• Jan Blaževič

(Ne)predvidljivost smučarskih skokov

Z ekipno in posamično preizkušnjo se je prejšnji vikend v Visli na Poljskem začela nova, že 41. sezona smučarskih skokov. Ekipno tekmo so dobili Avstrijci pred Norvežani in Poljaki, posamična pa je potekala tudi po slovenskih željah, saj je Anže Lanišek zaostal le za zmagovalcem Danielom Andrejem Tandejem.


Zmagovalni oder Visle 2019. Od leve: Anže Lanišek (SLO), Daniel Andre Tande (NOR), Kamil Stoch (POL). (Vir: www.fis-ski.com)


Smučarski skoki, ki veljajo za enega izmed slovenskih nacionalnih športov, se skozi sezono pogosto pojavljajo na televizijskih zaslonih skoraj vsake slovenske družine, vsako leto pa v Planico privabijo ogromno število gledalcev. K temu v precejšnji meri pripomorejo uspehi slovenskih skakalcev, ki pa v zadnjih sezonah še zdaleč niso samoumevni.


Kobayashijeva sezona 2018/19

Skoki znajo biti neverjetno predvidljivi: če je posameznik v formi, ga je skoraj nemogoče premagati, ne glede na vetrovne razmere se vedno nekako znajde med najboljšimi. A po drugi strani je na začetku sezono nemogoče z gotovostjo trditi, kdo bi lahko bil ta “nepremagljivi". Za oba primera lahko kot zgled izpostavim lansko sezono Japonca Ryoyuja Kobayashija. Ta je sezono 2017/18 zaključil kot 24. najboljši skakalec zime, v sezoni 2018/19 pa je bil nepremagljiv. Tako je postal sploh prvi Neevropejec, ki mu je uspelo ugnati konkurenco za svetovni pokal. Osvojil pa je tudi vse ostalo, kar se je dalo osvojiti. Bil je tudi najboljši v poletih, zmagal je na novoletni turneji štirih skakalnic in osvojil točkovanja Planica7, Raw Air ter Willingen 5. Le redki so kaj takega pričakovali na začetku lanske sezone.

Dokaz, da ne lažem. (Vir: Wikipedia)


Od najboljšega do...

Kobayashijeva zgodba je fenomen. Pa vseeno, skozi zgodovino svetovnega pokala smo videli že marsikatero presenečenje. Se kdo spomni Thomasa Dietharta? Ne? Nič čudnega. Avstrijec ima v svoji karieri tri sezone v svetovnem pokalu, leta 2011 je končal kot 75., leta 2015 kot 43., sezono pred tem (leta 2014) pa je na presenečenje vseh osvojil Novoletno turnejo. Skupno je tisto sezono zaključil na osmem mestu. Po tem se mu je pripetil hud padec na treningu v Ramsau, slike s posledicami pa raje ne bom prilepil. Medtem je trenutno 27-letni skakalec že zaključil kariero.


V zadnjih letih smo videli kar nekaj primerov, ko so bili skakalci po izredno uspešni sezoni v naslednji videti izgubljeni, izredno dobrih rezultatov ni več bilo, pa čeprav so le pol leta prej bili brez težav boljši od konkurence. Tu pride v poštev, žal, tudi Peter Prevc. Ta je med letoma 2013 in 2016 sezono dvakrat zaključil na drugem mestu, enkrat pa tudi kot zmagovalec. Potem je sledil vedno večji padec v formi, lani je bil na koncu uvrščen kot 29. Pa tudi Gregor Schlirenzauer mi pade na pamet. Eden najboljših smučarskih skakalcev vseh časov je bil med letoma 2006 in 2013 dvakrat prvi in trikrat drugi v skupnem seštevku, od takrat pa mu ne uspe najti stare forme. Še vedno se trudi in tudi v letošnji sezoni še skače, a daleč od nekdanjih uspehov. Očitno za smučarske skoke ne velja znan (predvsem nogometni) rek: form is temporary, class is permenent.


Peter Prevc s svojimi lovorikami v sezoni 2015/16. Mali kristalni globus v poletih, veliki kristalni globus in orel za zmago na novoletni turneji. (vir: peterprevc.com)


Tudi že prej omenjeni zmagovalec Visle Daniel Andre Tande se je zadnji dve sezoni lovil, vmes je zbolel tudi za Stevens-Johnsonovim sindromom, zelo redko boleznijo, ki naj bi bila redkejša od dobitka na lotu, lahko pa je celo smrtna. Z zmago in rumeno majico po prvi tekmi sezone pa lahko rečemo da se je vrnil v velikem slogu.


Nihanje v formi najboljših pa ni nič čudnega. Vsaj v skokih ne. V zadnjih 15 letih namreč nihče izmed tekmovalcev ni osvojil svetovnega pokala dvakrat zapored. Pred tem je bila to redna praksa – leta 1996 je Avstrijec Andreas Goldberger drugič zapored osvojil veliki kristalni globus, sledil je Primož Peterka, pa Martin Schmitt na prelomu tisočletja, na začetku tega je bil Adam Malysz prvak trikrat zapored, sledil pa mu je še Janne Ahonen z dvema zaporednima naslovoma. Konkurenca do današnjih dni pa se je poostrila. Od sezone 2004/05 so samo Thomas Morgenstern, Gregor Schlierenzauer in Kamil Stoch postali prvaki skupnega seštevka dvakrat, ostali pa največ enkrat. Vse to pa dokazuje težavnost ostati v skakalnem vrhu in veliko konkurenčnost v skakalni karavani. Razlike na koncu ne dela trening, talent ali moč v nogah, pač pa psihična priprava posameznika.


Finska žalost

Ekstremen primer padca forme in posledično pomankanje dobrih rezultatov pa se je zgodil v finski reprezentanci, ki je v zadnjih 10 letih iz skakalne in letalne velesile prešla na nivo podpovprečne reprezentance, ki se le s težavo uvršča v finale ekipnih tekem. Takšnega preobrata po skakalnih legendah, kot so Janne Ahonen, Matti Hautamaeki in Matti Nykanen, ni pričakoval nihče. Tudi dejstvo, da je bil njihov najboljši skakalec v lanski sezoni Antti Aalto, ki je v skupnem seštevku končal na 25. mestu, ni vzpodbujajoče. To pa prej namiguje na pomankljiv sistem in slabo delo z mladimi, kot pa na pomankanje talenta v finski reprezentanci.


Vedno isti izraz na obrazu Janneja Ahonena. (vir: Wikipedia)


Mentalna pripravljenost in elementi za uspeh

V sodobnih športih ne temelji vse zgolj na fizični pripravi, ampak ima vedno pomembnejšo vlogo psihična priprava športnikov. V sami telesni, tehnični in taktični pripravi so si tekmovalci, vsaj tisti na vrhu, vedno bolj enakovredni. Prav zato pa naj bi se vedno več pozornosti posvečalo psihični pripravi na nastop. Pri tem je en najpomembnejših dejavnikov zaupanje. Ne le zaupanje v svoje smuči, dres, trenerja; najpomembnejše je zaupanje v samega sebe.


Dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost skokov, je veliko in težko je izbrati enega, ki je glavni, saj so za uspeh pomembni vsi. Je pa prav gotovo med pomembnejšimi, da imaš glavo na pravem mestu, da si osredotočen na to, kar počneš. “Glava” je zanimiva predvsem zato, ker je nanjo težje vplivati, kot pa na telesno pripravo, pri kateri veš, da bo določena akcija sprožila pričakovano reakcijo, pri mentalni pripravljenosti pa ni vedno tako. Ta je odvisna od vsakega skakalca posebej. Nekateri so močni v fizični pripravi, drugi v psihični in imajo nekaj fizičnih pomanjkljivosti, saj nimajo takšnih telesnih predispozicij.


Sreča je pomemben dejavnik v vsakem športu, a redki so športi, kjer je sreča pomembnejša, kot pri smučarskih skokih. Skakalci morajo imeti srečo z vremenskimi razmerami, s sodniki in njihovimi ocenami (s sodniškimi ocenami)... Samo tisti, ki pa se mu vse skupaj sestavi, lahko računa na šampionske uspehe. Takšnih pa je seveda malo.


(Skoraj) Abrahamovec na smučeh

Vse, kar sem do sedaj povedal, pa za nekoga ne drži. Preveč je žilav, izkušen, simpatičen in pozitiven, da bi lahko padel pod pritiski in se umaknil iz športa, ki ga ima tako rad. Noriaki Kasai, namreč. Japonec, ki vstopa že v svojo 31. sezono (ne, to ni tiskarska napaka). Njegov skakalni debi je bil leta 1988, ko je imel zgolj 16 let, in od takrat se neprestno uvršča med dobitnike točk, včasih poseže višje, drugič nižje. Kasai torej skače dalj časa, kot večina trenutnih skakalcev šteje let. Je najstarejši skakalec vseh časov, ima največ nastopov in seveda največ sezon. Tu ne bom izgubljal časa z naštevanjem vseh ostalih rekordov, ki jih drži. Sicer ne pravim, da je Kasai najuspešnejši skakalec vseh časov, daleč od tega, saj njegovi dosežki tega ne potrjujejo (dvakrat je bil 3. v skupnem seštevku svetovnega pokala, kar je njegova najboljša uvrstitev, ima tri medalje z Olimpijskih iger in sedek medalj s svetovnih prvenstev). Ima pa brez dvoma največjo persono, je ena izmed legend smučarskih skokov in med najbolj spoštovanimi skakalci v karavani. V enem izmed intervjujev je zatrdil, da želi skakati še vsaj do olimpijskih iger leta 2022 v Pekingu. Če bo dejansko nastopil, bo takrat star skoraj 50 let. Tako da, stari ata, še na mnoga leta.


Za razliko od Ahonena vedno nasmejani Japonec. (vir: gazettereview.com)


Na smučarske skoke torej vpliva ogromno število najrazličnejših elementov, od psihične in fizične priprave, pa do vremenskih razmer in tudi sreče. Ti pa se razlikujejo od posameznika do posameznika. Smučarski skoki niso le šport, ampak so predvsem rutina. Skoke skakalci ponovijo več tisočkrat, skupaj pa jih sestavi psihična pripravljenost športnika. Če je glava na pravem mestu, pridejo tudi rezultati. Prav zaradi vsega tega smučarski skoki ostajajo eden bolj priljubljenih športov v Sloveniji, ne le zaradi uspehov naših skakalcev, ampak tudi zato, ker nikoli ne veš, kaj bodo ponudili.