• Jan Blaževič

Invincibles

Še ena sezona angleške Premier lige, še en neuspel poskus sezone brez poraza. Liverpool, ki se je tako dolgo dobro držal, je naposled premoč moral priznati Watfordu. Tudi v eni najdominantnejših sezon v zgodovini lige ekipa ni uspela prebroditi 38 krogov brez poraza.


Dosežek, ki se po Evropi in celo v širšem nogometnem svetu zgodi zelo redko. Porto v sezonah 2010/11 in 2012/13, Juventus v sezoni 2011/12 ter Celtic v 2016/17 so primeri sezon brez poraza v posameznih ligah, v katerih omenjeni klubi igrajo. Verjetno najbolj znana tovrstna sezona pa je prav iz angleške prve lige, ko je leta 2004 Arsenal dvignil pokal za osvojitev Premier lige, pri čemer niso izgubili na nobeni izmed 38-ih tekem.


Arsenal 2003/04

To je bila ena zadnjih sezon, ki jo je severnolondonski klub odigral na stadionu Highbury (stadion Emirates je prvo tekmo dočakal 22. julija 2006). In zdi se, kot da je Arsenal ob selitvi na nov objekt na starem pozabil svojo nogometno dušo. Highbury je namreč legendaren predvsem zaradi vseh uspehov, ki jih je klub imel v času igranja na njem, medtem ko je obdobje na Emiratesu veliko manj plodno, kar se lovorik tiče. Velik vzrok tega je predvsem skoraj 400 milijonov funtov vreden novi stadion, ki je Arsenal pahnil v globoko finančno krizo; podobno usodo trenutno doživlja Tottenham, ki se je prav tako preselil na novo, drago nogometno zelenico.

Da ne bo pomote, Arsenal je bil nepremagan zgolj v ligi, v obeh angleških pokalih je izpadel v polfinalu, v ligi prvakov pa je prišel do četrtfinala, kjer je bil boljši Chelsea.

Arsenalova enajsterica

Arsene Wenger je tako kot večina kolegov trenerjev v prvi angleški ligi takrat uporabljal formacijo 4-4-2 z Jensom Lehmannom v golu, obrambno vrsto, sestavljeno iz Laurena, Koloja Toureja, Sola Campbella in Ashleyja Cola (iz desne proti levi), v vezni vrsti so igrali Freddie Ljungberg, Gilberto Silva, Patrick Vieira in Robert Pires, za gole pa sta skrbela Dennis Bergkamp in Thierry Henry.

vir: Fox Sports stories


Jens Lehmann

Izkušeni nemški vratar je v Arsenal prišel pred sezono 2003/04 iz dortmundske Borussie za milijon evrov in pol ter se takoj izkazal za enega ključnih mož. Nasledil je legendarnega Davida Seamana, ki se je preselil (v takrat še ne tako bogat) Manchester City. Odigral je vseh 38 prvenstvenih tekem, skupno pa 54 v sezoni, kar je bilo največ izmed vseh nogometašev Arsenala tisto leto. V prvenstvu je ob tem mrežo obdržal nedotaknjeno 15-krat. Verjetno pa je v Arsenalovem dresu najbolj znan po rdečem kartonu v finalu lige prvakov leta 2006 proti Barceloni.


Lauren

Kamerunec je igral na položaju desnega bočnega branilca. Igral je veliko, natančneje 45 tekem v sezoni (od tega 30 v Premier ligi), gola pa ni zabil; to niti ni bila njegova prvotna naloga. Vseeno je zbral dve asistence. V sezoni 2003/04 je bil že uveljavljen član Arsenala, v katerega je prišel leta 2000 iz španske Mallorce. Izvoljen je bil tudi v najboljšo enajsterico sezone 2003/04, še zdaleč pa ni bil edini topničar, ki se je uvrstil vanjo.


Kolo Toure

Branilec iz Slonokoščene obale je bil pri 23-ih letih najmlajši član prve enajsterice, a tudi en izmed najpomembnejših. Čeprav je bila to šele njegova druga sezona v klubu, se je uveljavil kot odličen partner Solu Campbellu v srcu obrambne vrste. V sezoni je odigral kar 53 tekem (v angleški ligi je izpustil le dve), dosegel pa je tudi tri zadetke. Za Arsenal je igral vse do leta 2009, ko je prestopil v (takrat že bogat) Manchester City.


Sol Cambpell

Edini Arsenalov strelec v zgodovini final Lige prvakov in ena izmed bolj kontroverznih figur na londonskem nogometnem trgu. V Arsenal je namreč prestopil iz Tottenhama, za katerega je igral deset let ter zbral več kot 250 nastopov. Tudi on se je uvrstil v najboljšo enajsterico sezone.


Ashley Cole

Tretji član najenajsterice sezone in drugi najmlajši med 11-imi naštetimi v članku. V sezoni je dosegel le en zadetek, vseeno pa je bil pomemben člen tako obrambe kot napada. Produkt Arsenalove nogometne šole je za klub odigral 156 tekem, kasneje se je preselil v Chelsea, kjer je osvojil vse, kar se osvojiti da. Več kot deset let pa je bil tudi prvi levi bočni branilec angleške reprezentance.


Patrick Vieira

Francoz je imel ključno vlogo v vezni vrsti nepremaganih. General na igrišču in pravi vodja - tudi po številu rumenih kartonov (13). Čeprav je izpustil devet tekem v ligi, je bil član najboljše enajsterice sezone. Skupno je za klub odigral 279 tekem, zabil 29 golov, po sezoni 2004/05 pa klub zapustil in se preselil v Italijo k Juventusu. Trenutno deluje kot glavni trener francoskega prvoligaša Nice.


GIlberto Silva

Zadnji vezni nogometaš je k Arsenalu prišel iz Brazilije leta 2002, njegova vloga je podobna vlogi Casemira pri madridskem Realu. Destruktor igre, ki je deloval tudi kot tretji centralni branilec, če je bilo to potrebno. Vseeno je v sezoni 2003/04 dosegel tudi štiri zadetke.


Robert Pires

Francoz je na 33 tekmah dosegel 14 zadetkov in bil drugi strelec ekipe (za Henryjem). Ob tem je bil z enajstimi asistencami tretji podajalec lige. Prav tako član najenajsterice sezone in en najpomembnejših igralcev Wengerjevega Arsenala. Še vedno je del kluba iz Londona kot en izmed trenerjev prve ekipe.


Freddie Ljungberg

Šved, ki je pol leta nazaj celo sedel na klopi Arsenala kot začasni trener, je igral na desnem krilu Wengerjevega sistema. Za klub je na 216 tekmah zabil 46-krat, vendar le štirikrat v Premier ligi v sezoni 2003/04. Ob koncu svojega obdobja v severnem Londonu ga je mučila tipična "arsenalovska" bolezen - poškodbe.


Dennis Bergkamp

Nadarjeni Nizozemec je bil v sezoni 2003/04 že v letih (star je bil 34 let). V ligi je odigral le 21 tekem, od tega je sedemkrat prišel na igrišče s klopi, dosegel pa je štiri zadetke. Vseeno je bil pomemben člen ekipe, saj se je njegova vloga v napadu predstavljala vse prej kot le doseganje zadetkov. Kot polšpica je deloval predvsem v vlogi prenosa igre iz vezne linije v napad. Skupno je za Arsenal odigral 315 tekem in dosegel 87 golov, kariero pa je končal leta 2006; Arsenal je zapustil takrat, ko je klub zapustil Highbury.


Thierry Henry

Eden izmed najboljših nogometašev v zgodovini Premier lige. Henry je za Arsenal na 258 tekmah dosegel 175 golov, temu pa dodal še 74 podaj. Bil je glavni mož ekipe, v sezoni 2003/04 je zabil kar 30 zadetkov (s čimer je osvojil tudi zlati čevelj za najboljšega strelca prvenstva), izpustil pa je zgolj eno tekmo. Njegov status klubske legende potrjuje njegov kip ob stadionu Emirates. Henry se je prav tako uvrstil v najboljšo enajsterico sezone, kjer je bilo skupno kar šest Arsenalovih nogometašev. Kasneje se je preizkusil še v Barceloni, kjer je osvojil Ligo prvakov, v New York Red Bulls in pa v "rokometu", ko je Franciji prinesel nastop na Svetovnem prvenstvu 2010 v Južnoafriški republiki, po tem, ko si je žogo v odločilni tekmi proti Irski zaustavil ob pomoči roke.

Prva enajsterica. (vir: ronaldo.com)


Taktična analiza

Arsene Wenger je torej uporabljal postavitev 4-4-2, s tem da je Bergkamp iz napadalne pozicije rad zahajal globje v vezno vrsto, s čimer je omogočil več prostora v ospredju za Thierryja Henryja ter možnost vključevanja Ljungberga in Piresa po krilnih položajih v napad. V obrambi je bilo podobno: Bergkamp je veliko pomagal svojim vezistom, Henry pa je ostajal bolj v napadu, s čimer je imel Arsenal močno orožje za protinapade. Ekipa je temeljila na hitrosti: vsi štirje branilci so bili precej hitri, enako velja za Vieiro v vezni vrsti, oba krilna napadalca in Henryja v sami špici. Wenger je igral moderen način nogometa. Že takrat se je veliko zanašal na fluidnost ekipe – oba bočna branilca sta se veliko vključevala v napad. Z Bergkampom, ki se je iz napada vključeval nazaj v vezno vrsto, je pridobil pomemben člen verige, saj je to omogočilo gibanja Vieire, Piresa in Ljungberga višje na igrišče. Seveda brez kakovostnih posameznikov tovrstna igra ne bi bila mogoča.

Arsene Wenger. (vir: SoccerGator)


Igralci, ki jih je Wenger imel na voljo, so v tem obdobju bili v svojih najboljših letih – večina jih je bila starih med 26 in 30 in so skupaj igrali že nekaj let (Lehmann, Toure in Gilberto so se ekipi priključili v letu 2002 oziroma 2003), kar je pomemben dejavnik uspeha. Obstajajo ekipe, ki so bile boljše od Arsenalovih nepremagljivih, vendar odigrati celotno sezono brez poraza vseeno ni mačji kašelj. Za tovrsten dosežek je potrebno veliko število izjemnih posameznikov, dobra fizična pripravljenost, jasen taktični sistem in pa obilica sreče. Poškodbe so ključni del športa, odvisne pa so predvsem od fizične pripravljenosti in sreče. Arsenal jo je v sezoni 2003/04 imel in zato si bomo prav to sezono zapomnili kot sezono nepremagljivih, sezono Invincibles.

76 views