• Luka Skarlovnik

NBA: Superekipe

V NBA sferi se je, predvsem med malo mlajšimi generacijami, razširilo prepričanje, da so se zgodovinsko močna moštva – superekipe – začele leta 2010 z LeBronovim odhodom v Miami. Res je, da je bilo Heatovo moštvo takrat tvorjeno umetno, LeBron je s sabo pripeljal še enega zvezdnika v Chrisu Boshu in z Dwyanom Wadeom sta združila moči, da so v 4 sezonah uspeli osvojiti 2 prstana. Sovraštvo si je takrat James nakopal z neposrečeno izpeljavo naznanjanja svoje odločitve na ESPN, kar je roko na srce en slabše zamišljenih medijskih podvigov v zgodovini lige. Za Miamijem smo spremljali še trojico zvezdnikov v Clevelandu in verjetno najboljšo ekipo v zgodovini iz San Francisca, ko so Golden State Warriors pometali s konkurenco. Superekipa je relativen pojem, vendarle pa se zdi, da smo jih skozi zgodovino lahko spremljali več kot le tri.


Izjemnih ekip, ki bi jih lahko uvrstil pod naslov članka, je več kot spodaj opisane. Začele so se tudi prej kot v 80-ih, kjer se bo začel naš sprehod skozi zgodovino, vendarle pa so spodaj primeri tistih najudarnejših, ki so se tako ali drugače vtisnile v spomin navijačev.


Največje rivalstvo lige, katerega sidro leži v 60-ih in 80-ih;

Boston Celtics in LA Lakers

Ekipa z zahodne obale je med letoma 1979 in 1991 kar 9x igrala v finalu. Nikoli ni imela manj kot dveh igralcev iz dvorane slavnih, število pa je naraslo tudi do 5 (s tem, da se je potrebno zavedati, da niso bili vsi naenkrat na vrhuncu svojih karier). V ospredju ekipe je bil vseskozi legendarni Magic Johnson, ob boku pa sta mu v večini dominantnih let stala James Worthy in Kareem Abdul-Jabbar. Trije igralci več kot zaslužni dvorane slavnih (HOF), z Johnsonom in Abdul-Jabbarjem v širšem pogovoru za najboljšega vseh časov. Veliko dodano vrednost sta predstavljala še Michael Cooper (1987 celo obrambni igralec lige) in Byron Scott, trenersko vlogo pa je (večino let) opravljal Pat Riley.

(vir: latimes.com) Larry Bird in Magic Johnson

Bostonov časovni razpon je sicer nekoliko krajši (1980–87), a so v sedmih letih kar petkrat igrali v finalu, ki so ga trikrat tudi zmagali. Kar je bil za Lakerse Magic, je bil za Boston Larry Bird. Še en posameznik v samem vrhu košarkarske zgodovine je pomoč prejemal s strani igralcev dvorane slavnih kot so Kevin McHale, Robert Parish in Dennis Johnson, potem tudi od Cedrica Maxwella, ki je bil nenazadnje MVP prvega finala leta 1981 ter Nathaniela »Tiny« Archibalda in Billa Waltona, sicer HOF igralcev, ki pa je sta bila že v zadnjih letih svoje kariere.

2 super ekipi, ki bi se po mojem mnenju dobro kosali z vsemi uradnimi »superekipami«.


Vsaj 2 moštvi si še zaslužita omembo:

Philadelphia 76ers 1982/83

Ekipa, ki je osvojila le en naslov, a je v finalu s 4 proti 0 »pometla« LA Lakerse. Na čelu z Mosesom Maloneom, MVPjem tako finala kot rednega dela tiste sezone in legendo, ki se skriva za vzdevkom »Dr. J« - Juliusom Ervingom, sta v ekipi igrala še dva HOF igralca, in sicer Maurice Cheeks in Bobby Jones. Vsi zgoraj našteti košarkarji so prispevali svoj delež, treba pa je omeniti tudi Andrewa Toneya, dvakratnega All-Star igralca, ki je v finalni seriji leta 1983 v povprečju dosegal kar 22 točk na tekmo.


Detroit Pistons 1987–90

Ekipe, ki je v razponu treh let osvojila kar 2 naslova prvaka, se drži »umazana« stigma. Daleč od tega, da bi bila ekipa z Isiahom Thomasom, Joejem Dumarsom in Dennisom Rodmanom (ki še ni predstavljal take prezence) slaba, sploh ko ekipi dodamo Vinnieja Johnsona, Marka Aguirreja, Jamesa Edwardsa in Billa Laimbeerja, ki so v vseh finalih zaokrožili globino ekipe in jo pomagali potisniti čez nasprotna moštva. Zaradi stila in načina »trde« igre, ki so jo prakticirali, pa so si priigrali naziv »Bad Boys Pistons«, več o tem pa si lahko preberete na naslednji povezavi: https://www.republikasporta.com/post/zaj-ani-pistonsi


Chicago Bulls v 90-ih

90-ta leta sta zaznamovala dva »trojčka« (3-peat) Chicago Bullsov in Michaela Jordana, za katerega velja splošno in večinsko prepričanje, da je najboljši igralec vseh časov. O Jordanu nima smisla zgubljati preveč besed, vedno je doprinesel svoje, da je svojo ekipo ponesel do zmage, uvrstili so se v 6 final, vseh 6 so zmagali, Jordan pa je 6x domov odnesel naziv najboljšega igralca finala. Izjemno. Če je Jordan Jagoda, pa je Scottie Pippen čokolada. Slednji je popolna kombinacija za Jordana in po mojem mnenju skoraj ob boku Jordanu po pomembnosti za osvojitev naslovov, saj so njegov stil igre, obrambna prezenca in nezahtevnost skoraj popolno sovpadali z Jordanovim stilom, tako da sta oba lahko izkoriščala svoj potencial. In čeprav sta imela Jordan in Pippen tudi v prvem trojčku v ekipi imena kot so John Paxson, Horace Grant in Bill Cartwright, lahko o veliko bolj izraziti superekipi govorimo v drugi polovici 90-ih.


Leta 1995 se je moštvu pridružil tretji HOF igralec, tokrat že eliten Dennis Rodman, eden najboljših skakalcev v zgodovini, ki je še dodatno dopolnjeval Jordana in mu omogočal, da je lahko igral svoj napad in dosegal neverjetne strelske izkupičke. V ekipi so bili takrat še Steve Kerr, en najboljših strelcev lige (v odigranih finalih ni imel ravno velike vloge) ter Luc Longley in Ron Harper, dobra rotacijska igralca, največjo vlogo poleg trojice superzvezdnikov pa je odigral en zgodovinsko najboljših Evropejcev čez lužo Toni Kukoč.

(vir: thedelite.com) Rodman, Pippen, Jordan, (Ron Harper) in Kukoč

Pri vseh naslovih je Bullse treniral legendarni Phil Jackson. Pippen in Jordan še danes veljata za enega najboljših »duov« košarke, z dodatkom Rodmana in Kukoča ter ostalih posameznikov, ki so ekipi daljšali klop, lahko Bullse iz drugega trojčka postavljamo ob bok Golden State Warriorsov (2016–19) v tekmi za najboljšo ekipo vseh časov.


San Antonio Spurs v 00-ih

San Antonio težko uvrstiš v časovni okvir, saj se zdi, da so bili pri vrhu skoraj 15 let. Mogoče je malo sporno, da ne omenjam trojčka Lakersov, ko sta Shaquille O'Neal in Kobe Bryant dominirala ligo, a dodatek Dereka Fisherja se mi preprosto ne zdi dovolj, da jih označim za »superekipo«.


Po drugi strani pa je San Antonio svojo igro gradil okoli Tima Duncana, petkratnega prvaka in dvakratnega MVPja, ki je vso kariero preživel pri Spursih. Pri prvih naslovih mu je pomagal David Robinson, igralec dvorane slavnih, hitro pa se je formiral legendarni (in en najbolj všečnih) trojec, zaradi katerega lahko San Antonio štejemo v družbo že omenjenih moštev. Duncanu sta se pridružila Tony Parker in Manu Ginóbilli. Vsak je do popolnosti igral svojo vlogo, skupaj so zdržali 14 let, od Ginóbillijevega vstopa v ligo do Duncanove upokojitve, in ohranjali jedro ekipe enako. Za zadnji naslov leta 2014 se jim je pridružil še Kawhi Leonard, a o desetletju Spursov moramo govoriti o 00-ih. Z Greggom Popovichem, morda celo najboljšim trenerjem vseh časov, so Spursi izjemno neugoden nasprotnik, ker pa so imeli v vrstah 3 bodoče HOF igralce, so precej časa predstavljali enega glavnih favoritov za pokal Larryja O'Briena.

(vir: twitter.com/espnnba) Parker, Duncan in Ginóbilli

Boston Celtics 2007/08

Leto, ko so se Kelti po več kot 20-ih sezonah ponovno okitili z naslovom prvaka. Trojec velikih imen, kjer dva še čakata vpoklic v dvorano slavnih, je bil sestavljen iz Kevina Garnetta, Raya Allena (je že v HOF) in Paula Pierca. In čeprav je igra izrazito slonela na omenjenih košarkarjih, ne smemo zanemariti dejstva, da je vlogo organizatorja igre odlično opravljal Rajon Rondo, ki je nekaj sicer dodal tudi točkovnemu izkupičku, a njegov glavni adut so bile asistence in košarkarski IQ, ki je večkrat spregledan. Svoje so dodali še Kendrick Perkins, James Posey in Eddie House ter Bostonu, vsaj za sezono, povrnili slavo, saj so v finalu premagali ravno Lakerse iz Los Angelesa.

(vir: celticshub.com) Rondo, Garnett, Allen in Pierce

Tukaj pa se že znajdemo pri LeBronu Jamesu, Miami Heatu, zloglasni »odločitvi«, Cleveland Cavaliersih in Golden State Warriorsih. Zvezdniških ekipah, o katerih je beseda že tekla, še teče in bo tekla. In čeprav je beseda mogoče zares nastala leta 2010, nam zgodovina pravi, da so zvezdniške ekipe s skoraj preveč kvalitete obstajale že od ustanovitve lige NBA. In nedvomno bodo obstajale tudi v prihodnosti. In ker je prevelika dominacija enega moštva, roko na srce, nadležna, bodo »superekipe« vedno bavbav lige. Pa naj bo Jordan, Shaq, LeBron ali Durant. Najboljša ekipa je skoraj vedno sovražnik številka ena.

0 views