obsesivno kompulzivna motnja. A s krvavimi rokami je trpel in uspel. Nenazadnje je malo košarkarjev, morda celo športnikov nasploh, katerim dres državne reprezentance v roke položi kar sam predsednik države. In ne, to ni bil Donald Trump.


Vir: TrendBasket


Larkin je na svet prijokal 2. oktobra 1992 v Cincinnatiju. Tam je družina Larkin živela zaradi Shanovega očeta Barryja, ki še danes velja za legendo tamkajšnjega bejzbolskega velikana – Cincinnati Redsov. Shanova zgodba ni ena »tipičnih« športnih, kjer so otroci ulic in revščine nato postali superzvezdniki. Larkin kot rečeno z udobjem ni imel omejitev, poleg tega pa je imel kot edini sin nekdanjega športnika popolno podporo in motivatorja kar doma. Na videz torej popolni pogoji.


Športni gen

Nekega dne, ko je bil Shane še osnovnošolec, ga je Barry pripeljal na trening bejzbolske ekipe. Tam so bejzbolski velemojstri malčka učili, kako udarjati s kijem. Oče je pač želel sina peljati po svojih stopinjah. Kariero v bejzbolu bi si precej lažje ustvaril že zaradi priimka. A so se plani porušili, ko je nekoč Shane jezen privihral iz šole, bejzbolski kij pa pustil v kotu. Kriv je bil šolski trener, ki mu je zabrusil, da s palico odbija povsem napačno. Raje je prijel za košarkarsko žogo, kar pa je očeta še nekaj let žrlo.


Shane in Barry Larkin. Vir: ESPN Front Row


A sin s tem ni obremenjeval. »Bil sem hiperaktiven otrok. Nisem želel zgolj čakati, da žoga pride do mene. Želel sem igrati šport, kjer si lahko žogo pridobim,« je nekoč dejal. In s tekme v tekmo dokazuje, da se je odločil prav.


»Že pri sedmih, osmih letih sem vedel, da bo uspešen športnik. Imel je tisto neko iskro,« se začetkov spominja oče Barry. In prav je imel. Shane je v otroštvu igral tudi ameriški nogomet, kar mu je pomagalo pri motoričnih sposobnostih. Larkin je namreč danes nasprotnikom težko ulovljiv, saj jim težave povzročajo predvsem nenadne in zelo hitre spremembe ritma gibanja.


Mentalna motnja

Zgodba bi bila preveč linearna, če v njej ne bi bilo zapleta. Nečesa, kar je Larkina pestilo tako hudo, da utehe ni našel niti v družinskem krogu. Edini ventil sproščanja misli in napetosti je predstavljala košarka, ki mu je tako na nek način rešila življenje.


Obsesivno-kompulzivna motnja je duševna motnja, kjer posameznik čuti tesnobo in potrebo po stalnem izvajanju neke rutine – najpogosteje je to obsesija z umivanjem rok. Stanje vpliva na človekovo negativno počutje, prisotni pa so občutki žalosti, skrbi, nelagodja in zaskrbljenosti. V skrajnem primeru lahko vodi v samomor. Pojavi se pri zgolj treh odstotkih ljudi.


»Kot košarkar mislim, da si moraš vedno želeti prevzeti odgovornost. Zato igram v Evropi, ker se od mene pričakuje, da bom v ključnih trenutkih tekme prevzel odgovornost ekipe na svoja pleča.«

V Larkinovem primeru je to praktično pomenilo, da je, kot pravi, denimo na televiziji gledal košarko in videl, da je Ray Allen zadel 8 trojk. To je določilo, da si mora Larkin osemkrat umiti roke vsakič, ko bo imel občutek, da si jih je umazal. Kar pa je bilo vsakič, ko se ga je nekdo dotaknil. Vse skupaj je šlo celo do te skrajnosti, da je Larkin spat odhajal s krvavimi rokami, saj si jih je med neštetimi umivanji preveč zdrgnil. Težil ga je tudi odnos z očetom. Ta sinu ni bil v oporo, sinovi težavi se je celo posmehoval. Večkrat se je tudi nalašč dotikal kozarcev in drugih predmetov.


Zdravilo: parket

Edini oddih mu je predstavljala košarka. V njej je užival in ob njej odmislil vse težave. Tam ga ni motilo, če so ga igralci vlekli za dres, tepli po rokah ali se dotikali žoge z rokami, ki so bile prej bog ve kje. S predstavami v srednješolski konkurenci je poskrbel, da je bilo povpraševanje po njem veliko, med njimi sta bila glavna DePaul (Chicago, Illinois) ter Miami (Florida). Odšel je na Florido, prek katere se je leta 2013 znašel med fanti, ki so se na poletnem naboru veselili skoka v največji košarkarski bazen na svetu. V NBA.


Na izboru je kot prvi odšel Anthony Bennett, Kanadčan, ki ga je izbral Cleveland in se je izkazal za veliko razočaranje, saj je po nekaj letih pristal celo v razvojni ligi. Draft, ki je sicer dal Giannisa Antetokounmpa, Stevena Adamsa in Victorja Oladipa, je ponudil tudi Larkina. Tega je sicer kot 18. po vrsti izbrala Atalanta (zaradi predhodnih kupčij sta bila vpletena še Houston in Brooklyn), a ga je nemudoma poslala v Dallas. Znana zgodba, kajne?


Vir: Morning Sentinel


Sledil je nov udarec. Na tekmi Poletne lige (Summer League) si je zlomil gleženj in bil odpisan za tri mesece. To je vplivalo na vklop v ekipo, v kateri je potem dobil bore malo priložnosti. Nato je po eno leto preživel še na Vzhodu Združenih držav – pri Knicksih ter Netsih. Ni se naigral, novim izzivom naproti pa se je podal v dresu Baskonie. Predstavil se je košarkarski Evropi in zbudil apetite, najbolj zainteresirana je bila Barcelona. Mikaven prestop je preprečila ponudba, ki je priletela iz Bostona. Kelti so potihoma upali na prstan, ambiciozna zgodba pa je Larkina prepričala v povratek na NBA parkete.


Prstana ni bilo, minut tudi ne na pretek in Larkin se je po koncu sezone zopet usedel na letalo. V dresu Anadolu Efesa pri 27 letih igra košarko kariere. Preteklo sezono je ekipo popeljal do prvega turškega naslova po 10 letih. V sedmi tekmi finala je Obradovićevemu Fenerbahčeju nasul 38 točk, kar je za evropske košarkarske razmere impresivno. In če je 38 impresiven podatek, si za jesenskih 49 točk proti Bayernu sami poizkusite formirati ustrezen superlativ. Mimogrede, od začetka tisočletja je letvico 40 točk preseglo zgolj 5 košarkarjev poleg Larkina. Seveda je 49 rekord na evroligaških tekmah.



Vir: Hurriyet Daily News

Shane Larkin #0, organizator igre, Turčija

Poleg tega je Anadolu Efes preteklo izvedbo Evrolige zaključil v finalu, kjer jih je na poti do zlate medalje ustavil CSKA. Letošnjo sezono Efes v rednem delu zaseda vrh tabele, z zgolj 4 porazi na 28 tekmah. Kako se bo razvila evroligaška sezona v razmerah, ki jih je ustvaril COVID-19, ne ve nihče. Toda predstave ekipe Ergina Atamana so kazale, da Efes še kako resno misli tudi letos. S turškim draguljem Larkinom na čelu, ki v evroligaški konkurenci vodi v kategoriji doseženih točk. Poleg tega ima tako pri metu za dve (55,6%) in prostih metih (90,3%) kot tudi pri metu za 3 (50,9%) odstotek meta višji od 50.


Vir: Eurohoops


Tako je. Turški dragulj. Turki ga naravnost obožujejo. Celo do te mere, da je pridobitev turškega potnega lista postal nekakšen državni projekt. In misija je bila uspešna, ovekovečil pa jo je kar eden in edini, zloglasni predsednik Turčije Tayyip Erdogan. 7. februarja si je lahko turški selektor Ufuk Sarica oddahnili, hkrati pa si je istega dne na pleča nakopal tonsko breme. Doseči, zdaj visoka pričakovanja turške javnosti, bo vse prej kot lahek zalogaj. A z Larkinom na parketu, vse kar je na videz težko, postane izvedljivo.


Pa naj vam za konec ponudimo še prikupno anekdoto s Shanovega otroštva, ki potrjuje očetovo izjavo, da je pri sinu že kmalu videl, da je nekaj posebnega. Pred odhodom na prvo košarkarsko tekmo v karieri je oče Barry doma s kamero snemal malega Shana. Ta je bil videti razposajen in vzhičen, ko ga je oče vprašal: »Shane, kaj boš počel danes?« Shane je vzneseno izstrelil kot iz topa: »Dominiral bom!«


In tako je bilo. Ne le na omenjeni tekmi, temveč to počne še dandanes.

52 views