• Luka Skarlovnik

Največje ribe, ki plavajo v Orlando

Kocka je padla in pristala v koncu julija, ko se bo NBA, na veselje vseh navijačev, končno nadaljevala. Situacija, ki smo jo v svetu športa spremljali od marca, je bila do letos nepoznana in dolgo časa se je nadaljevanje sezone postavljalo pod vprašaj, ki je v zadnjih tednih izginil. 22 ekip (13 iz zahodne in devet iz vzhodne konference) se bo v Disneyworldu v Orlandu najprej pomerilo v osmih tekmah »rednega dela sezone«, nato pa bodo tam odigrane še serije končnice, smetana košarkarskega športa. Tudi pri Republiki Športa smo že debatirali o legitimnosti, problemih, prednostih za posamezne ekipe. A mislim, da ne glede na nastalo situacijo, favoriti ostajajo isti. Izjemnih moštev je več kot spodaj opisanih, a na kratko, če je kdo pozabil, o (po mojem mnenju) najboljšem paru vsake konference.


ZAHOD

Čeprav se vsi lahko strinjamo, da je, kar se kvalitete tiče, zahod veliko boljši od vzhodne konference, je vzhodna veliko bolj odprta. Nikomur ne delam krivice, če postavim trditev, da se v Los Angelesu nahajata verjetna zmagovalca konference.


LA Clippers

Pred začetkom sezone so jim vsi napovedovali gladko zmago. Zaokrožena, globoka ekipa, ki je že lani presegla pričakovanja, dodali pa so ji dve glavnih imeni lanskega leta, superzvezdnika Paula Georgea in Kawhija Leonarda. Čeprav omenjena košarkarja veljata za mirna posameznika, se v garderobi Clippersov gnete nekaj velikih karakterjev, ki so se tekom sezone večkrat izkazali za problematične, dodatek Marcusa Morrisa pa k vzdušju v slačilnici definitivno ne pripomore – še njegov pozitiven vpliv na (že tako statično) igro moštva je vprašljiv. Zanašajo se na izolacijo enega od svojih asov, ki ponavadi dobro odigra ena na ena, a v končnici, ko se igra veliko bolj intenzivna obramba, bi moštvo lahko imelo težave z doseganjem košev. Modro-beli iz mesta Angelov se še iščejo, a dejstvo je, da je kvalitete dovolj, poleg tega pa jih trenira priznan trener Doc Rivers. Leonard je že nekajkrat dokazal, da si ekipo lahko naloži na hrbet in čeprav ga Georgeva igra morda ne komplementira, poleg napadalne prezence predstavljata izjemen obrambni par, ki bo dobro zaustavljal morebitne nasprotnike, ko se z njimi srečajo. Tako bodo imeli Russell Westbrook in James Harden, Damian Lillard in CJ McCollum, LeBron James in Luka Dončić izjemno oteženo nalogo doseganja željenega učinka na parketu.

(vir: clutchpoints.com) Leonard, Pat Beverley, George, Montrezl Harrell, Lou Williams in Doc Rivers (v ospredju)

LA Lakers

Čeprav kvalitete ni toliko kot pri zgoraj omenjenih konferenčnih rivalih, so Dwight Howard, Alex Caruso, Rajon Rondo in JaVale McGee presegli pričakovanja letošnje sezone. Danny Green in Kyle Kuzma sicer še nista pokazala prave forme, a vsa pozornost je usmerjena v (verjetno) najboljši dvojec v ligi, LeBrona Jamesa in Anthonyja Davisa. Slednji se mora v končnici še dokazati, a letos smo večkrat videli, da zna James iz njega izvleči največ. Po drugi strani je LeBron igral že z izjemnimi košarkarji, a nihče ni zares komplementiral njegovega sloga igre, ki ga z Davisom z lahkoto razvija. Tako jedro kvalitete dopolnjujejo pravi koščki sestavljanke, ki bi Lakersom po dolgem času izven končnice lahko prinesli celo nov naslov. A veliko je odvisno od Davisa. Vprašanje je, kdo ga lahko prav zares pokrije, saj je njegova agilnost in fizična prezenca skoraj unikat v ligi, ki mu lahko najverjetneje parira le Joel Embiid. Predvsem v dvoboju obeh ekip iz Los Angelesa (če do tega pride) bo LeBron izjemno dobro pokrit, tako da se bo ekipa morala zanašati na dominacijo Davisa, James pa bo moral vlogo prvega strelca ekipe izpustiti iz rok in AD-ju z organizacijo napadov odpirati čim več prostora.

(vir: clutchpoints.com) Davis in James


VZHOD

Čeprav so Boston, Miami in Toronto presegli pričakovanja, je poleg očitnega izbora v Milwaukeeju, sem skoraj potrebno uvrstiti Philadelphio, ki se že nekaj let išče, čas je zdaj, če jim ne uspe, pa bodo skoraj zagotovo vsaj razmišljali o menjavi enega svojih »draguljev«.


Milwaukee Bucks

Že drugo leto zapored najboljše moštvo rednega dela sezone. Učinkovito zastavljena ekipa okoli Giannisa Antetokounmpa, ki ga obkrožajo učinkoviti strelci z razdalje, mu odpirajo raketo, kjer lahko dominira s fizično prezenco ali pa nase povleče več košarkarjev nasprotne ekipe in poišče odprtega soigralca. To je v veliko primerih Khris Middleton, še en All-star igralec, ki je v zadnjih dveh sezonah izraziti Robin Giannisovemu Batmanu. Dobro zamišljen načrt, ki skozi redni del sezone vidno obrodi sadove, a je lani precej spektakularno propadel v končnici. Čeprav je Mike Budenholzer kvaliteten trener, je že večkrat dokazal, da se v končnici ni sposoben prilagoditi razmeram in nasprotniku. In med tem, ko se je (lani) nasprotnik prilagodil in pripravil, da ustavi Antetokounmpa, po vrhu pa so za to zadolžili Leonarda, enega najboljših obrambnih igralcev lige, so želje po naslovu padle v vodo. Tudi letos Milwaukee dominira z enim najnevarnejših igralcev lige, ki je zaradi telesnih predispozicij praktično nezaustavljiv. Spogleduje se z drugo zaporedno nagrado za najkoristnejšega igralca, a vidno mu je pomembnejši šampionski prstan. Dosegal bo nore številke, to je skorajda dejstvo, a Budenholzerjev sistem in soigralci mu morajo pomagati, drugače obstaja veliko tveganje, da ga na poletni tržnici prihodnje leto izgubijo.

(vir: clutchpoints.com) Antetokounmpo, Eric Bledsoe in Middleton

Philadelphia 76ers

Če so »jelenčki« dominirali redni del sezone, je Philly čisto nasprotje. Vrsta težav, neusklajenosti in na trenutke smešnih potez jih je vodila do razočaranja, a že pred sezono so gradili za končnico. Tako imajo na papirju najboljšo začetno petorko v svetu košarke, manjka pa jim globina s klopi – vendar glede na minute, ki jih zvezdniki igrajo v končnici, tam ta ni tako pomembna. So obrambno izvrstna ekipa, ki jo zaokrožujejo Al Horford, Josh Richardson in Tobias Harris. Prvi je dobil nenormalno visoko pogodbo, ki je pri svojih 34 letih ni vreden. Richardson je dober branilec in soliden strelec z razdalje, kar je največja pomanjkljivost ekipe. Harris pa je sicer izjemen, skoraj All-star igralec, ki pa (ponovno) ni vreden svoje max pogodbe, ki so mu jo pred sezono ponudili. Vsi trije pa so postavljeni okoli jedra dveh relativno mladih, a že vrhunskih košarkarjev – Bena Simmonsa in Joela Embiida. Prvi, dobra dva metra visok organizator igre, premore enega boljših košarkarskih IQ-jev v ligi, a ni sposoben redno zadevati izven rakete, kar je za »playa« skorajda nujno. Embiid je na dober dan najboljši center v ligi, ki pa ima nekaj težav z osredotočanjem na košarko, poleg tega pa je zelo nagnjen k poškodbam. Če povzamemo – individualno vrhunska petorka, ki ne deluje skupaj, ni sposobna redno zadevati z razdalje, najboljša košarkarja pa sta skorajda nekompatibilna, kljub vrhunskosti, ki jo premoreta. Ravno zaradi neujemanja in pomanjkanja različnih orožij je igra Philadelphie vprašljiva. Dejstvo pa je, da, če se najdejo, se zvezde poravnajo in iz njihove igre zanetejo ogenj, ki bi glede na kvaliteto tam moral goreti, predstavljajo veliko grožnjo – ne le vzhodu, pač pa celotni ligi NBA.

(vir: clutchpoints.com) Richardson, Simmons, Embiid, Harris in Horford

Vzhod se zdi bolj odprt, čeprav so na zahodu boljše ekipe. Čisto možno, da nas preseneti Denver, z novim, suhim Nikolo Jokićem. Ali pa Harden in Westbrook končno najdeta pot do finala. Na vzhodu se v Bostonu odpira nova era, Miami pa mladim upom dodaja preverjeno kvaliteto, med tem ko ne gre odpisati aktualnih prvakov iz Kanade. Lahko presenetita celo Donke in Porzingis? Vse, kar bo odstopalo od zgornjih ekip, bo presenečenje… ni pa nemogoče. In ravno to dela ligo NBA tako zelo zanimivo.


Vir naslovne grafike: essentiallysports.com

39 views