• Jan Blaževič

Najboljši vseh časov – debata za v smeti

Ob smrti enega najboljših nogometašev vseh časov Diega Armanda Maradone je na dan ponovno pricurjala debata o tem, kdo je dejansko najboljši. Debata, ki je tako neuporabna kot pihalnik listja, ki ga lahko v teh jesenskih dneh slišimo na praznih ulicah. Po komentarjih na raznih spletnih portalih ponovno prebiramo o tem, da je Maradona res bil nogometni bog in da so vsi današnji razvajeni nogometaši par nivojev slabši od Argentinca, da mu nihče ne seže niti do kolen. Želja po tem, da je tvoje mnenje pravilno, je namreč močnejša kot je kadarkoli bila. Pri tem pa se postavi vprašanje: zakaj je to sploh pomebno?

Vir: These Football Times


Pri debatah o najboljših posameznikih v nekem športu je nostalgija ključni faktor pri določanju in pregovarjanju. Kdor tekem Maradone in podobnih asov v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ni gledal na lastne oči, nikoli ne bo vedel, kako dobri so nogometaši takrat dejansko bili. Podobno bo tudi v prihodnosti. Lionel Messi in Cristiano Ronaldo sta nesporno najboljša nogometaša trenutne generacije in za posameznike, ki ju gledajo v svojih "najboljših letih", ne bo nikogar več večjega od njiju. Pa sploh ni važno, kaj se zgodi v prihodnosti. Kylian Mbappe, Erling Braut Haaland in podobni verjetno v njihovih očeh nimajo nobene možnosti. Tudi če bo čez 50 let na nogometnih zelenicah briljiral nekdo z veliko boljšim strelskim izkupičkom od Messija in Ronalda, pri takrat starejših generacijah ne bo imel nobene možnosti po nazivu največjega. Prav zaradi vpliva, ki ga ima nostalgija na dojemanje in razmišljanje posameznikov.


Maradona je bil res fenomen, to je neizpodbitno. Bil je eden najboljših, verjetno celo najboljši nogometaš svoje generacije. To ga postavi med najboljše vseh časov. Če pa je dejansko najboljši, ne bomo nikoli vedeli – in prav zato je debata o najboljšem vseh časov nepotrebna.


Seveda debata o najboljših tekmovalcih v nekem športu ni prisotna zgolj v nogometu, daleč od tega. Roger Federer se je že vpisal v srca mnogih kot največji tenisač vseh časov, in prav ti posamezniki se že tresejo zaradi misli na to, da sta Rafael Nadal in Novak Djoković nevarno blizu njegovim dosežkom (poleg tega je argument tistih, ki Federerja ne cenijo preveč, da je Švicar Grand Slame osvojil v precej lažjem teniškem obdobju). Lewis Hamilton pritiska na žulj vsem gorečim navijačem Michaela Schumacherja, saj ga je ulovil po številu naslovov prvaka v Formuli 1, prehitel pa ga je že na skoraj vseh drugih lestvicah. Vseeno Lewis za številne ne bo nikoli Michael.


Še kako živa je tudi debata o najboljšem košarkarju vseh časov – z zelo zagretimi zagovorniki tako Michaela Jordana kot LeBrona Jamesa. Navijači vsakega izmed teh izjemnih košarkarjev bodo zagovarjali svoje. Zakaj? Zaradi grožnje, da svojega ljubljenega košarkarja na tej navidezni lestvici prehiti nekdo, ki ga ne marajo? Ali pa obratno, da tvoj najljubši košarkar prehiti nekoga, ki se ti zdi precenjen, čeprav v življenju nisi pogledal nobene njegove tekme? Na koncu dneva je debata povsem brez pomena in tudi nikomur ne prinese ničesar, pa če jo dobi ali izgubi.


Zato je potrebno ceniti vse športnike, ki so v zgodovini svojih športov pustili pečat. Če ne bi bilo Maradone, verjetno ne bi bilo Messija. Če ne bi bilo Jordana, pred njim tudi Magica Johnsona in Larryja Birda, ki so NBA popularizirali, ne bi bilo LeBrona. Pomembno se je zavedati, da generacij ne moremo primerjati med seboj. Sta si Pele in Bill Russell sama kriva, da sta se rodila v obdobju, ko sta pač lahko dominirala v svojih športih.


Spomnimo se zato lepih trenutkov, ki nam jih ti športniki vsakodnevno prinašajo – ob tem pa se znebijmo debat o najboljših vseh časov, ker z njimi ne pridemo nikamor.

43 views0 comments
  • YouTube