• Samo Demšar

Novi grad Mohameda bin Salmana – Newcastle in Saudova Arabija

V mojem otroštvu je bilo pri nas doma na eni od omar obešenih več citatov največjih umov človeštva, a izmed vseh se mi je v spomin najbolj vtisnil citat Johna Stuarta Milla: »Zlo na svetu ne obstaja zaradi slabih ljudi, temveč zaradi dobrih ljudi, ki jim to pustijo/ki ničesar ne naredijo


Dobesednega prevoda citata se ne spominjam, zato dodajam še originalno verzijo: »Bad men need nothing more to compass their ends, than that good men should look on and do nothing.«


Čeprav zgornji citat neizpodbitno drži, še vedno obstaja nekaj, kar je slabše od vloge opazovalca: sodelovanje.

Sodelovanje je beseda, ki se ji bomo posvetili danes. Po tednih špekulacij je v zadnjih dneh vse bolj očitno, da bo novi lastnik angleškega prvoligaša Newcastle Uniteda postal saudski kronski princ Mohamed bin Salman (poznan tudi pod kratico MBS). MBS je predsednik uprave Javnega investicijskega sklada Saudove Arabije (PIF), ki si bo lastil 80 % kluba.

MBS leta 2018 v Londonu.


Po ocenah gospodarske družbe Sovereign Wealth Fund Institute naj bi premoženje PIF bilo vredno 260 milijard funtov. Premoženje trenutnega najpremožnejšega lastnika v Premier ligi, lastnika Manchester Cityja šejka Mansourja, je ocenjeno na 23,3 milijarde funtov.


Poteza je le najbolj svež primer sportswashinga, ki postaja vse bolj popularen v zadnjih letih.

Naš članek o sportswashingu iz lanskega decembra, v katerem smo pisali predvsem o državah Arabskega polotoka, si lahko preberete na tej povezavi: https://www.republikasporta.com/post/pranje-ugleda-dr%C5%BEav-skozi-%C5%A1port-saudova-arabija-katar-bahrain-in-zdru%C5%BEeni-arabski-emirati


S tem, ko bi angleška Premier liga dala zeleno luč saudskemu prevzemu, bi najpopularnejša nogometna liga na svetu postala aktivni sodelavec tega režima, ki si v sklopu projekta Saudi Vision 2030 skozi šport poizkuša oprati svoje ime ter v ozadje postaviti kršenja človekovih pravic v tej azijski državi.

Newcastle United


Začnimo pri subjektu posla, torej klubu, ki si ga je zaželel MBS – Newcastle Unitedu.

Newcastle lahko brez problema uvrstimo v zlato sredino angleške Premier lige. Po začetnih letih med elito, ko so Srake dvakrat končale kot druge in enkrat kot tretje, so padli v povprečje. Tri dobre sezone ter posledično uvrstitev v evropska tekmovanja jim je uspelo nanizati še na začetku tisočletja, a v zadnjih 15 letih klub z izjemo sezone 2011/12, ko so končali na petem mestu, ni bil konkurenčen.


Med njihovim stažem so tudi dvakrat izpadli iz najelitnejše angleške lige, a so obakrat naslednje leto osvojili Championship ter povratek v Premier ligo – a obakrat je takoj sledilo povprečje.


Klub se v treh desetletjih lahko pohvali z nekaterimi legendami, ki so branile njegove barve. Desetletje je za Srake igral rekorder po številu doseženih zadetkov v Premier ligi Alan Shearer, pa tudi Michael Owen in Andy Cole.

Shearer in Owen leta 2005.


A kljub temu, da se lahko pohvalijo z odmevnimi imeni, navijači Newcastla v zadnjih letih niso imeli prav veliko razlogov za veselje.


Krivcev za tako stanje je več, a izpostavil bom le na enega, ki je ključen za našo zgodbo – lastnika kluba Mikea Ashleya.


Ta si je v zadnjih tednih še dodatno uničil ugled zaradi svojega odziva na trenutno pandemijo – začasno je odpustil vse zaposlene (z izjemo trenerjev in igralcev prve ekipe), hkrati pa je kot generalni direktor športne trgovine Sports Direct zahteval od zaposlenih, da kljub navodilom vlade ne zapirajo trgovin.

Za krajši čas se je Newcastlov stadion St. James's Park imenoval Sports Direct Arena.


Uradno si je Ashley, ki je klub kupil leta 2007, že trikrat zaželel prodajo kluba (leta 2008, 2009 in 2017), a zaenkrat ta še ni bila uspešna. Najbližje dogovoru je prišlo leta 2017, ko je prevzem urejala britanska podjetnica Amanda Staveley, a posel je takrat padel v vodo.


Staveleyjeva je kot posrednica delovala tudi ob prevzemu angleškega kluba Manchester City leta 2008, ko ga je kupil šejk Mansour iz kraljeve družine Abu Dabija.


Kljub neuspehu leta 2017 se je Staveleyjeva vrnila, tokrat še z boljšo ponudbo. Pri letošnjem prevzemu tako kot pri tistem sodeluje Staveleyjevo podjetje PCP Capital Partners, ki si bo ob uspešni transkaciji lastilo 10 odstotkov kluba. 10 odstotkov si bosta lastila tudi Reuben Brothers, ki so ju leta 2019 pri The Sunday Times uvrstili na drugo mesto najpremožnejših družin, ki prebivajo v Veliki Britaniji. Preostanek kluba pa bo šel v roke Javnemu investicijskemu skladu Saudove Arabije (PIF), na čelu katerega sedi že omenjeni Mohamed bin Salman.


MBS s tem ne bi postal prvi član saudske kraljeve družine, ki bi si lastil premierligaški klub. Leta 2018 je lastnik kluba Sheffield United postal njegov bratranec, princ Abdullah bin Musaad, ki pa ima v primerjavi z bin Salmanom veliko manjšo politično moč.

Mohamed bin Salman


Princ, ki ni bil mišljen za kralja. Njegov dedek Abdulaziz Ibn Saud, ki je ustanovil Saudovo Arabijo leta 1932, je imel namreč kar 36 sinov in 27 hčera.


Po ocenah naj bi družina Ibn Saud danes štela med 10.000 in 15.000 članov.


Po številnih smrtih sinov in prestolonaslednikov je kraljevi naziv leta 2015 pripadel Abdulazizovemu 25. sinu Salmanu, Mohamedovemu očetu. Čeprav je Mohamed šele Salmanov šesti sin, ga je oče ob prevzemu oblasti imenoval za namestnika kronskega princa – tretjega v vrsti za prestol – in ga imenoval kot ministra za obrambo. Tako je ostalo vse do leta 2017, ko je kralj Salman razrešil kronskega princa Muhammada bin Nayefa – njegovo mesto je zavzel MBS.


Čeprav se ga je prijel status reformatorja – med drugim je bil odgovoren za odprtje kinematografov (prvič po letu 1979), omogočil je glasbene koncerte tako arabskih kot zahodnih izvajalcev, veliko reform pa je bilo usmerjenih v zmanjšanje diskriminacije proti ženskam* – pa so MBS vedno spremljale polemike.


* Ženske so po novem lahko imele potni list in potovale brez dovoljenja moških sorodnikov. Prav tako so dobile več zaposlitvenih možnosti, prvič pa so lahko tudi vozile avtomobil.


Že kot obrambni minister je skupaj z mentorjem, kronskim princem Emirata Abu Dabija Mohamedom bin Zayedom vodil hudo vojaško kampanjo v Jemnu, zaradi katere je umrlo na tisoče civilistov in večino države pahnila v lakoto.


Kmalu po povzpetju v vlogo kronskega princa je sledil incident v hotelu Ritz Carlton v Rijadu, kamor je MBS povabil številne vplivne Saudijce, kjer so jih zadrževali po več tednov, dokler se nekateri niso odpovedali delu svojega premoženja.


Najbolj odmeven incident pa se je zgodil oktobra 2018, ko je prišlo do atentata saudskga novinarja Džamala Hašokdžija na saudskem konzulatu v Istanbulu. Hašokdži, novinar Washington Posta, je bil glasen kritik politike MBS. V konzulatu je Hašokdžija pričakalo kar 15 atentatorjev, ki so ga na koncu tudi razkosali in odnesli iz konzulata – njegovi posmrtni ostanki do danes še niso bili odkriti.

Hašokdži je bil po besedah zaročenke Hatice Cengiz ob vzponu MBS optimističen in ponosen, da je Saudijec – a kmalu je začel prejemati grožnje in moral je zapustiti državo.


Čeprav so saudske oblasti zanikale vpletenost, je bilo dokazov preveč. MBS je prevzel odgovornost za umor, a je zanikal, da ga je naročil, češ da je šlo za napako. Ameriška Centralno obveščevalna agencija (CIA) je po preiskavi zaključila, da je MBS najverjetneje naročil umor – zaključek, ki ga je MBS označil za spornega.

»Od umora je minilo je že 18 mesecev in nič se še ni razčistilo,« je za The Athletic povedala Cengizova.

MBS je v petih letih, od kar je zasedal položaj namestnika kronskega princa in položaj kronskega princa, uvedel veliko dobrih reform – poleg že naštetega so letos aprila ukinili bičanje ter ukinili smrtno kazen za osebe, ki so zločin naredile kot mladoletne. A kljub temu je današnja situacija v Saudovi Arabiji vse prej kot spodbudna.


Tudi danes prebivalci niso deležni svobode govora ali demokracije. Novinarji brez meja so v svojem World Press Freedom Index Saudovo Arabijo uvrstili na 170. mesto (vseh zajetih držav je bilo 180). Po podatkih Death Penalty Information Center je bilo lani tam usmrčenih 184 ljudi, s čimer zaostajajo le za Iranom in Kitajsko. Po navedbah Amnesty International so zapori polni mirnih protestnikov in nasprotnikov trenutnega režima.


Prav to so stvari, ki jih MBS hoče prikriti z vpletenostjo v šport. V sklopu projekta Saudi Vison 2030 je država organizirala že številne športne prireditve (WWE, španski in italijanski superpokal, boks, Reli Dakar), večkrat pa so že neuspešno kandidirali za olimpijske igre. Nakup Newcastla je tako le najnovejši del v mozaiku MBS, katerega namen je državo prikazati kot moderno, svobodno in privlačno za turizem.

Odziv na prevzem

Povsem logično je, da si navijači Newcastla želijo novih lastnikov – sploh takih, ki imajo veliko kapitala in so pripravljeni investirati v klub – saj bi to lahko končno pomenilo Newcastlov izhod iz povprečja.

7. maj 1955 – datum, ko je Newcastle osvojil svojo zadnjo večjo lovoriko (FA pokal).


»To je dobro za Newcastle. Poizkušali bomo tekmovati z najboljšimi ekipami, to bi bilo izjemno. Če pride do prevzema, bom navdušen,« je bila izjava trenutnega trenerja Newcastla Stevea Brucea.


A kot se je za The Athletic izrazila Hatice Cengiz, zaročenka umorjenega novinarja Hašokdžija, se tako navijači kot člani kluba morajo zavedati, da bodo v tej situaciji tudi oni žrtve, marionete saudskega režima v širši politični bitki.


Cengizova, Amnesty International in številni drugi so izrazili svoje neodobravanje prevzema kluba, a to vsaj zaenkrat naj ne bi naredilo vtisa na odgovorne pri Premier ligi. Premier liga sicer trenutno preverja potencialne nove lastnike kluba, a kot so The Guardian povedali viri blizu PIF, naj bi šlo zgolj za formalnost. Po njihovih besedah prevzema nič več ne more zaustaviti.


Še bolj zaskrbljujoče je dejstvo, da se je v zadnjih tednih le pojavila sporna točka v prevzemu. A stvar, ki je ob prevzemu za Premier ligo sporna, niso kršitve človekovih pravic novih lastnikov, temveč dejstvo, da naj bi bila vlada Saudove Arabije tesno povezana s piratsko TV in platformo za predvajanje posnetkov BeoutQ.


Poenostavljeno: Premier liga se je odločila, da so pravice televizijskih prenosov pomembnejše od človekovih pravic.


Zaradi novih dokumentov o vpletenosti saudske vlade v platformo, ki so jih odvetniki lige prejeli 11. maja, naj bi bil prevzem za vsaj nekaj časa zamaknjen, so poročali pri The Guardian. A kljub zamiku naj bi šlo le za manjšo oviro.


Še ena ovira, ki bi lahko zamaknila prevzem, je konflikt interesov. Če pride do prevzema Newcastla, bi si namreč saudska kraljeva družina lastila dva premierligaša (Newcastle in Sheffield United) – v pravilih Premier lige je zapisano, da bo katera koli oseba, ki je poleg svojega kluba vpletena v katerikoli drug klub ali lahko nanj vpliva, odstavljena s svojega položaja. Po poročanju Al Jazeere je do podobne situacije prišlo v primeru Red Bullove vpletenosti v kluba iz Leipziga in Salzburga – v tem primeru je prišlo do manjših sprememb v lastniški strukturi klubov, kar je bilo dovolj za UEFO.


Prihod novih lastnikov v Newcastle je zagotovo dobrodošla novica za angleški nogomet. Kdo si ne bi želel še večje konkurence v že tako (z izjemo letošnje sezone) izenačeni ligi. A v takih situacijah je treba pomisliti na širšo sliko. S tem, ko bi Premier liga dala zeleno luč prevzemu (kar se je po poročanju saudskih medijev že zgodilo), bo režimu ponudila platformo za pranje ugleda in promoviranje podobe, ki je daleč od realne slike.

Saudska državna TV mreža Al Ekhbariya je že pred slabim tednom poročala o uspešnem prevzemu Newcastla.


Kot sem zaključil že v prejšnjem članku o sportswashingu: problem v tem primeru ni v Saudovi Arabiji. Vsaka država, pa naj bo na indeksu Novinarjev brez meja na 1., 29. ali 170. mestu, si želi izboljšati ugled – sploh če ima vizijo in sredstva. Problem je v tem primeru Premier liga, ki je pripravljena ignorirati vsa omenjena dejstva v želji po popularnosti, tekmovalnosti in dobičku.

322 views