• Žan Černivec

Ko 30 let deževja prežene zlato sonce


Vir: The Nigerian Voice

30 let je pošteno dolga doba. Čeprav je čas relativen pojem, se v kontekstu nogometa 30 let zdi cela večnost. Za lažjo predstavo: leta 1990 je rojena zvezda Hollywooda Jennifer Lawrence, združita se Zahodna in Vzhodna Nemčija, iz ZDA pa je v vesolje poslan Hubblov teleskop. Vsem trem je skupno, da delujejo in trajajo še danes, prav tako kot (zaenkrat) še vedno traja Liverpoolov post v smislu osvajanja domače prvenstvene lovorike. Vendar pa ta zapis ni namenjen posmehovanju in poudarjanju premierligaške nesreče »Redsov«. Preplet zgodovinskih korenin, nesmrtne navijaške podpore in rezultatskih nihanj simbolično prikazuje bosonog sprehod po trnovi poti, ki se končuje. Prav prigode na tej mukotrpni poti pa Liverpoolov uspeh upravičujejo kot nepreklicno zaslužen.


Obdobje debelih krav

Rdeči del Liverpoola velja za kulturnega bogataša. Verjetno je malo nogometnih klubov na svetu, ki bi premogli bolj s čustvi nabito ozadje. Za očeta Liverpoola velja legendarni Bill Shankly, ki je Liverpool prevzel v davni sezoni 1958-59. »Redsi« so se mučili v drugorazrednem angleškem tekmovanju in hrepenel po vrnitvi na resno nogometno sceno. Shankly je ob prevzemu nemudoma opravil dve spremembi, ki bi ju zlahka ocenili za revolucionarni. 24 nogometašev prve ekipe je postavil na tržnico in v roku enega leta »recikliral« celotni kader. Poleg tega je sobo, ki je bila na legendarnem Anfieldu namenjena zbiranju nogometnih obutev in drugih delov opreme (»Boot room«), preuredil v sobo, v kateri je s svojim strokovnim štabom koval taktične ideje.


Shanklyjevo delovanje je obrodilo sadove. Liverpool se je ekspresno vrnil med angleško nogometno elito in si jo tudi trikrat pokoril. Veliki Shankly se je leta 1974 upokojil, a njegova zapuščina je ostala. Liverpool se je v 70-ih in 80-ih uveljavil in ustalil kot trofejni klub. Z zaporednimi pokalnimi, prvenstvenimi in evropskimi naslovi je postal klub velikega formata.


Legenda in "oče" Liverpoola - Bill Shankly. Vir: scmp.com


A Liverpoolu pač nikoli ni bilo postlano zgolj s cvetlicami. Tudi v rezultatsko najuspešnejšem obdobju v zgodovini je nesreča pokazala zobe. Leta 1985 je na belgijskem stadionu Heysel v finalu predhodnice Lige prvakov pod pritiskom navijačev popustila tribuna, kar je končalo življenje 39 navijačem. Krivdo za dogodek je UEFA pripisala angleškim pristašem. Posledično so bili vsi angleški klubi kaznovani s petletno, Liverpool pa s kar šestletno prepovedjo nastopanja v evropskih tekmovanjih. Glede na takratno rušilno moč »Redsov« se lahko le vprašamo, koliko potencialnih evropskih naslovov so v tistem obdobju zamudili Liverpoolčani. Kot da to ni bilo dovolj, pa se je aprila 1989 katastrofa ponovila, tokrat na stadionu Hillsborough v Angliji. 96 navijačev je umrlo zaradi gneče in pritiskov ob ograje, kar je sprožilo spremembo pravil in obvezna sedišča na stadionih v prvi angleški ligi.


Pa je prišlo leto 1990. Petega maja je Liverpool vpisal novo državno zvezdico. Osemnajsto v zgodovini. Kot igralec/trener jih je do naslova popeljal Kenny Dalglish. Ekipo iz mesta Beatlov so sestavljali še legendarni Ian Rush ter John Barnes – najboljši strelec ekipe v omenjeni sezoni. Slednji je skupaj z Beardsleyjem in McMahonom mesec kasneje zastopal tudi barve angleške reprezentance na svetovnem prvenstvu v Italiji. »Trem levom« so sanje razblinili Nemci, v polfinalu so jih izločili po strelih z bele točke. Leta 1990 je Liverpool predstavljal velesilo angleškega in evropskega, prek reprezentantov pa tudi svetovnega nogometa.


In vse tiho je bilo…

Maja 1990 je Liverpool dvignil svoj zadnji državni naslov. Sezono kasneje je še konkuriral za prvenstven triumf, a je moštvo šokiral Dalglishev odstop sredi sezone in ekipa je končala na drugem mestu. Nato pa suša. Ni steklo. Dolgih 30 let. S prej opisanim konsistentnim osvajanjem lovorik iz leta v leto si zdaj lažje predstavljamo kako zelo dooolgih je teh 30 let puščave v domačem prvenstvu. Vmes so sicer prihajale tolažbe v obliki (manjvrednih) pokalnih in drugi trofej. Celo Liga prvakov je prišla – dvakrat. A v srčnem hrepenenju po osvojitvi zloglasne Premier lige so Liverpoolovi navijači celo Ligi prvakov izbijali ceno.



Vir: Liverpool Echo


Pet tretjih skupaj s petimi drugimi uvrstitvami v angleškem prvenstvu v zadnjih 30 sezonah je pač premalo za zgodovinsko tako razkošen klub. Pri vsem tem niti ne gre toliko za rezultatsko lakoto. Gre za način, na katerega so Liverpoolčani vedno znova ostajali lačni. Ponavljale so se kombinacije vrhunskih predstav proti močnim nasprotnikom v kombinaciji s sramotnimi proti manj renomiranim ekipam. Da ne omenjamo znamenitega padca ikone Liverpoola Stevena Gerrarda, čigar spodrsljaj je po vsej verjetnosti neposredno vplival na odločitev angleškega prvaka v sezoni 2013-14. V tej sezoni je trio Suarez-Sturridge-Coutinho sladkal rdeče navijače in jim prvič po opevanem letu 90' vrnil vero v naslov prvaka. Pa spet ni šlo.


Vir: footballnationradio.com


Ko je govora o smoli Liverpoola, ne moremo niti mimo izgubljenega finala Lige Evropa leta 2016 proti španski Sevilli, prav tako pa je odprte rane pustil tudi nesrečni poraz v finalu Lige prvakov leta 2018. Usoden za Liverpool je bil španski Real Madrid, v verjetno najslabši noči kariere Lorisa Kariusa, ob tem pa gre spomniti tudi na rokoborski ples Sergia Ramosa in Mohameda Salaha, iz katerega je kot poraženec odšel Egipčan. Glede na formo v danem momentu najbrž najboljši nogometaš planeta je v bolečinah igrišče zapustil po 30 minutah igre. Zanimiva simbolika številke 30, kajne?


Vir: goal.com

Vir: skysports.com


Da bo mera polna, je lansko izvedbo angleškega prvenstva Liverpool sklenil z le enim porazom in s kar 97 točkami, kar je tretji najvišji izkupiček v zgodovini Premier lige – in vseeno končal za Manchester Cityjem. Dejavniki, ki človeka silijo v obup. A tu je nekdo, ki nikoli ne obupa.


»The Kopites«

Navijači Liverpoola. Posebna sorta, bi lahko dejali. Pravijo, da »nikoli ne bodo hodili sami«, temveč skupaj. Ker so ekipa, celo družina. Pustimo ob strani favoriziranje svojega pred drugimi. Neupoštevanje (nujno potrebnega) dejavnika sreče, poveličevanje sloga igre, očarano precenjevanje lastnih igralcev pred drugimi in konstanto sklicevanje na zgodovino. To so subjektivni obrambni mehanizmi, ki odbijajo in prikazujejo navijače Liverpoola v negativni luči. A vprašajte se, katera navijaška skupina je stoodstotno nepristranska pri branjenju svojih ljubljencev.


Vir: liverpoolfc.com


Dejstvo je, da so »The Kopites«, kot si sami pravijo (Kopites – poimenovani po tribuni Anfielda »The Kop«, ki sicer pomeni teraso/tribuno, ime pa izhaja iz Bitke pri Spion Kopu, ki se je odvila v bližini hriba Ladysmith v Južni Afriki), povezani in srčni bolj kot katerakoli navijaška skupina. Njihova navijaška baza je enormna, imeli naj bi okoli 200 uradnih navijaških klubov po svetu. O tem priča tudi udeležba 95 tisoč gladalcev v Melbournu in kar 101 tisoč v Michiganu na poletnih prijateljskih tekmah Liverpoola. Obvezen ritual domačih tekem je petje himne pred prvim sodniškim žvižgom. Ko zadoni slovita »You'll Never Walk Alone« iz slabih 50.000 grl domačih ljubljencev rdečega grba, človek težko ostane ravnodušen.

Kot je Shankly zapisal v svoji avtobiografiji: »Od samega začetka, ko sem prevzel vlogo trenerja Liverpoola, sem poskušal pokazati, da so navijači ljudje, ki štejejo, pomenijo. Potrebno jih je znati razvajati in jih pridobiti na svojo stran.« Besede, ki držijo še danes. Zares, vez med Liverpoolom in njihovimi navijači je unikatna. Če ta vez sploh še obstaja, in ni morda že zbledela, saj klub in navijači vedno bolj delujejo kot en eno.



Vir: goal.com


Raj


"At the end of a storm There's a golden sky "


Verza iz Liverpoolove himne You'll Never Walk Alone (Prevod: Po koncu nevihte se pojavi zlato nebo)


Zaradi vsega tega je uspeh, ki prihaja tako močno zaslužen. Tako zelo prigaran, pretrpljen in izborjen, kot noben drug v rdeči zgodovini. Liverpool z varnim 22 točk debelim naskokom pred Cityjem maršira proti 19. naslovu državnih prvakov. In nič jih ne more zaustaviti.


Vir: gazzetta.gr


Slednje si upamo trditi zaradi načina, na katerega Liverpool letos prihaja do točk. Zmage so rezultatsko jalove. Pogosto si Liverpool zmago zagotovi šele v izdihljajih tekme in z obilo sreče. Morda tudi s sodniško pomočjo. Vendar je to v današnjem svetu nujen dejavnik zmagovalnih ekip. Sreča spremlja hrabre, pravijo, pomagala je vsem največjim športnikom pri svojih uspehih. Zakaj torej ne bi Liverpoolu? Po vseh silah, ki so se v zadnjih 30 letih obračale proti klubu, je bilo zgolj vprašanje časa, kdaj se bo sreča vendarle obrnila v drugo smer. In prav zaradi tega jim te sreče ne moremo metati pod nos. Ker so si jo zaslužili.


Igra ni najbolj spektakularna, a je definitivno – učinkovita. Točka na točko, zmaga na zmago prinese uspeh. Tega se varovanci Kloppa zavedajo in izgledajo zastrašujoče. Rušilna moč, ki jo kažejo skozi konsistentnost zmag, jih v tem trenutku dela najboljšo nogometno ekipo na svetu. In naj bo tako.


Vir: Getty Images


0 views