• Niko Hari

Kolumna: Ali spiš mirno, Iztok Čop?


'' Športniki v ekipnih športih ne prinašajo direktne slave Sloveniji.''


Še pomnite tovariši, ko je najbolj uspešen moški olimpijec samostojne Slovenije Iztok Čop, takratni podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije v Tarči (oddaja na RTV SLO), izjavil zgoraj navedeno floskulo?


''Lapsus,'' kot ga je poimenoval Čop, si sam razlagam kot ignoranco in ozkoglednost. Čakal sem pravi trenutek, da se razpišem o tem, kar je povedal. Ne bom se spuščal v tematiko oddaje na naši RTV (na kratko: denar za športnike in raznorazni predpisi, zakoni in papirji, za katere vas bolijo različni udi) ampak se bom skoncentriral samo na citat, ki je pokazal kako slabo se Čop zaveda potenciala slovenskih športnikov v tujih ekipah.


Trenutek, ki bo Čopa zaznamoval še kar nekaj časa.


Že v šoli je bilo tako, da je vsak profesor imel svoj predmet za najpomembnejšega na svetu, vam pa ni bilo jasno, kako za vraga vam bo Krebsov cikel pomagal v kakršnikoli življenjski situaciji. Enako je z gospodom Čopom, ki je najpomembnejšo vlogo v športnem svetu dodelil ''svojim'' individualnim disciplinam.


Slovenci te športne panoge v najboljšem primeru spremljamo na štiri leta v času Olimpijade (razen pri malo bolj popularnih individualnih športih, kot je na primer tenis ali zimski športi pri nas). Bodimo realni do sebe. Velika večina od nas spremlja športe kot so veslanje, kajak na divjih vodah, balvansko plezanje, judo, jadranje, športno streljanje, met kladiva in podobne, komercialno (žal) zanemarljive športe samo iz enega razloga:


Imamo nekoga, ki je v tem športu med najboljšimi na svetu. Slovenski junaki v teh disciplinah uživajo sloves v času Olimpijade ali katerega drugega velikega tekmovanja, ko povprečnega gledalca še pritegnejo njihovi uspehi, po tekmovanju pa izginejo v črni luknji pozabe, do naslednjega uspeha. Ne morem zadosti poudariti, da uspehi športnikov v takšnih disciplinah zanimajo zgolj in samo Slovence (Čop pa jim pripisuje svetovne razsežnosti). Vsekakor to ni pravično do njih, njihovi dosežki si zaslužijo večjo prepoznavnost in čast, ampak kot je dejal slavni filozof Mick Jagger: ''You can't always get what you want.''


Koliko od vas bi spremljalo balvansko plezanje, če ne bi bilo odlične Janje? Vir: EPA


Posledično smo za to krivi tudi navijači, ki se obračamo za športniki tako, kot piha veter njihovih uspehov. Zaradi majhnosti naše dežele, smo kot nacija primorani spremljati in navijati za športnike komercialno eksotičnih športnih disciplin, kot je na primer veslanje gospoda Čopa. S tem ni nič narobe, zaradi tega dobijo športniki mnogo več prepoznavnosti in slave. Prav je, da smo ponosni na uspehe naših rojakov, vendar je dejstvo, da olimpijska medalja Čopa nikoli ne bo pretehtala uvrstitve nogometašev na svetovno prvenstvo v smislu navijaške evforije. Slednje si interpretirajte sami.


ZAKLETA ŠTEVILKA 77


Luka Dončić. Dolgo sem se trudil, da ne omenim športnika, zaradi katerega že dve leti nisem pošteno spal. Komercialni hit, vir prihodka naših komercialnih medijev, naš Mesija in odrešenik. Vse to in še več. Luka je trenutno Slovenija. Celotna država poosebljena v enem košarkarju, vsaj kar se tiče svetovne javnosti.


Še en razlog, zakaj je Dončić trenutno alfa in omega med slovenskimi športniki, se je pokazal, ko so iz Dallasa sporočili, da se bo v American Airlines Centru, domači dvorani Mavericksov, na dvajsetih tekmah skozi dve sezoni promoviralo Slovenijo, lepote naše države, našo kulinariko, kulturo in blagovno znamko I Feel sLOVEnia. Takrat sem se odločil, da pogrejem staro juho in se obregnem ob Čopove besede.


Ameriška športna ekipa, ki tekmuje v enem izmed najbolj popularnih športov onstran luže, njen multimilijarderski lastnik in celotna franšiza vredna 2.3 milijarde dolarjev so se odločili, da povežejo Slovenijo in Teksas. Preberite si zadnjo poved še enkrat.


Res je, da je to strateška poteza. Mavsi ne gojijo ljubezni do nas Slovencev, ampak hočejo Dončića emocionalno navezati na klub, v želji da pri ekipi ostane dolgoročno. Pa vseeno. Zaradi Luke in Gorana Dragića je v ZDA romalo na tisoče Slovencev, da bi si ogledali košarkarsko tekmo. Američani bi pred desetimi leti Slovenijo iskali na zemljevidu Afrike. Zaradi Dončića in ostalih Slovencev, ki dominirajo na drugi strani Atlantika (Kopitar, Dragić), je naša žepna državica na svetovnem športnem zemljevidu dobila svoje mesto. Dončić je pri dvajsetih največji ambasador Slovencev in slovenstva na svetu. Ne samo med športniki, ampak med vsemi Slovenci. V zgodovini. Z naskokom.



Bomo znali izkoristiti darilo, ki ga našemu narodu daje Luka Dončić?



Od njega lahko živi naš turizem, izoblikujemo si lahko svetovni imidž po svojih željah. Prvo damo ZDA smo turistično izkoristili porazno, Luka pa nam daje novo priložnost, da smo drugačni, posebni, unikatni. Ameriški športni mediji in njihova evforija okoli Luke je povzročila, da več Američanov ve za lokacijo Slovenije kot pa Mehike (vstavite šalo o njihovem intelektu tukaj).


IZTOK IN NJEGOV STRAH


Čop se že pred leti ni strinjal z izborom Anžeta Kopitarja za slovenskega športnika leta. Takrat je dejal, da je olimpijska medalja vredna več od Stanleyevega pokala (nagrada zmagovalni ekipi lige NHL). Menil je, da si od Kopitarja naziv najboljšega športnika na sončni strani Alp bolj zaslužita Rajmond Debevec ali Primož Kozmus. Čeprav je Debevec bil večkrat športnik leta, Kozmus pa je slovenskemu športu kraljeval tri leta zapored, preden je Kopitar dobil laskavi naslov.


Zakaj je torej Čopu tako šlo v nos, ko je Anže Kopitar postal najboljši športnik naše države?


Preprosto. Kakor se puristični slavisti bojijo za preživetje našega klenega jezika (tujkam se upirajo kot vampirji česnu), se funkcionarji, kot je bil Čop, bojijo za preživetje splošni javnosti manj zanimivih športov (če vpletemo v to še problematiko financiranja, nam postaja slika vse jasnejša). Pustiti take športe v nemilosti trga javne pozornosti bi bilo neodgovorno, zato je gospod Čop že leta ambasador individualnih športnikov pri nas. Kljub temu, da razumem zakaj tako postopa in ga konec koncev tudi ne obsojam, njegove besede ter dejanja ne pomagajo namenu, ki ga ima. Ravno nasprotno.


''Spavaš li mirno, Iztok?''
162 views