• Luka Skarlovnik

Kaj bi bilo, če bi bilo? GOAT pod vprašajem

V zadnjih letih se v košarki in nogometu veliko vrti okoli GOAT debate. Kdo je najboljši vseh časov? Zakaj si zasluži ta naziv? Skozi zgodovino se je zvrstilo ogromno izvrstnih športnikov, ki so imeli vse predispozicije, da se vmešajo v ozko sredo največjih, pa jim je nekaj zmanjkalo – Ronaldinho, Rooney, Shaq, Iverson. Še vedno legende svojega športa, med najboljšimi ki so se igrali z žogo, a stopničko pod pragom GOAT debate, kjer se giblje malo ožja publika. A kaj bi bilo, če bi imel Ronaldinho Ronaldovo delovno etiko ali če bi Shaq proste mete izvajal kot Steve Nash? Zagotovo bi se o njih pogovarjali malo drugače.


Tudi dandanes imamo v NBA polno talenta, superzvezdnike, ki se bodo slej ko prej zapisali v športne almanahe. A katero stopničko lahko osvojijo? To bo odvisno od njihove sposobnosti, da svoji igri dodajo še kakšno ostro nabrušeno orožje. Danes jim ga v roke podajam jaz.


Spodaj je opisanih pet hibridov – supertalentiranim košarkarjem sem dodal eno karakteristiko zgodovinskih velikanov. Karakteristiko, ki jih – če jo usvojijo – lahko postavi celo na sam vrh GOAT debate. Edino pravilo je, da sem iskal značilnost, za katero ni izvenzemeljsko, da jo košarkar uspe doseči. Čeprav je malo verjetno, da se to zgodi, ima predispozicije, da stopi v stopinje velikanov.


Nisem se igral s kraljevo NBA družino – LeBron James, Steph Curry, Kevin Durant. En od njih je zaslužen, da je GOAT debata to kar danes je, ostala dva pa sta že med največjimi vseh časov in že imata »svojo karakteristiko«. Po drugi strani verjamem, da je še ogromno izvrstnih košarkarjev, ki bi jim lahko kaj dodal, na primer Nikola Jokić. A nekako se mi zdi, da je že zaokrožen igralec, ima svoj stil igre in bi mu težko dodal kaj monumentalnega, brez da bi mu kaj odvzel.


Torej. K našim kozam.


1. Giannis Antetokounmpo + Kareem Abdul-Jabbar Skyhook

Najbolj nezaustavljiv met v zgodovini košarke. Giannisu bi vsi radi dodali met z razdalje, kar se mi zdi dokaj nerealno. Hkrati je dovolj sposoben, da malo razširi svojo raketo. Zaradi svoje višine in dolgih rok bi bil skyhook skoraj enako dominanten kot pri Kareemu, Giannisu pa bi omogočil, da kreira in zadeva tudi na postavljen obrambni zid, s hrbtom proti obroču. Antetokounmpo je že (verjetno) najdominantnejši igralec v današnji košarki. Če fizični prezenci dodaš še eno tehnično orožje kot je skyhook, se naenkrat odpre neomejeno število možnosti in novih napadalnih kombinacij. Kareem Abdul-Jabbar je z razlogom najboljši strelec v zgodovini NBA.


2. Karl-Anthony Towns + Kobe Bryant Mamba Mentality

O Townsovi psihi je zaradi izgube več družinskih članov trenutno nehvaležno govoriti, a če se ozremo po njegovi košarkarski karieri, hitro postane jasno, da glava ni bila nikoli na pravem mestu. Kobejev »mamba mentality« je težko ubesediti. Vsakodnevna obsesija po izboljšanju, garanje in obsedenost z rezultati. Nesprejemanje poraza. KAT je najbolj talentiran center v ligi. Skoraj preveč napadalnih možnosti, telesni okvir, gibljivost, izjemen strelec z razdalje … Karakteristike neznačilne za tako visokega igralca. Moral bi biti en najboljših v ligi – pa je v končnico s Timberwolvesi prišel samo enkrat, pa še takrat si upam trditi, da je bil za to bolj zaslužen Jimmy Butler. Townsu manjka ogenj, želja po veličini. Zmaga za vsako ceno. Delo v laboratoriju, seciranje svoje igre, izboljšanje vsakega vidika, ki se da izboljšati. Igra v obrambi – ki je v veliki meri odvisna od volje. Kobe Bryant je en največjih vseh časov – pa roko na srce ni imel Townsovega talenta, pač pa nerealno delovno etiko. KAT mora najti svojo gonilno silo, mentaliteto zmagovalca in sam nesti svojo (podpovprečno) franšizo, saj je tega sposoben. Poraz mora boleti bolj kot trud in delo, ki ga vložiš.


3. Joel Embiid + John Stockton longevity

Če sem že v uvodu omenjal Shaquillea O'Neala, je Embiid danes telesno njegov največji približek. Preprosto prevelika telesna masa, da bi ga kdo lahko zaustavil. Zdaj pa Shaqu dodaj skoraj odlično izvajanje prostih metov, dober met z razdalje in spodoben met za tri točke. Noro. Nora pa je tudi Embiidova zgodovina s poškodbami. Preprosto ni sposoben ostati na igrišču, kar je njegov največji »manko«. Ta hibrid je po vsej verjetnosti še najtežje dosegljiv, saj je najbolj biološko pogojen. A če Embiid uspe najti trenerja, ki njegovo telo optimizira do skoraj nezlomljivega stroja, je Joel z lahkoto poosebljena veličina. John Stockton v svoji 19 sezon dolgi karieri le dvakrat ni odigral vseh možnih tekem rednega dela sezone, skupno pa jih je izpustil le 22. Neverjetna trpežnost tega košarkarja se bo težko prenesla na precej višjega in težjega Embiida, a če se ji Kamerunec lahko vsaj na »varno razdaljo« približa, njegova dominanca, skrita pošast, postane veliko bolj resnična in ne le meglica. Če se bi na Embiida lahko zanesel, da bo v pomembnih trenutkih, na pomembnih tekmah z gotovostjo na igrišču in deloval na 100 obratih … Potem bi tudi v času, ko center ni viden kot najbolj seksi položaj, z lahkoto pokoril ligo.


4. Anthony Davis + Kevin Garnett leadership

AD je bil en prvih posameznikov pri ustvarjanju seznama, hkrati pa mi je karakteristika delala malo več težav. Davis je prvak, en boljših košarkarjev na svetu, en najboljših two way igralcev, ki ima že pri trenutni kvaliteti dobro podlago za dvig po naših stopničkah. Tudi tu sem razmišljal o kakšni odpornosti proti poškodbam, a s tem nima groznih težav. Izjemno me je interesiral tudi znameniti Dirk Nowitzki »one legged fadeaway«. Nezaustavljivo. A ko potegneš črto, Davis za veličino ne rabi novih napadalnih orožij – niti novih obrambnih značilnosti. Manjkajo mu vodstvene sposobnosti. Da je na čelu kolone, tako obraz in prvo ime franšize kot poglavar ekipe. Kevin Garnett je imel podobno karierno pot kot AD – dolgo je bil obraz svoje franšize, en najboljših košarkarjev lige, a je rabil prestop v drugo moštvo, da je osvojil naslov prvaka. Garnettova težava je bila, da njegova ekipa preprosto ni bila dovolj dobra; Davisova je izrazito pomanjkanje vodenja. Za osvajanje naslovov rabiš več kot le košarkarsko kvaliteto. Garnett je s svojo prezenco in intenzivnostjo postavljal standard. Njegova strast je izžarevala ljubezen do košarke in potrebo po zmagi. V ekipi je ustvarjala zmagovalno atmosfero – in vse se je začelo pri tem, da je na igrišču iz sebe vedno izstisnil 110 % – in od vseh soigralcev je pričakoval enako. Lestvico je postavil po svojih merilih in pričakoval, da ji bodo vsi člani moštva sledili. Garnettova energija je naelektrila ozračje tudi skozi televizijske zaslone. KG je iz vseh izvabil največ, začelo pa se je pri njegovem odnosu. Davisu tega manjka. New Orleans je bila pred odhodom v Lakerse »njegova franšiza«, bil je njen obraz, a nikoli ni zares prevzel prezence vodje. Neuspeh za neuspehom, razlog pa se ni skrival v njegovih slabih predstavah, pač pa v nesposobnosti ustvarjanja trdega, vztrajnega, nepopustljivega moštva. Edina malo bolj uspešna sezona je vključevala Rajona Ronda – ki se je vodenja učil ravno od Garnetta v Bostonu. Mogoče se ga AD nauči od LeBrona in stopi v čevlje, ki jih ima zaenkrat spravljene v omari. Modelu obutve se reče »big bad man«.


5. Luka Dončić + Larry Bird shooting

To je definitivno najbolj naravna, a vseeno težko dosegljiva kombinacija košarkarjev. Dončić v neki meri že predstavlja najboljši Birdov približek, ki smo ga videli. A Donke ima precej težav z izbiro metov in določenimi strelskimi procenti, kar sicer precej sovpada. Za Birda je spravljanje žoge skozi obroč izgledalo preprosto, naravno. Tudi ko bi rekli, da je bil met slab, je za Larryja situacija izgledala nekaj čisto običajnega. V končni fazi je na eni od tekem proti Portlandu večino srečanja igral s svojo levico in dosegel trojni dvojček s 47 točkami, desno roko pa je »šparal za Lakerse«. Kljub nekaj procentualno slabim sezonam je en najboljših strelcev izza črte 7,24, kljub temu, da je bila takrat trojka precej postranski met. Vseeno je šest sezon za tri metal čez 40 %, v trenirki zmagal tekmovanje v metu za 3 in je večkratni član 40/50/90 kluba (40 % za tri, 50 % iz igre in 90 % izza črte prostih metov), do česar Dončiću še precej manjka. Izjemnemu talentu, ki ga je že v drugi sezoni popeljal do prve peterke lige NBA, manjka nekaj Birdove »naravnosti«. Dolgi meti prevečkrat izgledajo prisiljeni, nepovezani, niso v toku igre. Kljub temu je slabih 30 točk na tekmo Donkejeva normalna cona in le vprašamo se lahko kaj se bo zgodilo, če se s časom približa Birdovim dosežkom. V prodorih nima težav, saj do izraza pride njegov občutek za igro. Če se z razdalje uspe približati 40 odstotkom ali jih celo preseči – predvsem z bolje pripravljenimi priložnostmi - in na črti prostih metov s trdim delom prileze čez 85 %, ima vse možnosti poseči po nazivu največjega. Verjamem, da bo Slovenec v prihodnosti okronan za najboljšega košarkarja lige, a če mu uspe osvojiti Birdov strelski občutek, je potencial neizmerljiv.


Talenta je ogromno. A kombiniranje različnih karakteristik, potez, zunanjih in notranjih vplivov, je Michaela Jordana pripeljalo do šestih naslovov prvaka in LeBrona Jamesa do točke, ko je pod vprašaj postavil celo Air Jordana. Celoten prispevek je osnovan okoli vprašanja »kaj bi bilo, če bi bilo?«


A le vsak od naštetih košarkarjev lahko poskrbi, da dobimo odgovor na zastavljeno vprašanje.


Viri fotografij: (Naslovna grafika - clutchpoints.com), (KAT - sircharlesincharge.com), (Kobe Bryant - edition.cnn.com), ( Joel Embiid - people.com), (John Stockton - wearebasket.net), (Kevin Garnett - bostonherald.com), (Anthony Davis - wkyt.com)

57 views0 comments

Recent Posts

See All
  • YouTube