• Žan Černivec

KOLUMNA: Homo Športiens


Vir: Los Angeles Times



Predstavljajte si prekrasno nezakonsko ljubezensko razmerje, katerega del ste. Vi ljubite njo, ona vas (spolne variacije te igre besed prepuščam odprte vsakemu bralcu) in vse poteka malodane pravljično. Ne živita skupaj, a kljub temu ljubezen krepite z rednim videvanjem, recimo da med 3 do 5-krat tedensko. Dodajmo še trajanje veze – ta je nekajletna, oziroma vsaj toliko dolga, da do neke mere postane samoumevna.


In zdaj si predstavljajte, da na vrata te prečudovite zgodbe potrka nekaj, kar vse skupaj prekine. Neka višja sila, na katero ne more vplivati nihče izmed vpletenih akterjev. Zaljubljenca sta tako ločena in primorana v prisilno ločitev – za nedoločen čas. Vsi stiki so prepovedani.


No to, spoštovane in spoštovani, je doletelo vse nas. Vzeli so nam tisto, v čemer smo uživali, tisto, kar nam je dajalo radost in nenazadnje tisto, v kar smo zaljubljeni. Izbruh zahrbtnega virusa se iz dneva v dan bolj zdi kot črni hudobec iz akcijskih filmov, ki nam je ukradel šport.


Naj si bomo kar takoj na jasnem: pandemija ima večje in hujše razsežnosti od tega, da smo prikrajšani za užitke športa. Virus vpliva na zdravje, v najhujših primerih rezultira v smrti, številke pa so iz dneva v dan bolj zaskrbljujoče. Pa kljub temu, ponujamo pogled na šport z drugega zornega kota, ki ga je v specifičnih okoliščinah ponudil izbruh novega koronavirusa.


Dobro, COVID-19 nam je seveda prisilno vzel marsikaj – od službe, šole, faksa, (v teoriji glede na nasvete in ukrepe pristojnih tudi) ljubezenska druženja in vseh drugih javnih/družabnih oblik zabave. A nekako smo na vse te izostanke do neke mere že navajeni. Službo odmislimo na dopustu, izobraževalne ustanove na počitnicah, partnerja/ko pa, če že ne ob kakšnih samostojnih potovanjih s prijatelji/cami, zagotovo v konfliktnih situacijah.


In potem je tu šport. Ta je vseprisoten in neumoren skozi celotno leto. Pomislite na sobotne in nedeljske nogometne popoldneve. Pa Ligo prvakov med tednom. Smučanje pozimi, vrhunec kolesarstva poleti. Moto GP in Formula 1 za obdobje pomlad-jesen. NBA in NHL navsezgodaj zjutraj, Evroliga zvečer. Dodamo še ščepec tenisa ter rokometne in odbojkarske turnirje in smo tam. Kjer nič od naštetega ni.

Vir: The Athletic


In 'tam, kjer smo' je doma. Da pa bi se zares zavedali, da prisilna karantena kljub vsemu niso podarjene počitnice, skrbi še prepoved športnega udejstvovanja. Vsaj skupnega – odpadejo nam torej vsi skupinski športi. Če vse skupaj seštejemo, onkraj enačaja dobimo rezultat raznih izoliranih telesnih vadb znotraj štirih sten, individualnih tekov v naravi ter gledanja posnetkov starih tekem. Juhej!


Zares drži ljudska modrost, ki gre nekako takole: »Nekaj začneš ceniti šele po tem, ko to izgubiš.« Šport smo jemali za samoumevnega. V njem uživali, z njim čustvovali in se nanj navadili. Vsi, od največjih fanatikov, ki spremljajo vse od angleške Premier lige do druge avstralske ženske lige, pa vse do mamic in totalnih anti-športnikov, ki se ob reprezentančnih podvigih še kako vneto derejo v ekran. Šport je pač vezivno tkivo, ki povezuje.


Zdaj je zazevala praznina. Postopanje po stanovanju, dolgočasenje in turoba so tipični simptomi pomanjkanja športa. Naenkrat ves televizijski program postane brezvezen. Na eni strani se zatekamo k športnim utrinkom iz preteklosti, na drugi strani pa stremimo k prihodnosti in športnim užitkom, ki nas čakajo nekega lepega dne. Kdove kdaj.


Če kdaj smo zdaj dobili potrditev, da šport ni »le neka obstranska stvar«. Je daleč od nepomembnega. Poleg omenjene čustvene praznine vpliva tudi na ekonomijo in gospodarstvo. Športnim časnikom se redčijo strani, »shujšan« je tudi športni del večernih TV novic, pandemija je v neugoden položaj pahnila tudi stavnice. Zgolj za predstavo o resnosti situacije: klubom angleške Premier lige naj bi grozila povrnitev vsote kar 762 milijonov britanskih funtov na račune televizijskih postaj zaradi potencialnega dobička, ki bo zaradi morebitne prekinitve prvenstva izgubljen.


Tako da zdržite. Le z uboganjem in sodelovanjem bomo karseda hitro spet prišli do zapolnitve praznine. Do slasti gledanja največjih derbijev in do radostnega bezljanja za žogo po igriščih. Ali pa smučanja in plavanja. Ne pozabite, šport je del genetskega zapisa vseh nas. Iz Homo Sapiensa Sapiensa se vedno bolj spreminjamo v – Homo Športiens.


0 views