• Samo Demšar

Na rdeči progi se vesolje odpre - nesmiselnost paralelnega veleslaloma

V času objave tega članka nas na Svetovnem prvenstvu v alpskem smučanju leta 2021, ki ga gosti Cortina d'Ampezzo, čakajo le še trije tekmovalni dnevi. Za Slovence bo predvsem zanimiv jutrišnji moški veleslalom, kjer Slovenci vse svoje upe polagamo v Žana Kranjca. A danes ne bom pisal o klasični veleslalomski tekmi, temveč tisti, ki smo ji bili priča v torek – paralelni.

Vir slike: insidethegames


Od otroštva pa vse do danes – predvsem zaradi uspehov Tine Maze in enega drugega mesta Andreja Šporna iz Kitzbuhela leta 2010 – je bilo alpsko smučanje med konci tedna stalnica na TV v naši dnevni sobi. In s zanesljivostjo lahko trdim, da v vseh teh letih ne pomnim tako slabo zastavljene in organizirane tekme, kot je bila paralelna tekma v torek.


Organizatorji tekmovalcev sicer niso poslali v meglo in tudi niso postavili proge, ki je ne moreš izpeljati (kot jim je prejšnji četrtek uspelo v moškem superveleslalomu). Enostavno je bil že sam koncept tekme tako slabo zastavljen, da bo Mednarodna smučarska zveza (FIS) morala dobro premisliti, preden bo vključila paralelno tekmo na naslednje veliko tekmovanje.


Paralelne tekme


Paralelne tekme v alpskem smučanju niso nič novega. Prvi paralelni slalom za svetovni pokal leta 1975 je gostila Val Gardena, v zadnjem desetletju pa se je ustalil predvsem format mestnih tekem v Oslu, Stockholmu, Moskvi in Münchenu.


Z željo, da bi v paralelne tekme zvabili tudi specialiste za hitrejše discipline, je paralelnemu slalomu v letu 2015 FIS dodal še paralelni veleslalom. Do danes smo v svetovnem pokalu tako videli že sedem moških in dve ženski preizkušnji, v torek pa je ta disciplina debitirala še na svetovnem prvenstvu.


V besedilu se bom osredotočil predvsem na tekmovanje v ženski konkurenci, tako da bom večinoma za oba spola uporabljal žensko obliko glagolov.


Neenakovredni progi


Ni treba biti genij, da razumeš, da je veliko lažje narediti dve enakovredni progi za paralelni slalom kot veleslalom.


»Razlika med obema progama je manj kot 1 – 2 cm,« je leta 2015, ob uvedbi paralelnega veleslaloma, povedal vodja moških smučarskih tekmovanj pri FIS Markus Waldner. Navedel je uporabo laserjev in z GPS opremljene teptalnike, ki zagotovijo, da sta progi »zelo podobni, in celo enakovredni«.


Že po prvi vožnji prvega ženskega para v osmini finala je postalo jasno, da nekaj ni v redu. Modra proga, na kateri so začenjale tekmovalke in tekmovalci s slabšim rezultatom v kvalifikacijah, je bila bistveno počasnejša od rdeče. Ne bom vam navajal vseh rezultatov, a če se pravilno spomnim, je v ženski konkurenci po prvi vožnji vodila le ena smučarka, ki je tekmovala na modri progi – Italijanka Federica Brignone.


Vseeno so se po drugi vožnji v četrtfinale uvrstile tekmovalke dokaj uravnoteženo – tri take, ki so v prvi vožnji vozile na rdeči (med njimi tudi naša Tina Robnik), ter pet, ki so v prvi vožnji vozile po modri. Ves dvom o »smešnosti« tekmovanja pa je odpihnilo četrtfinale – vse štiri tekmovalke, ki so prvo progo opravile na modri progi, so po prvi vožnji zaostajale za pol sekunde, kar je največji možni zaostanek po prvi vožnji. A v drugo so vse štiri tekmovalke zaostanek več kot nadoknadile in se uvrstile v polfinale – v drugi vožnji namreč ni maksimalnega zaostanka.


Tekmovanje bi bilo vsaj odtenek bolj pošteno, če bi si lahko tekmovalec z boljšim časom s kvalifikacij izbral, po kateri progi bo vozil – tako to na primer poteka v deskanju na snegu.

Sistem tekmovanja je šel na roko predvsem Italijanki Marti Bassino.


Časovne razlike


Vseeno je prvi izpostavljeni problem mogoče čisto odpraviti. Obe tekmovalki se bosta v vsakem primeru spustili po identičnih progah, zato je treba le sešteti čas obeh voženj, napredovala pa bo tista, ki je skupno porabila najmanj časa.


Na žalost se to, kar sem zapisal v zgornjem odstavku, ni zdelo smiselno Mednarodni smučarski organizaciji. Pravilo, po prvi vožnji lahko zaostajaš maksimalno pol sekunde, je pomenilo, da je bilo za smučarke in smučarje, ki so v prvo vozili po modri progi, prva vožnja čisto nepomembna. Zadostovalo je, da si bil na drugi vožnji pol sekunde hitrejši – nekaj, kar je bilo zaradi postavitve prog skoraj samoumevno.


Za nameček je tu še pravilo, da v primeru izenačenja po dveh vožnjah napreduje smučarka ali smučar, ki je dosegla boljši rezultat v drugi vožnji – spet je to pomenilo prednost za tekmovalke, ki so v drugo vozile po rdeči progi.


Izenačenje v finalu


Če bi moral torkovo tekmo ozančiti s pridevnikom, bi bil najprimernejši »smešno«. A najbolj smešen dogodek se je zgodil že po zaključku tekmovanja v ženski konkurenci.


Za naslov svetovne prvakinje sta se potegovali že omenjena Italijanka Bassino in Avstrijka Katharina Liensberger. Kot vedno je Bassino začela na modri in si po prvi vožnji nabrala pol sekunde zaostanka. Na končno strmino sta tekmovalki prišli bok ob boku, tako pa je ostalo vse do ciljne črte, ki sta jo prečkali istočasno – in grafika je izpisala, da je zlato osvojila Bassino.

Grafika po koncu druge finalne vožnje v ženski konkurenci (vir: Youtube)


Zmago in zlato odličje so Bassinovi pripisali praktično vsi mediji. Kako ne, saj je v veljavi že prej omenjeno pravilo, za nameček pa je bilo to izpisano še na uradni grafiki.


Šele čez nekaj minut je postalo jasno, da to pravilo ne velja v finalu, in da sta obe finalistki osvojili zlato.

Prvi svetovni prvakinji v paralelnem veleslalomu na podelitvi medalj


Osebno nimam problema s paralelnimi tekmami. Razumem, da z njimi organizatorji želijo povečati zanimivost preizkušenj in jih narediti bolj prijazne za občinstvo. A edino, kar so trenutno z uvedbo paralelnega veleslaloma v Cortini d'Ampezzo dosegli, je to, da alpska kombinacija ni najbolj posmeha vreden dogodek na svetovnem prvenstvu.


Regularnost tekmi zmanjšuje tudi dejstvo, da so jo izpustili najboljši veleslalomisti; omenimo zgolj vodilnega v veleslalomskem seštevku Francoza Alexisa Pinturaluta, v ženski konkurenci pa Švicarko Michelle Gisin in Američanko Mikaelo Shiffin.


V ženski konkurenci sta zmagali Lienzberger in Bassino, v moški pa sta finalista bila Hrvat Filip Zubčić in Francoz Mathieu Faivre. Bassino je bila po kvalifikacijah 15., Zubčić 13., Faivre pa 10. Ena od možnih razlag je, da so vsi trije kvalifikacije vzeli popolnoma neresno. Druga, da so enostavno tako boljši od konkurence, ko imajo tekmeca istočasno na progi. Tretja, meni najbolj smiselna razlaga pa je, da so organizatorji enostavno tako slabo zastavili tekmo, da torkova preizkušnja niti slučajno ni regularna.


Kljub zelo slabi izvedbi tekmovanja pa se je vsaj rezultatsko tekma zame končala idealno. Na najvišjo stopničko je stopila Bassino, zaradi nje pa smo na podelitvi slišali Fratelli d'Italia.

68 views0 comments

Recent Posts

See All