• Aljaž Janez Pirnat

Ko ekipe vstanejo od mrtvih in si priborijo končnico – NHL različica

S 60 odigranimi tekmami v rednem delu sezone lige NHL – nekatere ekipe so sicer odigrale kakšno tekmo več, druge kakšno manj– se moštva že pošteno približujejo ciljni ravnini za končnico. Slednje si sicer ni zagotovila še nobena ekipa, ampak kmalu bo prišel čas, ko bo prostih mest za zaključni del tekmovanja začelo zmanjkovati. Ko bo mnogim voda pošteno začela teči v grlo, bodo hokejisti prisiljeni iz sebe iztisniti vsak kanček energije in atom moči, če se bodo s svojim moštvom želeli še naprej boriti za najprestižnejšo lovoriko hokeja – Stanleyjev pokal. Ekipe kot so Boston Bruins, Tampa Bay Lightning, Washington Capitals, St. Louis Blues, Dallas Stars in Pittsburgh Penguins lahko že skoraj z gotovostjo uvrstimo med tiste, ki jih bomo gledali v končnici. Druga mesta pa ostajajo, zaenkrat, odprta in prosta. Vendar poleg tistih, za katere lahko zlahka trdimo, da bodo igrali v končnici, imamo tudi takšne, ki smo jih že odpisali in jim pripisujemo izjemno majhne, če ne celo ničelne, možnosti za uvrstitev v ''play-off''. V to kategorijo lahko uvrstimo New Jersey Devils, Ottawa Senators, Detroit Red Wings, Anaheim Ducks in Los Angeles Kings. Toda zarečenega kruha se največ poje in nič kolikokrat so ekipe iz dna lestvice presenetile in utišale kritike ter si priborile mesto, ki vodi v sklepni del tekmovanja.


Velja poudariti, da so predvsem v moderni eri hokeja tovrstni scenariji sila redki, kar je posledica predvsem spremembe sistema pridobivanja točk v rednem delu sezone. Splošno v hokeju velja globalni konsenz točkovalnega sistema, v katerem zmagovalec tekme prejme dve točki, ob neodločenemu rezultatu se točke razdelijo – ekipi prejmeta po eno točko – poraženec pa ostane praznih rok. Vendar v ligi NHL, kot tudi v nekaterih drugih ligah po svetu, obstaja še poseben primer točkovanja tekem, ki se končajo z remijem po rednem delu tekme (če je rezultat neodločen po treh odigranih tretjinah) in preidejo v podaljšek oziroma kazenske strele. V tovrstnem primeru končni zmagovalec, prav tako kot po zmagi že v rednem delu tekme, prejme dve točki, razlika pa je, da tudi poraženec prejme eno točko, saj jih v primeru poraza že v rednem delu tekme ne prejme nič. Ta sprememba – če ekipa izgubi v ''overtime-u'' oziroma podaljšku prejme eno točko – je bila v ligo NHL vpeljana v sezoni 1999–2000. Druga sprememba glede neodločenih izidov pa je bila uvedba kazenskih strelov po koncu podaljška. V sezoni 2004-05, ko se prvenstvo zaradi nesporazumov med vodstvom lige in predstavniki klubov ni izvajalo, je prišlo v samih temeljnih pravilih lige do mnogih sprememb. Ena od teh je bila med drugim, da če je tekma izenačena tudi po podaljšku, pride do izvajanja kazenskih strelov, ki določijo zmagovalca. To je pomenilo tudi konec remijev v ligi NHL, ki so bili pred tem relativno pogosti (v zadnji sezoni pred uvedbo kazenskih strelov, torej 2003-04, se je v ligi NHL 14% vseh tekem končalo z delitvijo točk), saj je po novem nekdo enostavno moral dobiti tekmo. Od tedaj zaradi omenjenih sprememb v pravilih, katerih posledica je, da v povprečju ekipe dosegajo bistveno večje število točk, se zasedbe, ki so po polovici odigranih tekem na dnu lestvice, sila težko povzpnejo do mest, ki bi jih popeljala v končnico. Vendar nekaterim je to kljub vsemu uspelo in so uprizorili neverjetne povratke, ki vedno znova potrjujejo, da upanje umre zadnje.


Že v prvi sezoni po takoimenovanem NHL ''lockoutu'', ki se je zgodil v sezoni 2004-05, je nekaj podobnega uspelo New Jersey Devilsom. Hudiči so po polovici odigranih tekem rednega dela sezone beležili 18 zmag, 18 porazov po rednem delu tekme in pet porazov po ''overtimeu'' oziroma podaljšku ali kazenskih strelih (od tu naprej zapis za razmerje rezultatov v obliki zmage-porazi-porazi po podaljšku, npr. 18-18-5) in so z 41 točkami zasedali 10. mesto v vzhodni konferenci. Vendar so v drugi polovici sezone svojo formo stopnjevali in z 28 zmagami na 41 tekmah – tu velja prav tako omeniti, da so sezono zaključili z 11 zaporednimi zmagami – na krilih Briana Gionte, Scotta Gomeza in enega najboljših vratarjev vseh časov Martina Brodeurja prišli do tretjega mesta na vzhodu. V prvem krogu končnice so ''pometli'' z New Yorkom Rangersi, vendar so nato bili v polfinalu vzhoda za Hudiče premočni kasnejši zmagovalci Stanleyjevega pokala – hokejisti moštva Carolina Hurricanes.

Znameniti vratar ekipe New Jersey Devils Martin Brodeur. VIR: CBS New York

Sezono po tem, 2006-07, je izjemen skok po lestvici uspel tudi hokejistom Tampa Bay Lightninga. Ti so po dobri polovici odigranih tekem z razmerjem 19-21-2 beležili tretji najslabši izkupiček v vzhodni konferenci, od njih sta bili slabši le ekipi Florida Panthers in Philadelphia Flyers. Potrebno je bilo stopiti letvico višje, kar je vedel tudi eden najboljših NHL trenerjev John Tortorella. Slednjemu je s svojimi igralci v drugem delu rednega dela sezone, predvsem v ofenzivnem delu igre, doživel pravi preporod. Strele so predvsem zaradi izjemnih predstav najboljšega strelca rednega dela sezone 2006-07 Vincenta Lecavaliera in enega tedaj tehnično najbolj nadarjenih hokejistov v ligi Martina St. Louisa dobile približno dve tretjini tekem druge polovice sezone in osvojile sedmo mesto v vzhodni konferenci. Kljub uspehu pa so izpadli že v prvem krogu končnice, v katerem so jih na šestih tekmah premagali hokejisti že omenjenega New Jerseyja.

Tampin udarni dvojec sezone 2006-07 Martin St. Louis in Vincent Lacavalier. VIR: Zimbio

Hokejisti kluba Buffalo Sabres so sezono 2010-11 začeli precej klavrno in bili z razmerjem med zmagami in porazi 17-18-5 uvrščeni na 10. mesto vzhodne konference. Predvsem zaradi uspešnega rednega dela sezone leto prej, katerega so Sablje zaključile na tretjem mestu vzhodne konference, so bili mnogi negativno presenečeni z njihovo relativno slabo formo. Vendar pa igralci Buffala še niso rekli zadnje besede, in z zavidajočim razmerjem 26-11-5 v drugem delu sezone, v katerem je v napadu ekipe blestel nekdanji hokejist Graz 99ersov Thomas Vanek, zasluge za uspešnost v obrambi pa lahko pripišemo tedaj najbolj vročemu vratarju lige Ryanu Millerju, le prišli do vozovnice za končnico. Tam so se srečali s Philadelphio Flyersi in v prvem krogu končnice tudi povedli z rezultatom v zmagah 3 : 2. Toda zadnji dve tekmi serije so dobili hokejisti Philadelphie in Sablje izločili iz bitke za Stanleyjev pokal, katerega jim, tako kot takrat, tudi še danes ni uspelo nikoli osvojiti.

Nekdanji vratar Buffalo Sabersov Američan Ryan Miller. VIR: Flickr

Eden največjih vzponov po lestvici pa so uprizorili hokejisti Washington Capitalsov, in sicer v sezoni 2007-08. Po polovici odigranih tekem rednega dela sezone so z razmerjem 16-20-5 in 37 osvojenimi točkami zasedali predzadnje mesto na vzhodu. Nato je v ospredje stopil sloviti Aleksandr Ovečkin, ki je tedaj igral svojo tretjo sezono v najelitnejšem hokejskem tekmovanju na svetu. Neverjetni Rus je s kar 65 doseženimi goli v rednem delu sezone, kar je tudi takrat tudi njegov najboljši izkupiček v sezoni, svojo ekipo popeljal do 27 zmag na 41 tekmah, kar jih je privedlo vse do tretjega mesta v vzhodni diviziji. To je Ovečkinu tudi prineslo njegovo prvo končnico v karieri, ki pa se je zanj in njegove soigralce končala precej hitro. Že v prvem krogu končnice so bili namreč od njih boljši hokejisti Philadelphie Flyersov, ki so serijo dobili z rezultatom v zmagah 4 : 3.


Hokejisti moštva iz kanadske prestolnice Ottawa Senators, ki se po uvrstitvi v finale Stanleyjevega pokala v sezoni 2006-07, ki so ga izgubili proti Racakom iz Anaheima, nikoli niso več uspeli povzpeti v tovrstne višave, so sezono 2014-15 otvorili bolj skromno. Po dobri polovici so z razmerjem 17-17-8 zasedali 11. mesto v vzhodni konferenci in bili od 8. mesta, ki še vodi v končnico, oddaljenih celih 10 točk. Zdelo se je, da se jim bo končnica, in posledično tudi finale Stanleyjevega pokala, zopet izmuznila. Nato pa smo bili priča enem najbolj izjemnih zgodb v zgodovini moderne dobe. Pri Senatorjih sta se namreč poškodovala tako prvi vratar ekipe Craig Anderson, kot tudi njegova zamenjava Robin Lehner, zaradi česa so bili prisiljeni vpoklicati enega izmed vratarjev ekip, ki jih zastopajo v nižjih ligah. Odločili so se za vratarja Binghamton Senatorsev, moštva ki nastopa v Ameriški hokejski ligi (AHL), Andrewja Hammonda. Od slednjega se je sprva pričakovalo bolj malo in mnogi posledično Senatorje že odpisali iz končnice. Vendar to je bil le račun brez krčmarja, oziroma v tem primeru Hammonda, ki je utišal celotno hokejsko javnost in ji pokazal, da ni od muh. Na 15 tekmah, ki jih je odigral v vratih Senatorjev iz Ottawe, je namreč njegova ekipa izgubila le enkrat, in sicer po kazenskih strelih proti Minnesota Wildu. Hammond je na omenjenih tekmah svojo mrežo dvakrat tudi uspel ohraniti nedotaknjeno. Skupno je beležil 1.67 povprečno prejetih golov na tekmo, od vseh strelov, sproženih proti njegovim vratom, pa jih je Hammond ubranil kar 94,6%. Izjemna forma tako Hammonda kot njegovih soigralcev je pomenila, da so se 10 krogov pred koncem znašli na mestih, ki še vodijo v končnico. Tam so do konca rednega dela sezone tudi ostali in zasedli končno sedmo mesto v vzhodni konferenci. Kljub spektakularni uvrstitvi v končnico pa v njej niso ostali prav dolgo, saj so jih že v prvem krogu z izidom v zmagah 4 : 2 izločili hokejisti moštva Montreal Canadiens.

Vratarska senzacija sezone 2014-15 Andrew Hammond. VIR: Sportsnet

Verjetno najbolj neverjeten preobrat pa je uspel aktualnim prvakom Stanleyjevega pokala in to prav v pretekli sezoni. Hokejisti moštva St. Louis Blues so namreč v lanski izvedbi prvenstva še konec decembra z razmerjem med zmagami in porazi 15-18-4 zasedali zadnje mesto v zahodni konferenci in bili iz boja za končno zmago odpisani, še predenj se je ta dobro začela. V drugem delu sezone so bliskovito dvignili predvsem svojo učinkovitost v napadu in osvojili 30 od naslednjih 45 srečanj. Predvsem prvi strelec ekipe Vladimir Tarasenko in prvi podajalec moštva Ryan O'Reilly sta bila zaslužna, da so Bluesi redni del končali na petem mestu v vzhodni diviziji in se uvrstili v končnico. Vendar tudi tam niso veljali za resnejše kandidate in mnogi so pričakovali, da bodo hokejisti St. Louisa kaj hitro izpadli. A ko so v prvem krogu izločili eno najmočnejših ekip zahoda Winnipeg Jets, nato pa v polfinalu zahodne konference še izjemno močan Dallas Stars, je že močno začelo dišati po velikem presenečenju. Olje na ogenj je le še dolila zmaga v finalu zahoda proti San Jose Sharksom, od koder so se Bluesi povzpeli na naslednjo stopnjo – finale Stanleyjevega pokala, kjer so jih pričakali hokejisti Boston Bruinsov. Serija neštetih preobratov, v kateri so dvakrat po zmagah vodili hokejisti Bostona, pa se je odvila po željah zasedbe iz St. Louisa, ki je s skupnim rezultatom v zmagah 4 : 3 slavila prvi naslov franšize. Ryan O'Reilly je prejel nagrado za najkoristnejšega igralca končnice, iz vsega skupaj pa lahko potegnemo še nekaj – nikoli ni konec, dokler ni dokončno konec, in tudi če si zadnji konec decembra, še ne pomeni, da ne moreš biti prvi v začetku junija.

Hokejisti St. Louis Bluesov, ki slavijo prvi naslov prvaka v zgodovini kluba. VIR: nhl.com