• Žan Černivec

Kdo je komu nadrejeni?


Vir: Sky Sports


Ljubitelji nogometa živijo za ta šport. Gledajo tekme, poslušajo intervjuje, berejo zapise v medijih. Ker jih najpomembnejša postranska stvar na svetu zanima, se o njej stalno izobražujejo, saj želijo o nogometu vedeti kar največ. Dobra informiranost danes pač pomeni ogromno.


A dejstvo, ki se ga mnogi ne zavedajo, je, da čeprav množice pristašev mislijo, da vedo vse o svojem ljubljenem klubu, so daleč od resnice. Klub je organizacija. Ne sestavljajo ga zgolj igralci, trenerji in fizioterapevti. Odbor je tisti, ki vodi ključne strune in sprejema odločitve. Med njimi tudi tiste v zvezi s selekcijo informacij, klubskih zadev, ki smejo postati znane širši javnosti - prej omenjenim ljubiteljem usnjene žoge, ki mislijo, da vedo vse. Mislijo.


Gre torej za resno krizo. Kar pa ni zelo presenetljivo, saj je bilo napetost čutiti že dalj časa.

Kot rečeno so »vrata«, ki v svet spuščajo interne podrobnosti, trdno zaklenjena in se odpirajo zelo premišljeno. In prav zaradi tega trenutna situacija v katalonskem velikanu lahko zbuja skrb pri navijačih Blaugrane. O medijski zadržanosti Messija čivkajo že vrabci na vejah, zato tokratna javna replika pač logično prižiga alarm. Tokrat pač ni želel, ni mogel biti tiho. Z zapisom na socialnem omrežju se je zoperstavil v prvi vrsti kritikam športnega direktorja Barcelone Ericu Abidalu in se kot kapetan postavil v bran ekipi. Francoz je namreč v intervjuju za Diario Sport igralcem očital neprizadevnost na treningih ter nezadovoljstvo s trenerjem Valverdejem.


Zagotovo to ni prva iskra na relaciji slačilnica-odbor. In daleč od tega, da je zadnja, vendar za nešteto od njih »navadni smrtniki« ne smejo (smemo) izvedeti. Prepiri so pač normalen pojav tako velike ustanove, kot je FC Barcelona. Situacijo je za Betfair nazorno pokomentiral tudi Dimitar Berbatov: »V velikih klubih bodo vedno prisotna nesoglasja. Pomembno je, da se vsi pristojni zavedajo, da so del istega kluba, zato konfliktov nikoli ne bi smeli reševati javno.«


Gre torej za resno krizo. Kar pa ni zelo presenetljivo, saj je bilo napetost čutiti že dalj časa. Zlasti pri delovanju na nogometni tržnici se uprava kluba ni izkazala. Tako naj bi negodovanje proti nakupu Griezmanna celo s podpisi izrazila garderoba, kot tudi tribune – ob gostovanju Atletica na Camp Nouu v pretekli sezoni se je denimo ob slehernem Antoinovem stiku z žogo s tribun vsul plaz žvižgov. Vseeno so Abidal, Bartomeu, Grau in kompanija segli 120 milijonov globoko v žep in Francozu poleti nadeli rdeče-modri kockasti dres.


Abidalovo imenovanje na funkcijo športnega direktorja je bilo bolj kot ne darilo Barcelone po Francozovi uspešni rehabilitaciji tumorja. Absolutno razumljivo in, po njegovem doprinosu v igralskih letih, tudi zasluženo. A ne gre se izogniti občutku, da pač ni kos dani funkciji. V njegovem obdobju je Barcelona zapravila kar 390 milijonov za zgolj 3 igralce, ki pa so danes bodisi na posodi pri Bayernu, bodisi poškodovani, bodisi se borijo z ustalitvijo v ekipi. Pri čemer verjamem, da je kristalno jasno, o kom je govora. To in druge nelogične poteze so se pri igralcih nabirale, ob kaplji čez rob pa pač izrazile prek kapetana.


Spomnimo, podobna situacija je v klubu že nastala v sezoni 2014/15. Novi trener Luis Enrique je že na uvodni tiskovni konferenci brezkompromisno oznani, da je on edini pravi vodja ekipe. Ko je Barcelona še rezultatsko začela padati, pa so se strasti, jasno, zaiskrile na relaciji Messi – Luis Enrique. Takratni trener se je v želji po dokazovanju nepreklicne avtoritete, spravil v neposreden boj s prvim zvezdnikom ekipe. Disciplinske sankcije in gretje klopi sta situacijo le še poslabšala. Vse skupaj naj bi celo privedla do domnevnega Messijevega ultimata klubu v stilu »Enrique ali jaz«. Vseeno pa so se strasti v grobem rešile za zaprtimi vrati, Barcelona pa je sezono celo zaključila z osvojitvijo »trojčka« pokalov. Zdi se, da tudi po najhujšem neurju posije sonce.


Pustimo teorijo in uradne funkcije ob strani. Po vsem kar se dogaja v Barceloni v minulem desetletju, vzemimo v obzir odvisnost katalonskega ponosa od Lionela Messija, njegovo kvaliteto, trofeje, ki jih je prinesel na Camp Nou. In se vprašajmo: Kdo je v praksi glava družine?

Verjetno nepreklicne moči nima nobena stran. Če bi o vsem odločal Messi se najbrž Barcelona na tržnici ne bi tako obnašala, kot se je, pa tudi Valverde po vsej verjetnosti še ne bi odletel s stolčka. Messi je nenazadnje ob Suarezu eden redkih, ki so 56-letnemu strategu kazali podporo. Prav tako pa vsa oblast ni v rokah direktorskega odbora, saj se zavedajo vrednosti Messija, ki so ga skozi leta na vse pretege skušali zadržati v prestolnici Katalonije. To potrjuje tudi Messijeva aktivna pogodba, ki ga s klubom veže do poletja 2021, ob tem da ima Argentinec možnost prestopa brez odškodnine. Takšne pogodbe so prej izjema kot praksa v svetu nogometa, zato je jasno, da si jo lahko »privošči« zgolj nekdo, ki v klubu nosi nekoliko večje hlače, kot zgolj nogometne.


Velike krize se po navadi rešujejo z velikimi spremembami. Svetovni mediji so razgrabili priložnost in napletli sto-in-eno poletno prestopno destinacijo Lionela Messija. Morda se Messijeva era v Barceloni zares končuje. Povsem realne pa bi bile tudi predčasne klubske predsedniške volitve.


Trenutna situacija definitivno ne vzbuja optimizma pri pristaših Barcelone. Verjetno bi jih večina raje videla odstop »mož v kravatah« in mirnost Messija, z njim pa (verjetno) celotnega igralskega kadra. A vse ne gre tako enostavno. Ugibamo lahko, da se v ozadju lomijo kopita in na bolj ali manj lep način išče konsenz interesov in egov. A kot rečeno, bomo mi deležni zgolj tistih informacij in odločitev, ki nam bodo namenjene. Četudi so le-te morda že zapečatene…

40 views