• Samo Demšar

Kdor laja, ne grize: Cleveland Browns in umetnost izgubljanja

Liga NFL se zelo trudi, da pomaga slabim ekipam. V ligi NFL tako ni nobene loterije – ekipa z najslabšim razmerjem zmag in porazov avtomatično dobi prvi izbor na prihodnjem naboru. Poleg boljših izborov – ki so vredni veliko več kot dobri izbori na naboru lige NBA – lahko ekipa, za katero je slaba sezona, računa tudi na lažji razpored tekem, z uporabo franchise taga in delno zagotovljenih pogodb pa lahko ekipe svoje zvezdnike zadržijo veliko lažje kot v ligi NBA.


Franchise tag ekipi omogoča, da pogodbo z igralcem podaljšajo za eno sezono, v tem obdobju pa mu plačajo povprečno plačo petih najbolje plačanih igralcev na tem položaju. To franšizi omogoči več časa za izdelavo nove pogodbe – to so letos naredili Dallas Cowboys s svojim quarterbackom Dakom Prescottom.


A kljub temu, da se liga NFL stalno prilagaja in izboljšuje možnosti za izboljšavo slabih ekip, nekatere tega ne znajo izkoristiti. V tem prispevku si bomo pobližje pogledali franšizo Cleveland Browns, ki se po zadnjem tednu lahko prvič po letu 2014 pohvalijo, da imajo v trenutni sezoni več zmag kot porazov.

A težave ekipe iz zvezne države Ohio trajajo veliko dlje kot zgolj zadnjih šest let.

Kdor laja, ne grize. Slika predanih navijačev s Dawg pounda, predela tribun z najbolj predanimi navijači Cleveland Browns.


Zgodovina franšize


Od zadnjih uspehov franšize iz Clevelanda nas danes loči že več kot 50 let. Browns so bili v letih od 1950 do 1970 štirikrat prvaki NFL konference (op. p., ni isto kot liga NFL), zadnjič leta 1964 na krilih večkratnega najkoristnejšega igralca lige, running backa Jima Browna.

Jim Brown v elementu, slikano leta 1963.


Leta 1966 se je NFL združila z ligo AFL (American Football League) v ligo NFL. AFL se je preimenovala v AFC, bivša NFL pa v NFC – s tem se je začela tudi era Super Bowla, v katerem se srečata prvaka NFC in AFC.

Super Bowlu se je Cleveland približali v letih 1968 in 1969, a jim je v obeh letih spodrsnilo pri zadnji oviri. Ko pa sta se leta 1970 NFL in AFL tudi uradno združili – in tako na novo določili divizije in sistem tekmovanja – pa se je zgodba popolnoma spremenila.


V novo zasnovani ligi Brownsom ni uspelo ponoviti starih dosežkov, težave pa se vlečejo vse do danes. V 50 letih, kolikor je že minilo od ustanovitve nove lige, je Cleveland končnico okusil le 11-krat, tam pa dosegel le štiri zmage.


Zadnjič se je Cleveland v končnico uvrstil leta 2002, ko so jih v prvi tekmi domov poslali Pittsburgh Steelers.


Statistika je še bolj nevrjetna, ko spomnimo, da je od 1991 do 1995 vloga glavnega trenerja pripadala Billu Belichicku, ki ga danes – zaradi uspeha pri New England Patriots od leta 2000 dalje – mnogi vidijo kot najboljšega glavnega trenerja vseh časov. Pod Belichickom je Cleveland leta 1994 okusil končnico, a njihove sezone je bilo konec po dveh tekmah.

Čeprav bi lahko nadaljeval z naštevanjem blamaž franšize iz Ohia – poleg rezultatskih sta tu še »relokacija« in Bottlegate – pa se bomo preselili v trenutno desetletje.

Bottlegate je bil incident leta 2001, ko so po "napaki" sodnikov, ki je za Cleveland zapečatila sezono, navijači na igrišče začeli metati vse možno - v večini primerov je šlo za steklenice piva, kar je incidentu dalo ime.


Cleveland po letu 2010


Z izjemo leta 2014 so v zadnjem desetletju Cleveland Browns povsem nekonkurenčni. V težki diviziji so redno osvajali četrta in tretja mesta, trenerje in quarterbacke pa so menjali kot po tekočem traku.


A po letu 2014, ko se jim je po 11 odigranih tekmah in sedmih zmagah še vedno nasmihala končnica – ki so jo zaradi petih zaporednih porazov na koncu zgrešili – je prišlo do drastične spremembe. Ekipa se je namreč odločila za tanking – Browns so torej postali nekonkurenčni, a za razliko od zadnjih 45 let so to sedaj delali zanalašč, potem pa bi ekipo gradili prek nabora in tako upali na ustanovitev zmagovalne kulture, ki so se je navijači tako želeli.


Tanking je bil za Brownse neverjetno uspešen – v naslednjih treh sezonah so skupno zbrali štiri zmage (na 48 tekmah) in tako dobili zelo dobre izbore na naboru – v sezoni 2017 so postali šele druga franšiza, ki ji je »uspelo« izgubiti vseh 16 tekem.


Prišla je težko pričakovana sezona 2018 – leto, ko bo Cleveland utišal kritike. Na naboru so se odrezali zelo dobro – s prvim izborom so izbrali quarterbacka Bakerja Mayfielda, ki so ga videli kot novega vodjo ekipe. V svoji prvi sezoni je Mayfield podrl rekord za največ touchdown podaj za novinca.


Dobro so se odrezali tudi v nadaljevanju nabora: s četrtim izborom so pripeljali Denzela Warda, cornerbacka, ki se je v prvi sezoni uvrstil na Pro Bowl. S 35. izborom pa so izbrali Nicka Chubba, trenutno enega najboljših running backov v ligi.


Na začetku sezone 2018 je Cleveland njihov kicker Zane Gonzalez v prvih dveh tekmah stal dveh zmag. Po težkem začetku sezone (dve zmagi, pet porazov in en remi) je odpoved dobil glavni trener Hue Jackson, njegovo mesto pa je začasno zasedel Gregg Williams. Zahvaljujoč novemu sistemu ter predvsem zelo lahkemu razporedu se je Cleveland v drugem delu sezone pobral in končal s sedmimi zmagami, osmimi porazi in enim remijem – najboljši izkupiček po letu 2007.


Sezona 2019


Le ena stvar te potolče bolj, kot 50 let nekonkurenčnosti – lažno upanje in previsoka pričakovanja. In točno to se je zgodilo Clevelandu.


Po najboljši sezoni v več kot desetletju je navijače navdajal optimizem. Mayfield je bil rešitev, ki so jo čakali. Vlogo glavnega trenerja je prevzel začasni ofenzivni koordinator Freddie Kitchens, pod čigar taktirko je Mayfield blestel v koncu sezone. Dodali so številne igralce, ki bodo ekipi pomagali do uspehov (Kareem Hunt, Oliver Vernon) največja okrepitev pa je bil eden najbolj prepoznavnih wide recieverjev zadnjih let Odell Beckham Jr.

The Catch leta 2014 je Beckhama izstrelil v vlogo globalne zvezde. Ta status drži še danes, čeprav za njim ni najboljša sezona.


Čez noč so Brownsi v očeh navijačev (in številnih športnih analitikov) prišli v ožji krog franšiz, ki se lahko uvrstijo v Super Bowl. A Brownsi so v zameno za OBJ-ja morali v New York poslati 17. izbor na naboru, safetyja Jabrilla Peppersa ter guarda Kevina Zeitlerja.


Prav izguba Zeitlerja je bila ključna, saj je z njegovim odhodom močno nazadovala Clevelandova napadalna linija – posledično je to pomenilo manj zaščite za Mayfielda, ki je moral stalno bežati in se hitreje znebiti žoge, kar se je velikokrat končalo s prestreženimi podajami, upadel pa je tudi njegov odstotek uspešno opravljenih podaj.

V prvo tekmo sezone proti Tennessee Titans so Browns vstopili kot težki favoriti – napaka, ki jo stavnice v sezoni niso več ponovile. Titans so jih prizemljili z 43 – 13, preostanek sezone pa ni bil nič kaj boljši.


Edina svetla točka v sezoni je prišla proti Baltimore Ravens, nad katerimi so Brownsi presenetljivo slavili s 40 – 25. Cleveland je poleg Kansas Cityja edina ekipa, ki je premagala Baltimore, odkar je vajeti tam prevzel Lamar Jackson (na spodnji sliki).


Cleveland je sezono končal s slabšim izkupičkom kot prejšnje leto (šest zmag in deset porazov), predvsem pa je bilo zaskrbljujoče Mayfieldovo nazadovanje. Po prvi sezoni, ki jo je končal s 27 podajami za touchdown in 14 prestreženimi podajami, je v drugi dosegel 22 podaj za touchdown in kar 21 prestreženih podaj – v tem elementu je zaostajal le za Jameisom Winstonom.


Po zaključku sezone se je na izhodnih vratih znašel glavni trener Kitchens, sledil pa mu je tudi izvršni direktor John Dorsey.


Sezona 2020


V trenutni, dokaj neortodoksni sezoni gredo stvari Brownsom vsaj zaenkrat dokaj po načrtu. Kmalu po novem letu so novega glavnega trenerja našli v Kevinu Stefanskem, ki je od leta 2006 kot trener deloval pri Minnesota Vikings – zadnji dve sezoni v vlogi ofenzivnega koordinatorja. 38-letni Stefanski je v Minnesoti dosegel številne uspehe, predvsem pa je bil ključen za uspeh njihove igre po tleh z Dalvinom Cookom – vsaj zaenkrat mu ta stil igre uspeva tudi v Clevelandu s Chubbom in Huntom.


Prezgodaj je, da bi ocenjevali uspeh Clevelandovega nabora, a veliko je vredno že dejstvo, da so v prvi rundi s tacklom Jedrickom Willsom vsaj delno popravili svojo napadalno linijo.


Cleveland vsaj zaenkrat igra po pričakovanjih. V prvi tekmi so jih z 6 – 38 uničili Baltimore Ravensi, a roko na srce bo v sezoni malo ekip, ki bodo (vsaj v redni sezoni) konkurenčni ekipi trenerja Johna Harbaugha. Preostali dve tekmi proti veliko slabšim nasprotnikom so dokaj suvereno dobili, kot kaže pa se Stefanski zaveda recepta za uspeh – ekipe bo poizkušal premagati po tleh in tako kontrolirati uro in tekmo. Tako je Mayfield v zadnjih dveh tekmah skupno vrgel le 46 podaj.


Čeprav so lani hudo razočarali, pa tudi letos – zahvaljujoč novemu formatu končnice – številni vidijo Cleveland kot eno (po novem) sedmih ekip, ki se bodo iz konference AFC uvrstile v končnico. Vsekakor to ne bo lahko, a Clevelandova sezona je, predvsem zaradi lažjega razporeda tekem, v njihovih rokah.



V nadaljevanju sledi še kratek pregled ekipe Clevelanda:


Baker Mayfield - quarterback


Malokdo je videl Mayfielda kot najboljšega quarterbacka na naboru leta 2018. Številni so v Clevelandu že videli Sama Darnolda, ki se že tretjo sezono muči pri New York Jets, izključena pa nista bila niti Josh Allen – ki trenutno blesti, predvsem zaradi dobrega trenerskega štaba pri Buffalu – ter Josha Rosena, čigar kariere v NFL je že praktično konec. Vseeno so se Brownsi odločili za Mayfielda – odločitev je v prvi sezoni delovala izjemno, a sedaj je optimizma v Ohiu vedno manj.

Pred bivjšim prejemnikom nagrade Heisman za najboljšega igralca leta v univerzitetni ligi je najpomembnejša sezona njegove profesionalne kariere.


Mayfield, ki je pri Oklahomi v univerzitetni ligi blestel predvsem z natančnostjo podaj, je v NFL nazadoval. Očita se mu predvsem premalo predanosti in zbranosti, večkrat pa se pod vprašanje postavi njegov proces odločanja. Težave izvirajo že iz njegovega časa pri Oklahomi (nešportne poteze na tekmah, posnetek bežanja pred policijo), nadaljujejo pa se v ligi NFL – lani je na novinarski konferenci izkrivdo za slabe predstave valil na nekatere soigralce in slabo delo zdravniške službe.


Če bo načrt Stefanskega, ki Bakerja trenutno uporablja podobno kot Kirka Cousinsa pri Minnesoti, deloval, bo Mayfield lahko začetni quarterback še kar nekaj sezon. Letos je Mayfield že pokazal malo več zrelosti, predvsem v stiku z mediji. A vseeno, če bo Mayfield eden od razlogov za neuspeh franšize v tej ali prihodnjih sezonah, pa se lahko kar hitro znajde v rezervni vlogi ali brez službe. (VIDEO feeling dangerous)

Myles Garrett – igralec obrambne linije


Garretta je Cleveland kot prvega na naboru izbral leta 2017. Garrett je vsaj zaenkrat zaupanje franšize dobro upravičil, saj je eden od najboljših članov obrambne linije v NFL.

Garrett v elementu.


Njegova lanska sezona ni bila najbolj uspešna – čeprav je bil statistično soliden, je moral izpustiti šest tekem, ker je v zaključku tekme proti rivalom Pittsburgh Steelersom najprej snel čelado quarterbacku Masonu Rudolphu in ga potem z njo udaril po glavi.


Zaenkrat so za Garrettom solidne tri tekme, prav njegove predstave pa bojo ključne v nadaljevanju sezone.

Poleg Garretta ima Clevelandova obrambna linija še Larryja Ogunjobija, Sheldona Richardsona, Oliverja Vernona in Adriana Clayborna – skupaj sestavljajo eno najboljših obrambnih linij v ligi.

Nick Chubb – running back


33. izbor na naboru leta 2018 ima za sabo dve zelo dobri sezoni – lani je bil celo drugovrščen po številu osvojenih tekaških jardov.

Skupaj s Kareemom Huntom tvorita enega najboljših running back dvojcev v celotni ligi, prav od nju pa bo odvisna uspešnost Clevelandovega napada.

Napad


Če ima kje Cleveland presežek talenta, je to v napadu. Na položaju tight enda so mlademu talentu Davidu Njokuju letos dodali še Austina Hooperja, v četrti rundi letošnjega nabora pa Harrisona Bryanta, ki zaenkrat kaže spodbudne predstave.


Dva zvezdnika imajo tudi na položaju wide recieverjev. Lani so pred sezono pripeljali Odella Beckhama Jr., še leto prej pa Jarvisa Landryja. Dvojcu lahko dodamo še večletnega rotacijskega igralca Rasharda Higginsa.

Izvrstni so tudi na položaju running backa, kjer igrata večkrat omenjena Hunt in Chubb, pomembno vlogo pa bo igral tudi full back Andy Janovich.


Na kratko gre za enega najbolj nadarjenih in visokoletečih napadov v ligi, a to je za moštvo iz Clevelanda veljalo že lani. Glavna nadgradnja je bila letos v napadalni liniji s prihodom Jacka Conklina novinca Willisa.

Največ pomanjklivosti ima Cleveland na položaju linebackerjev (pred sezono so izgubili Joeja Schoberta) in v sekundarni obrambi liniji (safety in cornerback), ki so jo zaenkrat neuspešno zakrpali z izkušenimi igralci. Za dobre obrambne predstave bosta ključna mlada cornernbacka Denzel Ward in Greedy Williams – slednji je z igrišč odsoten že dalj časa, pod vprašaj pa je postavljen tudi nastop Warda.


Če povzamemo


NFL moštvo iz Clevelanda je izredno nadarjeno, dobro sestavljeno in ima prvič v zadnjih dvajsetih letih kompetentno vodstvo in glavnega trenerja. A vse to še ne zagotavlja uspeha v ligi NFL. Cleveland je tudi letos – tako kot lani – v samem vrhu po številu kazni, ki jih ekipa dobi zaradi nepravilnosti v tekmi. Te so jih lani drago stale in ravno to bi moral biti eden od povdarkov izboljšave Stefanskega.


Prvi pravi test sezone Cleveland čaka že to nedeljo, ko jim bo nasproti stala »ekipa Amerike« Dallas Cowboys. Cowboys se lahko zaenkrat pohvalijo z najboljšim napadom lige, predvsem njihova igra po zraku pa bo velika težava za Cleveland. Dallas ima v CeeDeeju Lambu, Amariju Cooperju in Michaelu Gallupu enega najboljših wide reciever trijev v ligi.


Vir naslovne slike: Browns Nation