• Urban Kolman

Konec mita o Barceloni in Realu?

Največji moderni mit v nogometu je zagotovo to, da sta Real Madrid in Barcelona višek nogometa. To prepričanje velja tako pri večini gledalcev športa, kot tudi igralcev le tega. To smo lahko zopet videli, ko je igralec Liverpoola Mohameda Salah pred nekaj tedni izjavil, da bi mogoče rad odšel iz mesta Beatlov. Mediji so logično sklepali in Egipčana takoj povezali z Belim baletom in tako spet pokazali umetno narejeno hierarhijo, ki sta jo v starem nogometnem svetu spletla španski in katalonski velikan. Na vrh te lestvice sta namreč postavila sebe, na drugi stopnji pa najdemo cel kup velikih klubov, kot so Bayern, Juventus in Manchester United. To je seveda en kup s*anja. Gre za odlično marketinško kampanjo španskih klubov, veliko denarja in veliko sreče. Po dobrem desetletju prevlade nad evropskim in španskim nogometom pa vse kaže, da se španska velikana počasi poslavljata. Tako z vrha te hierarhije kot tudi z vrha najboljših klubov nasploh. Vendar kaj so vzroki?















(vir: SkySports)


Začetki, Galaktiki in Henry


Oba kluba sta bila čez svojo celotno zgodovino zelo uspešna (eni zaradi ideoloških generalov, drugi zaradi trenerjev, a njun vzpon v zadnjih letih se je zagotovo začel s Florentinom Perezom in njegovimi Galaktiki. Real je v tistem obdobju – torej po letu 2000 – začel s načrtnim kupovanjem največjih zvezdnikov. Taktika je obrodila sadove in Real je postal klub, kamor so odhajali vsi zvezdniki – tudi tisti, ki so že igrali za velike klube, kot sta Zinedine Zidane (Juventus) in David Beckham (United). Poleg tega je bil Perezov glavni načrt razširiti komercialni obseg in doseg kluba. Tudi v tej nalogi je bil uspešen in tako se je začela tvoriti ta navidezna ideja o superklubu, kjer zvezdniki morajo igrati. Zato, da bi sledili svojim rivalom, pa je Barcelona kopirala taktiko in v naslednjih letih pripeljala zvezdnike kot so Ronaldinho, Samuel Eto'o in Deco. Uresničili so tudi to, kar je bil prvotni načrt Reala, a ga Madridčani kasneje niso resno upoštevali, ter so ekipo sestavili skozi mladinske selekcije, z igralci kot so Puyol, Valdes, Iniesta in Xavi. Tudi Katalonci so se tako povzpeli stopničko višje, to pa so potrdili, ko so iz Arsenala (takrat enega najboljših angleških klubov, IN TO NI SARKAZEM) pripeljali njihovega najboljšega igralca Thierryja Henryja.


Zlata doba in »rule of two«


Vseeno sta oba kluba kljub solidnem začetku in rasti prepoznavnosti po svetu prave in kontinuirane uspehe na igrišču dosegla proti koncu prvega desetletja 21. stoletja oziroma v drugi polovici. A ne smemo pozabiti, da je večino dela bilo narejenega, ko sta bila kluba povzpeta v nebesa. Tako Real kot Barcelona sta po letu 2006 doživljala neuspešne sezone. Perez je zapustil Real, Barcelonin glavni adut Ronaldinho pa je ugotovil, da talent ne kompenzira vsakodnevnega »žuriranja«. A krizi nista trajali dolgo. Pri Barceloni so leta 2008 kot trenerja zaposlili Pepa Guardiolo, ki je naredil pravo revolucijo v stilu igre. Pri Realu pa se je leta 2009 vrnil Perez in s sabo pripeljal nove generacije Galaktikov, ki tokrat niso bili le na igrišču, ampak tudi ob njem. Prišli in odšli so namreč trenerji kot sta Jose Mourinho in Carlo Ancelotti. Tako pa pridemo do ključnih razlogov za uspeh. To sta seveda Lionel Messi in Cristiano Ronaldo. Prvi je bi vzgojen v Barcelonini šoli, drugi je v Real prišel iz Uniteda. Oba igralca sta se za naslednje desetletje zacementirala na vrhu nogometne piramide in sočasno na vrhu piramide še bolj utrdila svoje klube. Lovorike so prihajale kot za šalo. Lige prvakov, španske lige, različni pokali, karkoli je bilo na razpolago – t sta si kluba največkrat razdelila med seboj. V napoto niso bili niti redno menjavanje trenerjev ter številne slabe okrepitve.

Videli smo dominacijo dveh ekip oziroma dveh igralcev.


Vsega lepega je enkrat konec


Vsaka krivulja pa mora enkrat pasti in to se je zgodilo pri obeh ekipah. Pri Barceloni se je padec začel s prihodom Josepa Bartomeuja kot predsednika kluba leta 2014. Iz leta v leto je Barcelona postajala slabša in iz leta v leto jo je Bartomeu uničeval z bizarnimi prestopi in trenerskimi menjavami.

Med igralci so prišli Ousmane Dembele, Phillipe Coutinho in Antoine Griezmann. Trije igralci, ki so v prejšnjih klubih bili zvezde, a so podlegli komercialnem vplivu in umetnih sanjah, da je Barcelona nek višek klubskega nogometa. Sedaj pa je jasno, da to ni več, da niti ne omenimo, da sta jih dva izmed bivših klubov, v katerih so igrali te nogometaši, že prehitela (Liverpool in Atletico Madrid).

Glavni krivec za vse težave?


Med njimi je bil tudi Ernesto Valverde, ki je videl dogajanje v klubu in temu prilagodil taktiko. Barcelona namreč ni imela več igralcev za atraktiven slog igre, ampak se je v glavnem zanašala na Messija. A tudi Valverde ni zmogel preživeti katastrofalnih rezultatov v Ligi prvakov, ki so prinesli neznosen pritisk navijačev. Naslednji dve trenerski nastanitvi Setien in Koeman pa sta pokazali realnost kluba, ki je padel zelo nizko. Bartomeu je lani končno odstopil. Tu moramo seveda omeniti dramo z Messijem, ki je pred letošnjo sezono hotel oditi, a mu tega niso dovolili. Sedaj bo odšel, ko se mu izteče pogodba, in Barcelono pustil v stanju, v kakršnem še ni bila. Čakajo jo nove volitve za predsednika, a klub ima zaradi trenutne krize gromozanske dolgove (igralci so že večkrat bili primorani zmanjšati plačo), katastrofalno ekipo sestavljeno iz odpadnih igralcev, ki so prišli pod Bartomuejem, in razpadajoč stadion, potreben prenove. Tudi trener Ronald Koeman več kot očitno ni primeren, a tako ali tako ima kratko pogodbo. Za Barcelono je težko videti rešitev – navijači so jo našli v novih produktih La Masie, a realnost je takšna, da je klub bližje obskurnosti oziroma vstopu v njo kot kadarkoli prej.


Niti osel ne gre dvakrat na led


Pri Realu je zgodba malce drugačna. Beli balet je svoje vrhunce doživljal v začetku druge polovice drugega desetletja. Vendar se je treba spomniti, kako se je to zgodilo. Perez je ves čas vztrajal z ideologijo Galaktikov, ekipo pa sta na trenutke vodila Mourinho in Ancelotti, ki sta sestavila pravi stroj. A oba sta morala po povprečnih sezonah oditi. Prišel pa je »Realov Guardiola« Zinedine Zidane (ta vzdevek je prekleto smešen/sramoten, ko primerjaš rezultate/uspehe obeh strategov v B ekipah). Real je ob solidnih izkupičkih lovorik pod Francozom eksploriral – osvojili so kar tri zaporedne Lige prvakov. Potem pa je Zidane odšel (hkrati tudi Ronaldo), a se je po dveh sezonah odsotnosti vrnil.

Treba je omeniti »slona v sobi«. Zidane kljub vsem lovorikam ni vrhunski trener. To je tudi dokazal. Je vrhunski masažer ega vrhunskih igralcev, saj jih lahko zaradi svojega renomeja nadzoruje, a v vseh letih, ko je pri Realu, ni razvil pravega stila igre. Prav tako se je izkazalo, da je taktično povprečen, saj je Real na večjih tekmah večkrat nadigran. Njegove pomanjkljivo vodenje pa iz leta v leto postaja bolj jasno, ko se Realov kader, sestavljen s strani prej omenjenih strategov, manjša in stara. Igralci, ki so ga nekoč reševali, tega niso več zmožni. Seveda je Zidane več kot kompetenten trener, a skoraj zagotovo ga lahko ponudiš katerem izmed vzhajajočih klubov te pa ga bodo gladko zavrnili.

Igralci, ki so skrivali napake trenerja so odšli ali pa so bili izgnani.


Realova prihodnost je ta malo bolj svetla kot katalonska. Počasi, ampak res počasi so začeli pomlajevati ekipo, a vso pozitivno energijo so ustavili z nakupom Eden Hazarda (30 letnika so pripeljali v času, ko je ekipa bila polna 30 letnikov, namesto, da bi jo pomladili). Ni skrivnost, da so mnogi navijači in mediji še vedno prepričani, da bo Real poleti sprožil novo generacijo Galaktikov, a to so sanjači, ki so ujeti v preteklosti. Real trenutno obnavlja stadion, ekipo je treba na splošno pomladiti na določenih pozicijah, poleg tega pa nihče ne more reči, da jih kriza ni resno prizadela. Ampak navijači sanjajo o Kylianu Mbappeju (tudi on sam Real postavlja na vrh piramide, saj je tako kot moderni navijači odraščal v času, ko je Real to sliko začel risati), medtem ko klub prav tako ni fiskalno najbolj optimalen.


Tako Barcelona kot Real sta v zgodnjih letih 21. stoletja začela z obnovo imidža klubov. S pomočjo odličnega vodenja in strategije sta se nato oba zasidrala na vrh nogometne piramide. A te percepcije seveda ne moreta vleči v nedogled. Tisti, ki redno spremljajo nogometni svet in vedo razlikovati med medijsko ustvarjenimi pojavi ter realnostjo bodo dokaj hitro videli, da sta danes to le ena izmed mnogih velikih klubov, ki so ju nekateri očitno prehiteli. Vseeno pa lahko kluba še vedno miri dejstvo, da sta v očeh mnogih nogometašev in navijačev še vedno končna destinacija – kljub temu, da to že nekaj časa nista in (vsaj eden izmed njiju) še kar nekaj časa ne bosta.

55 views0 comments

Recent Posts

See All
  • YouTube