• Urban Kolman

Jose Mourinho - trener ujet v preteklosti ali žrtev percepcije?

V novi seriji bomo pogledali nekatera splošno sprejeta prepričanja v nogometu in poskusili ugotoviti ali držijo. Začeli bomo s človekom, ki ima zagotovljeno mesto v dvorani nogometnih virtuozov; a tam ne bo zapisan samo zaradi svojih dosežkov, temveč tudi zaradi svojega velikega ega – v nogometu mu podobnega zagotovo ni. Kamorkoli pride s sabo, pripelje šov – to je seveda Jose »The Special One« Mourinho. Percepcija, ki se drži Portugalca pa je:


» Ekipe, ki jih vodi Jose Mourinho igrajo negledljiv in obrambni nogomet«


















(vir: TalkSport)


Jose Mourinho je serijski zmagovalec. Trenersko kariero je začel pri Benfici, ki jo je zapustil po konfliktu s predsednikom kluba.

Predsednik, ki je Mourinha postavil na mesto trenerja, je izgubil na volitvah. Posledično je Mourinho odšel do novega predsednika in zahteval podaljšanje pogodbe, da vidi, ali mu zaupa. Ta ga je zavrnil in Mourinho je zapustil Benfico.

Nadaljeval jo je pri portugalskem klubu Uniao de Leiria, kjer se je v pol leta izkazal in klub popeljal do zgornjega dela lestvice, posledično je sledila selitev k Portu. V polovici sezone je Porto, ki se je ob njegovem prihodu nahajal na petem mestu za Uniao pripeljal do tretjega mesta, nato pa je v naslednjih dveh sezonah gladko osvojil vse, kar se je osvojiti dalo (dva naslova portugalskih prvakov, en portugalski pokal, pokal UEFA in Ligo prvakov). Ekipa je dvakrat zapored imela najboljšo obrambo, prav tako pa so v napadu vedno spadali med elito (v prvi sezoni so imeli drugi najuspešnejši napad lige, v drugi pa prvi). Poleg tega so igrali nogomet, osnovan na visokem pritisku na nasprotnika. Ko so žogo izgubili, so hoteli posest čim prej dobiti nazaj ali pa nasprotnika prisiliti v dolgo podajo. Sledil je odhod k Chelseju, kjer je Mourinho v svoji prvi sezoni kot za šalo podiral rekorde. Osvojili je angleški naslov s takrat rekordnim številom točk (95), imel je najboljšo obrambo v zgodovini Premier lige – Modri iz Londona so v celotni sezoni prejeli le 15 golov. Blues so imeli drugi najbolj učinkoviti napad lige, takoj za londonskim sosedom Arsenalom. Naslednjo sezono je Mourinhov Chelsea ponovil vajo, a tokrat so imeli tako najboljši napad kot tudi obrambo. V svoji tretji sezoni Mourinhu lige ni uspelo osvojiti, a je vseeno osvojil obe pokalni lovoriki (FA pokal in ligaški pokal).


Naslednjo sezono pa je po medlem začetku sezone zapustil London – glavni vzrok je bilo nestrinjanje z lastnikom Abramovičem. Tu so najbolj pomembno vlogo igrale odločitve pri prihodih igralcev. Abramovič je namreč po svoji volji sezono prej pripeljal napadalca Ševčenka, na začetku Mourinhove četrte sezone pa je kljub nestrinjanju Portugalca na mesto športnega direktorja (osebe, ki odloča o igralskem kadru) pripeljal Avrama Granta.


Mourinho je na začetku sezone 2008/09 prevzel milanski Inter ter z njimi osvojil italijansko prvenstvo. Po konkretnih menjavah kadra je Inter pod vodstvom Portugalca v njegovi drugi sezoni osvojil trojčka: Ligo prvakov, italijansko prvenstvo in pokal. To je bila sezona, v kateri se je Mourinha prvič res prijela mantra obrambnega stratega, a realnost je bila drugačna. Mourinho v tej sezoni ni bil obrambno naravnan strateg. V ligi je njegova ekipa dosegla kar 75 zadetkov in jih prejela za Mourinha veliko – 34. Percepcija o obrambnem stilu igre izhaja iz polfinalne tekme proti Barceloni v Ligi prvakov. Inter je tisto sezono proti Kataloncem igral že v skupinskem delu in Mourinho je izkusil, kaj premore ekipa Pepa Guardiole. Ugotovil je, da s to ekipo tudi tako kakovostna ekipa, kot je Inter, ne zmore igrati odprtega nogometa – zato je skoval idealno taktiko, da premaga Katalonce. Realnost je torej ta, da je Mourinhovo pragmatičnost marsikdo zamenjal za nekaj drugega.

Lahko je biti idealist in reči, da je treba zmeraj igrati lep nogomet, a vsak trener ve, da je za končno zmago treba nekaj žrtvovati.

Kot moderni primer tega lahko pogledamo Kloppov Liverpool, ki je zelo atraktivno igro, ki jo je igral pri Dortmundu, sprva hotel uveljaviti pri Liverpoolu, a jo je v preteklosti tudi žrtvoval za bolj obrambno naravnan sistem, ki je osnovan na napakah nasprotnika oziroma protinapadih. To je bilo najbolj očitno v finalu Lige prvakov proti Tottenhamu, kjer je Liverpool zadel prvi in namesto, da bi se Klopp odločil za nadaljnji pritisk in povišanje vodstva, je sledila zelo obrambna ali povedano drugače pragmatična taktika. Tega pa po tekmi ni bilo zaznati nikjer. Kloppa in Liverpool so mediji hvalili, da so odigrali v stilu prvaka. Zakaj? Klopp je medijem simpatičen trener, Mourinho ni. Tudi osebna karizma vpliva na to, kako se dojema trenerjev pristop, ki se iz tekme v tekmo razlikuje.

















(vir: Sepmreinter)


Nadaljujmo z Mourinhem. Sezono po osvojitvi trojčka je prevzel Real Madrid. Glavni cilj portugalskega stratega: vrniti klub na zemljevid evropskega nogometa in premagati Guardiolino Barcelono. V prvi sezoni Portugalcu to ni uspelo, a Beli balet je v napadu blestel. Zabili so 102 zadetka, kar je sicer isto kot sezono prej pod Čilencem Manuelom Pellegrinijem, a to je vseeno dosežek, saj Mourinho »igra obrambni nogomet«, Pellegrini pa napadalni in všečen (več o Realu pod Pellegrinijem: https://www.republikasporta.com/post/najboljši-poraženci-real-madrid-2009-2010) A že na prvi tekmi proti največjem rivalu je Portugalec spoznal, da tudi s tako kakovostno ekipo, kot je Real, ne more nadigrati Barcelone. Real je prvo tekmo na Camp Nou namreč izgubil s kar 5 : 0. Real se je tisto sezono z Barcelono srečal še štirikrat. Kluba sta dvakrat remizirala, vsak pa je zmagal po eno tekmo. Barcelona je bila boljša v polfinalu Lige prvakov, Real pa v finalu španskega pokala. Na teh tekmah se je percepcija Mourinha še naprej utrjevala – Real je igral obrambno in zelo agresivno, saj je le tako lahko konkuriral Barceloni. Mediji so v Portugalcu našli nekoga, ki je hotel »uničiti« lepo igro Barcelone. Spet je na dan prišla negativna konotacija ob imenu Mourinha. Pod taktirko Mourinha je Real igral napadalen in všečen nogomet. Tudi, ko so se v prvi sezoni prvič pomerili z Barcelono, a takrat je »The Special One« spoznal, da tako končne zmage ne bo dosegel in je zato proti kakovostnejši ekipi prilagodil taktiko. V svoji drugi sezoni kot strateg Belega baleta je Portugalec končal nadvlado Barcelone in s rekordnimi 100 točkami in kar 121 doseženimi zadetki osvojil špansko prvenstvo. Ponovno pa je izpadel v polfinalu Lige prvakov, po enajstmetrovkah proti müncheskem Bayernu.

Sledila je tretja sezona Mourinha, ki ima pri njem prav tako mitične lasnosti. Mnogi so namreč mnenja, da Portugalec v tretjih sezonah pogori. Temu prepričanju lahko hitro naredimo konec že samo s podatkom, da je Portugalec Inter zapustil po dveh sezonah, Chelsea v svoji četrti, Real in Porto pa PO KONCU tretje sezone. Kasneje se je res zgodilo, da je med tretjo sezono zapustil tako Chelsea kot Manchester United, a v obeh primerih je več kot jasno, da ni bil edini problem Portugalec. Več o tem v nadaljevanju.

Mourinho je v tretji sezoni pri Realu osvojil le španski superpokal. V ligi je bila ponovno boljša Barcelona, v finalu španskega pokala mestni rival Atletico, v Ligi prvakov pa je Real padel proti Borussiji iz Dortmunda. Na koncu sezone je klub zapustil, med razlogi za odhod pa so bili konflikti z nekaterimi igralci, na primer Iker Casillas in Sergio Ramos. Glavni vir konflikta pa je bilo Mourinhovo prepričanje, da Španci v ekipi na skrivaj izdajajo informacije medijem. Vseeno je treba poudariti, da je Mourinho igral ključno vlogo v nadaljnjih uspehih Reala, saj je postavil stil igre s katerim je madridski velikan kasneje končno osvojil tako želeno Ligo prvakov, tako Ancelotti kot Zidane sta namreč obdržala Mourinhev stil igranja.
















(vir: TalkSport)


Sledila je vrnitev v londonski Chelsea. V svoji prvi sezoni nazaj je Portugalec ves čas ponavljal, da Chelsea ni resen kandidat za naslov in da rabi čas. Kljub temu so Modri igrali vidno vlogo v boju za naslov (https://www.republikasporta.com/post/najboljši-poraženci-liverpool-2013-2014). Chelsea je sezono končal na tretjem mestu, le štiri točke za prvakom Manchester Cityem. Modri so imeli najboljšo obrambo in tretji napad lige. V pokalih so izpadli dokaj hitro, v Ligi prvakov pa je Mourinho ponovno prišel do polfinala, kjer je bil boljši Atletico iz Madrida. V njegovi drugi sezoni je Chelsea popeljal do novega naslova angleških prvakov, poleg tega pa so osvojili tudi ligaški pokal. V Premier ligi so ponovno imeli najboljšo obrambo in drugi najboljši napad. V Ligi prvakov pa so izpadli proti PSG-ju.


Sledila je sezona, v kateri je Leicester City presenetil svet in osvojil Premier ligo. Morda bo koga motilo, če se spomnimo, kakšno igro je gojila ekipa iz Leicesterja in kdo je bil njihov trener. Leicester je v svoji šampionski sezoni igral zelo pragmatičen nogomet, osnovan na protinapadih. Trener pa je bil Claudio Ranieri, ki velja za zelo proaktivnega trenerja. Chelsea je sezono začel katastrofalno in decembra, potem ko je klub izgubil kar devet od 16 tekem angleškega prvenstva, je bil Mourinho prvič v svoji karieri odpuščen. Glavni razlogi za odhod Mourinha so bili slabi odnosi z nekaterimi igralci, temu pa so seveda sledili slabi rezultati.


Mourinho je nato nekoliko presenetljivo prevzel Manchester United. Glavna naloga: vrniti nekdaj dober klub nazaj na prestol. V prvi sezoni je z Unitedom končal na šestem mestu (kljub temu je imel drugo najboljšo obrambo lige), a je osvojil Ligo Evropa, ligaški pokal in angleški superpokal. V drugi sezoni kot strateg Rdečih vragov pa se je začela spajati percepcija Portugalca in realnost. »Kljub mnogim napadalnim možnostim je Mourinho vse večkrat uporabljal izjemno negativne taktike in se znašel pod kritiko navijačev in medijev. To je bilo najbolj očitno v osmini finala Lige prvakov, ko je United proti Sevilli odigral z izjemno obrambno taktiko. Mourinho je takrat prvič sprejel percepcijo in jo spremenil v realnost. Sevilla namreč kakovostno ni bila boljša od Uniteda«. Rdeči iz Manchestra so tisto leto igrali v dve finalih, a oba izgubili, v ligi pa so kljub ostalim težavam dosegli končno drugo mesto s petim napadom in drugo obrambo lige. Prvo mesto je s rekordnimi 100 točkami osvojila ekipa Pepa Guardiole Manchester City. V tretji sezoni pri Unitedu pa je prišel na vrsto mitični propad (čeprav je bil to šele drugi klub pri katerem je Mourinho »propadel« med sezono). Po slabem začetku, ko je United zmagal samo sedem od uvodnih 17 tekem, je bil Portugalec drugič v svoji karieri odpuščen. Pri Unitedu je treba poudariti, da je razlogov za odhod Portugalca več kot dovolj. Če je pri Chelseju in Realu Mourinho odšel zaradi konfliktov z lastniki in kasneje z igralci, je pri Unitedu veljalo oboje. »The Special One« se je skregal s skoraj polovico igralcev, med glavnimi akterji sta bila Paul Pogba – igralec z egom nekoga, ki misli, da je Messi, a v karieri razen v reprezentanci in Juventusu, kjer so in ga obdajajo vrhunski igralci ni pokazal ničesar – in podpredsednik kluba Ed Woodward, ki klub odlično vodi s finančne perspektive, a ima o nogometu toliko pojma kot Leonardo DiCaprio o ženskah, starejših od 30 let.

Problem so tudi navijači kluba, ki klub še naprej kujejo v zvezde, čeprav je klub le bleda senca tistega izpred 10 let. Pogledamo lahko le po družabnih omrežjih in takoj vidimo, da nekateri za naslednjo sezono že načrtujejo skok na naslov, kjer United realno ni bil vse odkar je odšel Sir Alex Ferguson. Najbližje so bili pod Mourinhem, a je takrat rekordno sezono imel mestni rival City. Kaj je razlog za takšen optimizem? Pet tekem brez poraza v Premier ligi (tri zmage). Zakaj samo Premier liga, zakaj ne kar Liga prvakov?

Realnost je takšna, da če kluba ni uspelo dvigniti solidnemu trenerju kot je David Moyes, trenerski legendi, kot je Louis Van Gaal, in enemu najboljših kot je Mourinho, potem problem ni v trenerjih. Svojo vlogo seveda igrajo tudi mediji, ki so polni bivših igralcev, ki klub štejejo med najboljše, čeprav že vsaj šest let tja ne spada. Seveda to ne pomeni, da se klub ne bo pobral, a hkrati se je treba sprijazniti z realnostjo, kakšen klub je United v zadnjih letih. Velik namreč ni. In ravno zato se lahko vrnemo k mojem zapisu »Sevilla namreč kakovostno ni bila boljša od Uniteda«. Sevilla je v štirih predhodnjih letih osvojila tri Lige Evropa, United pa en FA pokal pred prihodom Mourinha. Portugalec je z Unitedom sezono prej prav tako osvojil Ligo Evropa, a na podoben način, kot je skoval taktiko proti Sevilli, je United igral proti Ajaxu v finalu tega tekmovanja.

Končna ugotovitev je torej, da Mourinho vendarle ni podlegel percepciji. Zavedal se je, kakšen nasprotnik stoji nasproti. Še bolj pomembno; zavedal se je, kakšen klub vodi. To ni bil legendarni United izpred desetih let, to je bil United, ki je v petih letih zamenjal tri trenerje in v Premier ligi ni končal višje od četrtega mesta. To je bil United, ki ni bil niti blizu temu, da bi bil najboljša ekipa v ligi, ni bil niti najboljša ekipa v lastnem mestu.

V aktualni sezoni je Mourinho prevzel Tottenham Hotspur, a zaradi poškodb in prekinitve prvenstva bo njegov učinek viden šele naslednjo sezono.


Seveda je treba omeniti, da je Portugalec velikokrat pripomogel k svojem padcu v klubih zaradi izjemno konfliktne osebnosti, a ta pri naši temi nima resnega pomena. Tu je vseeno treba upoštevati, kdo je stal na drugi strani konflikta. V nekaterih primerih so bili to zvezdniki z istim egom kot Mourinho, v drugih pa lastniki s podobnim problemom. Koliko trenerjev je odpustil Roman Abramovič, kolikokrat je Paul Pogba javno izrazil željo po prestopu v ta in oni klub, kje je bil Eden Hazard, ko je Chelsea igral slabo? Torej ni bil vedno kriv Portugalec.













(vir: TheNational)


Kako lahko torej zaključimo mit, da Mourinho igra negledljiv in obramben nogomet. Je to percepcija ali realnost? Odgovor je dokaj preprost. Jose Mourinho je vse odkar je začel svojo kariero, zmagoval. Njegove ekipe so osvajale naslove s trdno obrambo, a hkrati so zmeraj imele odlične napade. Njegov Madrid je bil v napadu boljši od legendarne Guardiolove Barcelone. Ko je Mourinho spoznal, da njegova ekipa ne premore takšne kakovosti kot nasprotnik, je spremenil svojo taktiko. To pomeni, da se je odločil biti reaktiven in pragmatičen. Danes je takšnih strategov bolj malo. Večina je proaktivnih. Med boljšimi je takšen do sedaj bil le Diego Simeone. A kot sem že omenil, se je Portugalcu in Argentincu v zadnjih dveh letih pridružil še en, ki se je iz proaktivnega spremenil v vse bolj reaktivnega. Jurgen Klopp, ki vodi Liverpool, za mnoge najboljšo ekipo zadnjih let. In kolikokrat ste letos slišali, da bi kdo obtožil Liverpool, da igra preveč obrambno. Nikoli, ker Kloppove ekipe nimajo takšne percepcije. Jose Mourinho jo ima, ampak točno to je, vse kar je. Ta percepcija žal ni realnost.

0 views