• Aljaž Janez Pirnat

NHL: Najslabši zmagovalci moderne ere

Sveti gral hokeja, vrh ledene gore, trofeja vseh trofej. To je le nekaj besednih zvez, ki opisujejo najprestižnejšo, najtežje dosegljivo in najbolj krčevito priigrano lovoriko v svetu hokeja – Stanleyjev pokal. V mnogih debatah oziroma razpravah strokovnjakov in poznavalcev lige NHL je moč zaslediti mnenje, da – predvsem kar se tiče največjih športnih tekmovanj v Združenih državah Amerike (NFL, NHL, MLB in NBA) – je prav 15,5 kilogramov težak in slabih 90 centimetrov velik orjak tisti, ki ga je najtežje osvojiti. V NFL se odigra bistveno manjše število tekem v rednem delu sezone, prav tako pa je bistveno verjetneje, da v končnici pride do kakšnega presenečenja (ekipe namreč v končnici v vsakem krogu končnice odigrajo le en medsebojen obračun in v primeru poraza izpadejo iz tekmovanja). V baseballu se v posamični sezoni odigra 162 tekem, zaradi česar je razlika med favoriti in slabšimi ekipami v zaključni fazi tekmovanja precej velika. V NBA pa je največ odvisno od števila super zvezdnikov, ki jih premore ekipa – če jih imaš si ''dober'', če ne, ''adios amigo''. Kar naredi NHL tako konkurenčen oziroma tekmovalen je dejstvo, da je element presenečenja v hokeju navadno bistveno večjega pomena kot v drugih športih. Prav tako velja omeniti, da je hokej že v samih temeljih izjemno fizičen in naporen šport, in če temu dodamo še 82 tekem rednega dela sezone in ''kdor prvi dobi štiri tekme'' tip končnice, ugotovimo, da je nivo naporov in potrebne fizične angažiranosti ekstremno zahteven. Stanleyjev pokal zato pogosto velja za tisto lovoriko, ki jo je sila težko osvojiti, toda hkrati (predvsem zaradi omenjenega elementa presenečenja v hokeju, na primer nepredvidljivi odboji ploščkov, ledena igralna podlaga, hitrost igre) dopušča pošteno mero presenetljivosti. Čeprav ne najbolj pogosto, pa vendar le, v NHL do naslovov prihajajo tudi ekipe, ki jim pred končnim razpletom ne bi pripisali veliko možnosti. Danes si bomo ogledali nekaj tovrstnih primerov, ki smo jim bili priča v moderni eri lige, torej od leta 1992 dalje, ko je vodstvo lige prišlo do dogovora, da se format tekmovanja razširi na 28 ekip.


Montreal Canadiens 1993


Čeprav gre za daleč najuspešnejši klub v zgodovini tekmovanja, ki je skupno osvojil kar 23 naslovov, so v moderni eri lige NHL hokejisti iz Montreala hokejski tron zasedli le enkrat, in sicer v sezoni 1992-93. Četudi so tedaj redni del sezone končali z zavidljivima 102 točkama, Canadiensi še zdaleč niso spadali med favorite. V svoji diviziji so namreč končali na tretjem mestu, kar je pomenilo, da se bodo v boju za naslov morali v končnici sprva pomeriti z močnim Quebecom, v naslednjem krogu pa je bil pričakovan obračun z njihovimi največjimi rivali, s katerimi so nekako tradicionalno imeli težave v končnici, hokejisti ekipe Boston Bruins. Potem, ko so v prvem krogu po številu zmag že zaostajali z 2 : 0, so le našli formo in favorizirani Quebec premagali s skupnim izidom v zmagah 4 : 2. Verjetno eden izmed poglavitnih razlogov za njihovo končno zmago je bil, da je Boston presenetljivo izpadel že v prvem krogu. To je pomenilo, da so se v divizijskem finalu srečali z ekipo Buffala, s katero so pometli s 4 : 0. Suvereno so v skupnem številu zmag v konferenčnem finalu s 4 : 1 odpravili Islanderse iz New Yorka, v finalu tekmovanja pa so z istim izidom premagali še moštvo Los Angeles Kings in tako osvojili svoj zadnji, rekordni 23. naslov. Največ zaslug za ta izjemen dosežek lahko pripišemo njihovemu prvemu strelcu končnice Vincentu Damphousseju, ki je dosegel 11 golov in 12 podaj, ter izvrstnim predstavam vratarja Patricka Roya, ki je tudi osvojil nagrado za najkoristnejšega igralca končnice.


Zasedba Montreal Canadiens 1992-93, ki je osvojila zadnji naslov franšize. VIR: nhl.com

New Jersey Devils 1995


Zaradi ''lockouta'' v sezoni 1994-95, ki se je zgodil kot posledica nesoglasja med klubi in vodstvom lige glede financiranja pogodb, je v takratni izvedbi rednega dela tekmovanja bilo odigranih zgolj 48 tekem. To je omogočilo ekipam kot New Jersey Devils, da so z le 22 zmagami prišli do mest, ki vodijo v končnico. Hudiči sprva niso delovali kot ekipa, ki bi resno pretila v boju za osvojitev naslova, vendar vse se je obrnilo na glavo, ko je takratni trener Jacques Lemaire v igro hokeja vpeljal tako imenovano ''past''. Gre za visok, močan pritisk na nasprotnikove napadalce že v srednji oziroma nevtralni tretjini igrišča, kar jih prisili, da plošček enostavno podajo v prazno oziroma ''odvržejo'' v napadalno tretjino. To omogoči nasprotnikovi obrambi, da plošček ''pobere'' in tako pride do posesti. Tej novi, nepoznani in genialni obrambni taktiki niso bili kos niti ofenzivno najudarnejša moštva, kot denimo Detroit Red Wings, Pittsburgh Penguins ter Philadelphia Flyers. Hudiči so z le štirimi porazi v celotni končnici osvojili svoj prvi naslov franšize in postavili jedro ekipe in stil igre, s katerim so ta uspeh kasneje ponovili še dvakrat (v sezonah 1999-00 in 2002-03). Del takratne zasedbe Devilsov so bili številne hokejske ikone, kot na primer krilni napadalec Claude Lemieux, branilec Scott Niedermayer in eden najboljših vratarjev vseh časov Martin Brodeur. Zanimivo pa je predvsem mnenje mnogih poznavalcev, ki pravijo, da če bi se v rednem delu sezone odigralo polnih 82 tekem in ne le dobro polovico le-teh, New Jersey končnice najbrž sploh ne bi videl.


New Jersey Devils 1994-95. VIR: GHFVL

Carolina Hurricanes 2006


Takratna zasedba Hurikanov še zdaleč ni bila slaba – imeli so namreč izkušenega Roba Brind'Amourja, napadalca, ki se je izjemno dobro znašel tudi v obrambnih nalogah, mladega Erica Staala, ki je veljal za enega najbolj potencialnih mladih hokejistov v ligi ter veterana Marka Recchija. Ampak roko na srce je imelo moštvo iz Severne Karoline v končnici veliko sreče. V prvem krogu so v zmagah z 2 : 0 zaostajali proti Montrealu, nato pa je napadalec Hurikanov Justin Williams s palico po očesu udaril kapetana kanadskega moštva Saka Koivuja. Slednji je tekmo moral predčasno zaključiti, kar je omogočilo Hurricanesom, da so kontrolo srečanja, in kasneje tudi celotne serije, prevzeli v svoje vajeti. V drugem krogu so s 4 : 1 prešli New Jersey, nato pa jih je v konferenčnem finalu pričakal oslabljeni Buffalo, ki je zaradi poškodb izgubil kar štiri od svojih šestih najboljših branilcev. Na zadnji stopnički, v finalu pokala, so se srečali z Edmontonom, ki se je na začudenje mnogih kot zadnji nosilec zahodne konference nekako priklatil do finala. Hurikani so serijo dobili s skupnim rezultatom 4 : 3 - mnogi menijo, da če Edmontonu ne bi uspel čudežen pohod do finala, hokejisti Caroline verjetno ne bi slavili.


Los Angeles Kings 2012


Hokejisti Los Angelesa so po relativno skromnem rednem delu sezone 2011-12, le nekako ujeli še zadnjo vstopnico za končnico. Čeprav na prvi pogled niso delovali kot neka zastrahujoča sila play-offa, so Kralji dobesedno dominirali v sklepnem delu tekmovanja. S skupno le štirimi porazi v celotni končnici so Kralji postali prva ekipa v zgodovini tekmovanja, ki so kot osmi nosilec konference osvojili naslov. V dvobojih zahoda so pod njimi podlegli hokejisti Vancouvra, St. Louisa in Phoenixa, v finalu lige pa so s skupnim izidom v zmagah s 4 : 2 premagali New Jersey in tako prišli do svojega prvega naslova v zgodovini franšize. Veliko zaslug za omenjeni uspeh lahko pripišemo okrepitvama, ki so jih pridobili na zadnji dan, v katerem so bile še možne menjave (ang. trade deadline day), Jeffu Carterju in Miku Richardsu, prvemu strelcu končnice in kapetanu Kraljev Dustinu Brownu, virtuozu v vratih Jonathanu Quicku in našemu hokejskemu asu Anžetu Kopitarju. Ekipa je Stanleyjev pokal ponovno osvojila dve sezoni kasneje in tako zapečatila svoj status kot ena najuspešnejših ekip lige NHL v minulem desetletju.

Hokejisti Los Angelesa, ki so osvojili prvi naslov v zgodovini franšize.VIR: SB Nation LA