• Urban Kolman

Nas čaka najbolj nepredvidljiva sezona Premier lige? Boj za naslov ali boj za obstoj?

Boj za top 4 in potencialni naslov

Everton: Nič razen najboljšega je dovolj - "Nothing but the best is good enough"


Karamele so letošnjo sezono odprle odlično. Pod taktirko izkušenega Italijana Carla Ancelottija so se znašli na prvem mestu. K temu so botrovale pametne okrepitve, pripeljali so popolnoma novo sredino igrišča. Prišli so Allan, James Rodriguez, Doucoure, ki skupaj z Dignejem, Richarlisonom in Calvert-Lewinom tvorijo izjemno nevarno ekipo, ki je na svoj dan odlična. V napadu je Calvert-Lewin le potrdil, kar je nakazal na koncu prejšnje sezone in trenutno vodi na lestvici najboljših strelcev, s sedmimi zadetki. Njihova obramba ni ravno zanesljiva, a zaenkrat je ravno dovolj kompetentna, da so vodilni. Edini resni pomanjkljivosti Evertona sta njihova kratka klop, saj resnih zamenjav za prvo enajsterico nimajo, kar bi v primeru dolgoročne poškodbe pomenilo konkreten padec kakovosti, druga pomanjkljivost pa je Jordan »Tyrannosaurus Rex« Pickford, znan tudi kot »ubijalec rdečih sanj« ali »lomilec nog«. Pickford je silno nezanesljiv vratar, ki je od leta 2017 naredil največ napak v Premier ligi (11), prave zamenjave zanj pa Ancelotti nima. Če bo Everton tudi v nadaljevanju sezone zdržal s svojo prvo ekipo (tako kot je to pet let nazaj uspelo Leicesterju) potem lahko pričakujemo tudi boj za naslov, a realnost je takšna, da so dokaj neizkušena ekipa in bodo najbrž ciljali na prva štiri mesta, zadovoljni pa bodo tudi, če pridejo med prvih šest ekip.

Lahko Ancelotti v modro polovico Liverpoola pripelje lovorike?

Arsenal: Zmaga skozi harmonično odpuščanje delavcev, da plačamo igralce! - "Victory Through Harmony"


Topničarji so nekaj ur pred zaključkom prestopnega roka bili glavna tarča posmeha. Klub ni konkretno okrepil ekipe. Edini resna okrepitvi sta bila 32-letni Brazilec Willian, ki je kot že več deset igralcev pred njem prišel iz Chelsea, in njegov mlajši rojak Gabriel, ki je okrepil obrambne vrste. Odšel ni skoraj nihče. Jasno je bilo, da se klub hoče znebiti Ozila, Kolašinca, Mustafija in Sokratisa, a vsi so še vedno tam. Edini večji odhod je bil Emiliano Martinez v Aston Villo. No, vse do zadnjega dne, ko je Arsenal »deadline day« začel z novico, da je klub po 26 letih odpustil maskoto Gunnersaurusa (kasneje so poskušali reševati ugled in podali izjavo, da je to le začasno, v še večjo godljo pa jih je spravil Ozil, ki je obljubil, da bo pokril dinozavrovo plačo – Gunnersaurosovo in ne Pickfordov, da ne bo pomote). Dan so vendarle končali z boljšo novico, ko je za Arsenal podpisal vezist Thomas Partey. Navijače je seveda še bolj razveselilo dejstvo, da je Arsenal sezono začel dobro. Trenutno so peti in imajo le dva poraza proti Liverpoolu in Manchester Cityju.















Po 26 letih je klub zapustila legenda.


Vseeno pa prihodnost mogoče ni tako zelo svetla. Njihov najboljši posameznik Aubameyang je podaljšal pogodbo, a tako kot že marsikateri igralec je po zagotovljenem zaslužku nekje pozabil kopačke. Če je lani skoraj sam nosil celotno ekipo, je letos neviden. Seveda ni kriv sam. Mikel Arteta je za razliko od drugih bivših igralcev, ki trenirajo svoje bivše ekipe, dokazal, da je perspektiven trener. Na presenečenje mnogih je njegov sistem igre izjemno pragmatičen. Za razliko od svojega mentorja Guardiole je Arteta pripravljen postaviti »bunker« in se braniti, a hkrati tudi ob defenzivni postaviti poskuša z igro po tleh. Ravno tu pa leži problem – Arteta je Arsenalovo luknjasto obrambo stabiliziral in okrepil, a temu je dodal igro posesti, kar pomeni, da trpi napad, saj - za razliko od ekip, kot so Mancester United, Liverpool in Tottenham – Arsenal le redko igra na poskuse hitre tranzicije in dolge žoge v prostor, tako pa nasprotniki dobijo čas in se postavijo pred lastni kazenski prostor.

Prihodnost vendarle je svetla?


Ravno zato pa je Arsenal težko videti v igri za naslov, a če se prebudi Aubameyang in, ko bo za njih zaigral Partey, bi se znala igra bolj odpreti, saj bodo iz obrambe s tremi centralnimi branilci lahko prešli na sistem z dvema, tako bi se napadu pridružil en napadalec več – in Arsenal mogoče izstrelil do nepričakovanega boja za naslova.

Manchester United: (Rdeči) Vrag je odnesel šalo


Če so se nasprotni navijači smejali Arsenalu in se do večera prenehali smejati, potem so se taisti navijači smejali Unitedu, s to razliko, da bi do danes najbrž umrli od smeha. United je namreč tarča posmeha celotne Premier lige. Še Burnley se lahko smeje, pa niso kupili nikogar. Pred začetkom letošnje sezone so vsi mediji in navijači Uniteda v glavah v klub pripeljali Jadona Sancha. A realnost je drugačna od sanj in Sancho je še vedno član Dortmunda (za več o tem prestopu si preberite na https://www.republikasporta.com/post/glory-6-1ory-joj-united ) Naslednji potrebni nakupi so bili obrambni vezist, obrambni levi bočni in centralni obrambni igralec, če pa je možnost pa je bilo potrebno pripeljati napadalca. United je celotno poletje lovil Sancha, kot kojot cestnega dirkača, a tako kot v risanki je bilo jasno, da ga ne bo ujel. Ostale pozicije pa so pustili za zadnji dan in pripeljali levega bočnega Alexa Tellesa in Edinsona Cavanija (ker jih eksperiment z Radamelom Falcaom kot kaže ni izučil). Namesto nujnih okrepitev v defenzivnih položajih pa so sredi prestopnega roka pripeljali še napadalnega vezista Donnyja van de Beeka, ki se je pridružil Fernandesu, Pogbaju, Mati, Lingardu, kot peti igralec, ki lahko igra na tej poziciji. Vendar pustimo prestopni rok tam, kamor bi ga dali vsi navijači Uniteda, v preteklosti.

United z izjemo zadnje tekme proti Newcastlu ni pokazal ničesar. Nadigrali so jih Crystal Palace, Brighton in Tottenham. Proti Newcastlu so imeli pobudo, a taktika Srak je takšna, da se povlečejo nazaj in boljšim ekipam prepustijo igro – v tem aspektu potek tekme ni bil poseben. Potrdil pa je tudi to, kar za Rdeče vrage velja odkar je Solskjaer prevzel ekipo. So ekskluzivno ekipa protinapadov in pol-protinapadov (odločilen drugi gol so dosegli iz protinapada). To pa je seveda največji problem. Tako kot je Chelsea pod Lampardom defenzivno grozen, odkar jih je ta prevzel, je United pod Olejom igral dobro, le kadar so igrali na protinapade oziroma, ko se je igra odprla.

Mnogi bodo mnenja, da to ne drži in, da je United po prihodu Bruna Fernandesa začel igrati bolje, kar je res, a še vedno so v veliki meri bili odvisni od hitre tranzicije in sploh kar se tiče v lanski sezoni konkretno prevelikega števila dosojenih enajstmetrovk. Za vse navijače Uniteda in Chelsea je treba omeniti tudi to, da sta njuna največja rivala za prvo četverico lani imela tranzicijski sezoni in, da sta obe ekipi na koncu dosegli le 66 točk, kar skoraj nikoli ne prinese mesta v prvi četverici (Mourinho je v svoji prvi sezoni z Unitedom s identičnim številom končal na šestem mestu). Omeniti velja tudi lani spodobno obrambo, ki je letos zaradi osebnih težav igralcev padla konkretno pod lanske standarde.

Bolj kot ne vsi pa se zavedajo, da Ole preprosto ni trener, ki bi United popeljal naprej – to je postalo jasno že dokaj hitro. Če iščemo krivce, potem je treba izpostaviti lastnike Glazerje in podpredsednika Eda Woodwarda. Glazerji iz kluba ves čas le jemljejo denar, Woodward pa je odličen vodja z vidika oglaševanja in sponzorskih pogodb, a o nogometu nima pojma, kar je problematično, saj je zadolžen za prestope. A spet na podobne težave z lastniki se lahko sklicujeta oba kluba iz severnega Londona. Kaj je torej ključna razlika med Tottenhamom, Unitedom in Arsenalom? Luč spet pade na trenerja.

Vse oči so vprte v Solskjaerja.


United se seveda v primeru, da najde lansko spomladansko formo, lahko vpiše v boj za prvo četverico, v primeru, da stabilizirajo obrambo pa celo v boj za naslov, a spremenljivk je toliko, da zaenkrat vse kaže le na boj za top šest.

Kaj pa ostali?


Wolvehampton Wanderers - »A Seleção«


Lani sedmouvrščeni Volkovi so letos začeli bolj mlačno, a v zadnjih dve tekmah dvakrat zmagali in se trenutno nahajajo na šestem mestu. A kot vse ekipe se tudi oni neprestano razvijajo. Obdržali so Raula Jimeneza in Adamo Traoreja, a izgubili Dioga Joto. Veliko skrbi povzroča poškodba Johnnya, ki je bil njihova prva opcija na levem boku. Ravno to pa nas pripelje do dvomov, ki v letošnji sezoni obkrožajo Wolverhampton. Njihovi lastniki so kitajski Fosun International, a vodenje prepuščajo drugim osebam, med glavnimi svetovalci pa je agent Pedro Mendes. Do sedaj se je sodelovanje z njim izplačalo, saj so Volkovi dobivali kakovostne, večinoma portugalske igralce po nizkih cenah. Letos pa se je nekaj spremenilo in vse kaže na to, da je Mendes Wolverhampton uporabil za dodaten zaslužek. Wolvesi so prodali svojega desnega bočnega branilca Matta Dohertyja v Tottenham za pičlih 15 milijonov (Dohertyjev agent je od letos bil Mendes), namesto njega pa so pripeljali še enega igralca pod Mendesom Nelsona Semeda za kar 40 milijonov. Semedo in Doherty sta podobna tipa igralcev s tem, da je Doherty boljši v obrambnem delu igre. Prav tako so iz Porta za 40 milijonov pripeljali 18 letnega napadalca Fabia Silvo. Kot menjavo za Johnnyja so pripeljali še Marcala.

Vse kaže na to, da je Mendes Wolverhampton tokrat potegnil za nos.

Dodatna težava pa tiči v vezni liniji ekipe, kjer ključno vlogo igra Joao Moutinho, ki je letos dopolnil 34 let. Poleg njega največkrat stoji Ruben Neves ali Leander Dendoncker. Problem nastane, ker njihova obramba ne prenese odsotnosti Dendonckerja, ki je najbolj obrambno naravnan in lahko kompenzira odsotnost nog Moutinha – Neves tega sam ne zmore. Tu so tudi krilni napadalci Neto, Podence in Traore, ki niso najbolj obrambno naravnani, in tako že tako obrambno slabše bočne branilce vse prevečkrat pustijo osamljene. Po drugi strani pa so v napadu lahko ubijalski, a skozi sezono bodo luknje v obrambi Volkove ranile do te mere, da prave možnosti za visoka mesta ne bodo imeli.

Leicester City: "Moj največji mentor sem jaz, ker sem moral študirati in to je bil moj največji vpliv." (Brendan Rodgers, The Guardian, 2011)


Pod taktirko modernega Sokrata Brendana Rodgersa je Leicestru v prejšnji sezoni uspelo nemogoče – iz nakazanega boja za najboljša mesta so zaradi katastrofalne forme v drugem delu sezone iz skoraj zagotovljenega mesta med prvo četverico končali na petem mestu in tako ostali brez vstopnice za Ligo prvakov. Seveda lahko večino te nesreče zvalijo na poškodbe Maddisona, Chillwella, Ndidija in Vardya. Treba je priznati, da so res imeli nesrečo pri poškodbah, a njihova forma je bila v drugem delu res slaba, poleg tega se poškodbe niso zgodile istočasno.

Leicester se težko pritožuje nad poškodbami, ko pa so leta 2016 naslov osvojili tako, da so celotno sezono odigrali s skoraj identično ekipo. Nogomet ni pravična igra in če so takrat imeli srečo, je sedaj niso. To je nogomet. Poškodbe so del vsakega športa. Liverpool se je z poškodbo Van Dijka letos znašel v isti situaciji, kot sta se prejšnja leta Tottenham in Manchester City, ki sta za več mesecev izgubila igralce kot so Kane, Laporte in De Bruyne.

Leicester je kupoval pametno – namesto Chillwella je prišel Castagne, poleg njega pa sta prišla tudi Cengiz Under in Wesley Fofana. A glavni problem je njihova odvisnost od Jamia Vardyja. Ko 34-letni Anglež igra, je Leicester nevaren; ko ne igra, Leicester prihaja pred nasprotnikov gol, a se tam ustavi. Zanj nimajo zamenjave. Enako velja za Maddisona, ki je ključen organizator, a ko manjka iz ekipe, izgine kreativnost. In ravno zaradi teh razlogov je letos težko videti resno nevarnost Leicesterja, kar se tiče najvišjih mest.

Bitka za izpad

West Bromwich Albion, Fulham in Burnley

Letos je v tekmi za izpad bolj kot ne vse jasno. WBA in Fulham nista zrela za Premier ligo in bosta tekmovala za rekord za najmanj točk v sezoni, ki ga drži Derby County iz sezone 2007/08 z 11 točkami. Njima pa se bo pridružil Burnley, ki zaradi posledic koronavirusa ni osvežil ekipe. Duhovni naslednik Stoke Cityja se bo tako poslovil od elitne Premier lige.

Tako smo prišli do konca pregleda/predogleda letošnje sezone angleškega prvenstva. Boj za najvišja mesta je še kako nepredvidljiv, a nekatere ekipe imajo očitne prednosti, nekatere pa slabosti. V boju za izpad pa vse nakazuje na eno najbolj nezanimivih tekem v zadnjih letih. Dve ekipi sta že skoraj potrjeno izpadli, medtem, ko tretja lahko upa, da se bo iz tam nekako izvlekla, a težko je videti, kdo jo bi tam nadomestil.

21 views
  • YouTube