• Urban Kolman

Lastniki klubov: od igračk do podjetij

Updated: Dec 7, 2019

Ko klub osvoji lovoriko, se na naslovnicah medijev vedno znajdejo njegovi najboljši igralci ali trenerji, če pa preberemo članek o uspehu, bomo nekje v sredini članka zasledili tudi ime osebe v ozadju, v resnici osebe, brez katere tega uspeha ne bi bilo. To je lastnik kluba. Prisotni so v vseh športih, a se vsi lastniki razlikujejo. Skozi ta članek bom poskušal prikazati, kako široka je paleta lastnikov, ki imajo v lasti nekatere največje ekipe oziroma franšize (v primeru ZDA) na svetu. Poudariti velja, da se v ameriških franšizah nahaja veliko različnih lastnikov, a zaradi zelo jasnih postavljenih pravil in urejene lige se med seboj ne morejo razlikovati tako drastično (za več o teh pravilih si preberite v naslednji povezavi https://www.republikasporta.com/post/nba-za-janeze ). Zato se bom bolj kot ne osredotočil na lastnike v nogometu. Lastnikov je seveda veliko, zato bom poudaril nekatere in s pomočjo njih skušal posplošiti na ostale.














Roman Abramovič (vir: GettyImages)


1. tip: Popravi in prodaj


Prvi primer imamo v Sloveniji in zato bomo začeli na domačem igrišču. Zatorej je jasno, da bomo sprva pogledali v zmajevo gnezdo, kjer predseduje Milan Mandarić. Ameriški poslovnež spada med tipe lastnika, ki neprestano menjajo klube. V svojem življenju je bil lastnik treh angleških klubov. Vse tri je stabiliziral in na koncu prodal za vsaj dvakratno vsoto. Zadnji angleški klub, ki ga je imel v lasti, Sheffield Wednesday, je rešil pred bankrotom in ga kupil za en funt, prodal pa za 37 milijonov funtov. Vendar pa so klubi po njegovem odhodu imeli različne usode. Portsmouth je od njegovega odhoda padel in se trenutno nahaja v 3. angleški ligi, Leicester City je po prihodu Mandaričevih naslednikov zablestel in je sedaj redni klub v Premier ligi, Sheffield Wednesday pa se še vedno nahaja v 2. angleški ligi, kamor so prišli, ko je bil lastnik Mandarić. Mandarić je torej tip lastnika, ki kupuje klube, ki se znajdejo v težavah, jih stabilizira (v primeru Olimpije naredi uspešne) in nato proda. (Za kaj več o Mandariću kot lastniku si preberite na tej povezavi https://www.republikasporta.com/post/analiza-mandari%C4%87eve-olimpije-dolgovi-zlatnina-in-rock-n-roll )


Ugotovitev: Kratkoročno so zagotovljeni uspehi, vendar so lahko dolgoročne posledice katastrofalne.


2. tip: »Kakšen klub, to je podjetje«


Takšen tip lastnika je najbolj značilen v moderni dobi, sploh v nogometu. Takšne imata severno-londonska kluba Tottenham, katerega si lasti Joe Lewis, in Arsenal, katerega lastnik je Stan Kroenke. Oba sta si v živo ogledala najverjetneje le pet tekem, odkar sta lastnika. Bogataši, ki delujejo po tem principu, namreč nimajo pravega interesa za lovorike ali uspehe, njihov glavni cilj je, da iz kluba naredijo tiskalnico denarja. Lewis je v klub vložil le 14 milijonov svojega denarja, medtem ko Kroenke v Arsenal ni dal niti centa. Takšni klubi živijo le od denarja, ki ga dobijo od sponzorjev, televizijskih pravic in nagrad za uvrstitev v evropska tekmovanja. Lastniki z minimalnim vložkom ali brez njega pričakujejo, da klub vseeno postane dokaj uspešen in jim prinaša dobiček. Kroenke lahko kot edini lastnik Arsenala iz kluba prostovoljno jemlje denar, poleg tega pa mu ni potrebno več javno izdajati poslovanja kluba.
















Tihi duo: Kroenke in Lewis (vir: football.london)


Kroenke ima poleg Arsenala v lasti tudi NBA moštvo Denver Nuggets, NFL moštvo Los Angeles Rams in NHL moštvo Colorado Avalanche ter tudi nekaj manjših ekip iz drugih športov. Vseeno pa z ameriškimi ekipami ne upravlja tako kot z Arsenalom. Za Ramse namreč gradi nov stadion, katerega gradnjo ocenjujejo na debelih pet milijard dolarjev. Lewis, ki ima v lasti investicijsko družbo ENIC, pa naj bi za končni cilj imel prodajo Tottenhama in s tem veliki zaslužek. Klub je namreč sedaj ocenjen v vrednosti dobrih dveh milijard evrov.


Tukaj velja omeniti tudi družino Glazer, lastnike Manchester Uniteda, ki so na prvi pogled v klub vložili dobrih 300 milijonov svojega denarja, a če pogledamo, koliko United letno zasluži, pridemo do ugotovitve, da so procentualno vložili toliko kot lastnik Spursov Joe Lewis. Družina Glazer in Manchester United je zelo poseben primer. Glazerji so klub prevzeli z dolgom, ki so ga nato prestavili na klub. Od takrat pa je klub v dolgu, ki je višek dosegel leta 2010 z 778 milijonov funtov. Letos je dolg znašal dobrih 200 milijonov funtov. Leta 2012 so klubske delnice bile na prodaj na newyorški borzi, kljub temu pa z njimi tisti, ki jih je kupil, ni moral narediti nič drastičnega, saj nimajo vpliva na vodenje kluba. Glazerji s pomočjo rekordnih sponzorskih pogodb sebi izplačujejo dividende (to je udeležba pri dobičku podjetja, ki pripada lastnikom delnic delniške družbe) in tako preprosto pozabijo na dolg, ki so ga pustili na klubu.


Ugotovitev: Stanje večne povprečnosti, ki jo je lahko konec le z menjavo lastnika, kar pa je zelo težko uresničen proces. Mogoč je tudi uspeh, vendar le v primeru nadpovprečne trenerske ekipe.


3. tip: »Velik otrok in njegova igračka«


No, pa smo tukaj. Tretji tip lastnika, ki je v modernem nogometu najbolj znan. Človek, ki pride in s pomočjo debele denarnice prinese uspehe. Staroselec te vrste in sedaj že neandertalec v primerjavi z modernim pojavom takega lastnika je nedvomno ruski oligarh Roman Abramovič, ki je z nakupom Chelsea leta 2004 sprožil nov val sebi podobnih lastnikov. Takšen tip premožnih ljudi namreč v klub vrže velik del svojega denarja v upanju, da jim bo to pripeljalo uspeh. Obravnavajo ga kot svojo igračko in z njim delajo, kar hočejo. Moderni verziji tega pojava sta kraljevi družini iz Katarja in Združenih arabskih Emiratov, ki sta kupili pariški PSG in Manchester City in v obeh primerih vanju vložili že več kot eno milijardo evrov. Ekipi sta v tem času postali zelo uspešni in v primeru PSG francosko ligo naredili popolnoma netekmovalno (angleški izraz, ki je zelo ustrezen: one team league). Glavni cilj obeh je osvojitev Lige prvakov, kar pa zaenkrat še nobeni ni uspelo. Seveda pa pri takšnih lastnikih obstaja nevarnost, da se igračke naveličajo in nanjo pozabijo. Primer tega je španski klub Malaga, ki je pod vodstvom katarskega lastnika izpadla iz prve španske lige. Tudi pri Chelseju pa je opaziti drastično zmanjšanje zapravljanja in se že nekaj časa govori, da bo Ambramovič klub prodal.


Ugotovitev: Takojšen uspeh, ki pa lahko vodi do naveličanega lastnika in kasnejšega propada kluba, ko »otrok« pozabi na igračo ali pa jo vrže stran.


4. tip: »italijanski stil«


Pri tem lastniku je predvidljivo le to, da je nepredvidljiv. Neprestano menja trenerje, kar pomeni, da je vsako obdobje neuspeha kaznovano. Primer klubov s takimi lastniki sta Udinese in Watford. Obadva ima v lasti družina Pozzo, ki v Watfordu vsako leto zamenja trenerja. V zadnjih letih je neprestano menjavanje trenerjev bilo uspešno, letos pa je pričakovano prišlo do zapletov. Kot je razvidno iz imena, so takšni lastniki po navadi iz Apeninskega polotoka. Najbolj znana izmed takšnih lastnikov sta zagotovo bivši lastnik Palerma Maurizio Zamparini, ki je v 15 letih lastništva zamenjal več kot 40 trenerjev, in bivši lastnik »črne ovce italijanske lige« Cagliarija (a ni to ironično) in Leeds United Massimo Cellino, ki je v Cagliariju v 22 letih zamenjal več kot 36 trenerjev.


Ugotovitev: Prvih nekaj šokov bo uspešnih, a nihče ne bo presenečen, ko bo klub nanje postal odporen. Nesrečen konec je tako neizogiben.


5. tip: »Socios«


Zadnji najbolj relevantni tip lastnika pa so dejavni v Španiji. Klubi kot so Real Madrid, Barcelona, Athletic Bilbao in Osasuna nimajo enega lastnika, temveč funkcijo lastnika predstavlja veliko število članov, ki določijo svoje delegate, ti pa vsake štiri leta volijo predsednika, ki vodi klub. Članstvo morajo člani letno plačevati. Število članov Barcelone in Reala je nekje med 80.000 in 160.000. Predsednik v klub ne vlaga svojega denarja, temveč so edini vir denarja nagrade raznih tekmovanj, televizijske pravice in klubsko blago.


Ugotovitev: Uspeh je zaradi stabilnega vodstva skoraj zagotovljen, sploh, če je klub že znana institucija. Stabilnost je ključna.


Kot sem že omenil, tipov lastnikov je več. A večina je nekakšna mešanica med prvimi tremi tipi. V klub vložijo nekaj svojega denarja in upajo na uspeh, ko pa se naveličajo, poizkušajo klub prodati. Primer tega je Fenway Sports Group, lastniki Liverpoola. Skupina je leta 2010 kupila Liverpool in ga s sprotnimi in pametnimi vložki v trenerski in igralski kader dvignila na vrh evropskega nogometa. Prav tako so leta 2016 obnovili in razširili del stadiona. V prihodnosti nameravajo stadion še dodatno obnoviti. Kljub vsem uspehom kluba, pa se neprestano šušlja o možnosti prodaje.

Problem, sploh v angleškem nogometu, je, da so nekateri klubi na robu propada in so prodani za en funt ljudem, ki naloge vodenja kluba ne jemljejo resno. To se je letos zgodilo tudi Buryju, ki je zato propadel.

V idealnem svetu bi bili lastniki kluba tudi navijači ali pa bi bil lastnik kluba navijač, vendar danes je to redek pojav. V preteklosti so takšni klubi bili uspešni, danes pa težko konkurirajo z multimiljarderji. To je uvidel tudi Bill Kenwright, navijač in dolgoletni lastnik Evertona. Zato je leta 2016 delež kluba prodal multimiljarderju Farhadu Moshiriju.


Vse bolj pa postaja jasno, da se pri lastnikih dogaja ena stvar: iz milijonarjev se spreminjajo v milijarderje. To pomeni, da so vložki v šport vse večji, a hkrati to pomeni, da je število konkurenčnih ekip iz leta v leto manjše in na podlagi že prej omenjene francoske lige je jasno, kam pes taco moli.

38 views