• Urban Kolman

Kaj smo se naučili iz "The Last Dance"?

Pretekli vikend se je na naše zaslone vrnil nogomet. A v ZDA so več pozornosti, če prezremo sedaj že vsem preveč znani virus, v športu več časa posvetili zadnjim dvema deloma dokumentarne serije o Michaelu Jordanu in Chicago Bullsih. Poskusili bomo povzeti, kaj smo se iz nje naučili oziroma kaj so glavne ugotovitve, ki smo jih iz serije dobili:















(vir: USAToday)


1. Zmagovalna identiteta Michaela Jordana/ MJ nasilnež


Jordana je pred izidom dokumentarca skrbelo, kako bo izpadel v očeh javnosti. Lahko rečemo, da je bila njegova skrb upravičena, a o tem kasneje. Najbolj očitna stvar skozi celoten dokumentarec je njegova želja po končni zmagi, njegova motivacija, da postane najboljši. Ko že tretjič izgubi proti Detroitu, se odloči, da mora postati močnejši in začne redno trenirati za pridobitev mišične mase. Ko se vrne iz svojega pokoja in kasneje izpade proti Orlandu, celo poletje trenira – med snemanjem filma Space Jam – v želji, da se vrne v staro formo. To je najbolj vidno tudi v tem, da je Jordan v svojih mladih letih veljal za zelo atletskega košarkarja s povprečnim metom, proti koncu kariere pa je v tem aspektu krojil sam vrh. Njegov met iz pol razdalje je bil ubijalski.

Ta mentaliteta je še najbolj očitna v njegovi pripravi na tekme – ko je rabil motivacijo, da nekoga premaga, jo je vedno našel. Če je ni bilo, pa si jo je kar izmislil. »His Airness« pa ni gnal le samega sebe – zato je več kot očitno sledila tudi naslednja ugotovitev.


V svoji veliki želji po uspehu je Jordan moral nekaj žrtvovati in hitro postane jasno kaj. Svoj odnos s soigralci. Jordan je namreč neprestano motiviral tudi svoje soigralce, a izbral taktiko, ki jo bi marsikdo označil za skrajno neprimerno. Povedano drugače, Jordan je soigralce neprestano nadlegoval – naj je bilo to fizično ali pa verbalno. Poznan je njegov pretep s Stevom Kerrom, v dokumentarcu pa je nesoglasja izpostavi tudi Horace Grant. Neprestano jih je zbadal in žalil, če ne njih, pa njihove sorodnike. Od njih je zahteval maksimalen trud. Če Jordan v svoj bran lahko trdi, da so tako osvojili šest šampijonskih prstanov, mu lahko zgolj pritrdimo. S to trditvijo se strinjajo tudi soigralci, a jih ne ustavi do te mere, da se strinjajo tudi z zgornjo: Michael Jordan je nasilnež.

Kako se je spremenil NBA, je vidno samo v tem, da, če bi Jordanov odnos prenesli v današnji NBA, bi se ta končal z jokom ali obračunavanjem na twitterju, na koncu pa bi z Jordanom obračunavale mame njegovih tarč in ne zvezdniki.

Njegov ego pa pride v ospredje še bolj, ko bi bil primoran pohvaliti katerega od svojih nasprotnikov. To je najbolj očitno v Jordanovi reakciji na izjavo nasprotnika v finalu leta 1996, Seattlovega Garyja Paytona, da je Jordana uspešno ustavil (do neke mere ga je, saj je Jordan na tekmah, kjer ga je kril Payton, imel najslabšo statistiko od odigranih finalov). Jordan se je tem opazkam le smejal in trdil, da razlog za slabše predstave ni bil Payton, ampak, da je imel v mislih takrat polno drugih stvari. To pa kaže velikost ega, ki ga premore Jordan, ki je seveda za tako uspešnega igralca upravičen – vendar po njegovem vodenju Charlotte Hornetsov, katerih lastnik je od leta 2010 vidimo, da včasih njegova egocentričnost presega njegove dejanske sposobnosti.


2. Jerry Krause = glavni antagonist in razlog za propad dinastije


Kljub slabem prikazu generalnega direktorja Bikov dokumentarec izpusti kar nekaj dejstev, ki bi prikazali celotno zgodbo. Seveda je glavna naloga ustvarjalcev narediti dramatično zgodbo in v vsaki zgodbi mora biti nek lik, ki predstavlja nasprotnika našem junaku. To je v The Last Dance Jerry Krause. Še njegov izgled je stereotipen za antagonista. Stvar je še bolj preprosta, ko te osebe ni več med nami in se ne more braniti. A poglejmo dejstva. Krause je mesto v franšizi prevzel leto po prihodu Jordana in dvakrat sestavil ekipo s katero so Biki osvojili dva trojčka. Pripeljal je Phila Jacksona. Marsikomu neznan podatek, ki ga dokumentarec spusti, je, da je bil Jackson na robu tega, da nad kariero trenerja obupa in je prosil Krausa, če lahko dobi vlogo v franšizi – ta mu je ustregel in ga pripeljal kot pomočnika trenerja. V franšizo je pripeljal Texa Winterja, ustvarjalca filozofije trikotnika, ki je ključna v Philovi taktiki. Kljub solidnim dosežkom Douga Collinsa, ga je odpustil in na mesto prvega trenerja postavil Jacksona.


Kaj pa njegov odnos do Jordana in Jacksona na koncu njunih karier v Chicagu? Kot je razvidno iz dokumentarca, nihče, ki je bil takrat v ekipi, ne skriva svojega mnenja o (po mnenju mnogih) GOAT-u (»greatest of all time« = najboljši vseh časov) košarke. Jordan je Krausu nedvomno zameril menjavo takrat najboljšega prijatelja Charlesa Oakleya in odpustitev Collinsa. Jordan svoje zamere goji še danes (najbolj očitno v njegovih reakcijah ob pogovorih o Isiah Thomasu in Detrot Pistonsih). Jackson pa kljub njegovim idejam in filozofiji zena nikoli ni veljal za plišastega medvedka. V svoji naslednji trenerski vlogi pri LA Lakersih se je takoj postavil na bojno nogo s Kobejem Bryantom, kasneje pa ob odhodu napisal celo knjigo, v kateri ni manjkalo (slabih) besed o Bryantu. Nato se je vrnil v Lakerse in po dokončnem odhodu leta 2011 je sam izjavil, da z vodstvom kluba ni imel odnosa. Lakerse je takrat vodila družina Buss. Glavna sta bila Jim Buss in Jerry Buss. Povedano drugače brat in oče Philovega takratnega dekleta in trenutne lastnice Lakersov Jennie Buss. Takoj je jasno, da niti Jackson niti Jordan nista ravno angelčka kar se tiče razpada ekipe in slabega odnosa z Krausom.














Krause in Reinsdorf (vir: Los Angeles Times)


Tega dela pa ne moremo zaključiti, brez da bi omenili glavnega krivca za propad Bikov – lastnika Jerryja Reinsdorfa. Človek, ki si je Bike lastil skupaj z bejzbol moštvom Chicago White Sox in je v preteklosti že večkrat izjavil, da ima zanj košarka drugotno vlogo, kar se tiče njegovih ekip, saj je »bejzbol preprosto bolj ameriški«. Ne moremo vedeti, kakšna je bila resnična vloga Reinsdorfa, a večkrat je poudarjeno, da je glavno vlogo pri slabih pogodbah imel on, in ne Krause. V dokumentarcu je prikazan le kot nekdo, ki je lahko dogajanje le spremljal, v resnici pa je imel pri njem ključno vlogo. V košarki je videl le zaslužek. V zadnjem delu je povedal, da bi ekipa lahko ostala skupaj, a da se to finančno ne bi izšlo, kar samo dokaže, da sam ni bil pripravljen žrtvovati svojega denarja, kljub temu, da razen Jordana nihče ni imel velike pogodbe.


Znotraj serije lahko najdemo cel kup manj pomembnih sklepov:

3. Jordan je odvisnik od stav


V dokumentarcu so stvar prikazali kot majhen problem, ki je bil napihnjen s strani medijev. Žal, to ni resnično. V ameriških medijih lahko v tednih, ko so se predvajale epizode serije, ves čas gledali kako znane medijske osebnosti, upravičujejo stave, češ, da je za Jordana 1000 dolarjev toliko, kot je za navadnega človeka en dolar, kar je res – a žal to ne upravičuje dejstva, da ima za mnoge najboljši košarkar vseh časov resno težavo, ki jo tudi v dokumentarcu zanika.


4. Scottie Pippen je prikazan kot slab soigralec


Pippen se v dokumentarcu pojavi kar nekajkrat. Na začetku je predstavljeno njegovo odraščanje in pot do Chicaga. Opisan je kot pravo nasprotje Jordana. Prijazen soigralec, ki je motiviral na pravilen način, a zaradi izjemno slabe pogodbe, ki jo je podpisal, je storil kar nekaj napak. Med tekmo proti Knicksom v tretji tekmi konferenčnega polfinala je v zaključku tekme Jackson zasnoval zadnji met za Tonija Kukoća – to je Pippena razjezilo do te mere, da ni hotel iz klopi. Drug najbolj poudarjen dogodek je operacija, za katero se Pippen ni odločil pred sezono 1997/98 , v želji, da si ne uniči poletja. Posledično je zamudil uvodne mesece zadnje sezone.


5. Razlog za izid dokumentarca je preprost, Jordanu se je resno zatresel stolček


Stvar je dokaj preprosta. Ko so sezono 1997/98 snemali celotno sezono Bikov, so se dogovorili, da bodo posnetki lahko predvajani le z dovoljenjem ene osebe – Michaela Jordana. Do leta 2016 tega dovoljenja ni bilo. Potem pa je po sestanku s producentom Mikeom Tollijem Jordan končno privolil. Jordan naj bi bil navdušen nad podobnim dokumentarnim filmom o Allenu Iversonu iz leta 2014. To je uradni razlog. Vse bolj pa se je špekuliralo, da je pravi razlog za privolitev v tem, da je to leto, v katerem je LeBron James osvojil tretji prstan z zmago nad Golden State Warriors, ki so istega leta podrli Jordanov rekord zmag v rednem delu sezone, Golden State je zmagal 73 tekem porti Bullsovim 72. Po ogledu celotne serije je jasno, da človek, ki v ne prenese poraza, v izid dokumentarne serije ne bi privolil zaradi tega, ker mu je bil všeč nek drugi dokumentarec. Privolil je zato, ker je čutil, da izgublja podporo v debati najboljšega košarkarja vseh časov.


Če smo iz serije odnesli kaj, je to dejstvo, da Michael Jordan vedno zmaga. S tem, ko je privolil v izid serije, pa je poskrbel, da je njegova zapuščina ponovno vrnila na naše zaslone in v očeh mnogih se je spet ustalil kot nesporen GOAT košarke.

56 views
  • YouTube