• Luka Skarlovnik

Novinec leta lige NBA

V ligi NBA velja nepisano pravilo, da se po premoru ob tekmi zvezdnikov začne igrati malo »trša«, kvalitetnejša košarka. V veliki meri zato, ker se prične lomiti sezona. Ekipe pri vrhu se potegujejo za najvišja mesta, ki bi jim prinesla čim ugodnejše nasprotnike v zaključnem delu tekmovanja. Sredina lestvice obeh konferenc bije trd boj za uvrstitev v končnico, tiste na repu lige pa tekmujejo, kateri uspe doseči največ porazov in s tem najboljšo pozicijo na naboru (če zanemarimo, da so od lani najslabšim trem ekipam dodeljene enake možnosti).


V času po All-star premoru se začne tudi poglobljeno pogovarjati o prejemnikih NBA nagrad rednega dela sezone. Izpostavijo se posamezniki, ki so v dosedanjem delu sezone izstopali v kateri od kategorij in med njimi se začne bitka za končni naziv. V seriji člankov bomo pregledali vse kategorije, začenši z nagrado za Novinca leta oziroma »Rookie of The Year«.


Podobno kot lani, ko je sovrstnikom ušel naš Luka Dončić, je tudi letos, vsaj zdi se, tekma že odločena. Po dobri sezoni in izjemnih individualnih predstavah je na vrhu zaenkrat Ja Morant, kateremu prave konkurence letos ni predstavljal nihče. S 17,5 točkami, 6,8 asistencami in 3,4 skoki je en glavnih mož Grizlijev iz Memphisa, katerim je pomagal do trenutnega 8. mesta zahodne konference, kar je eno večjih presenečenj sezone. Mladi organizator igre je hitro prevzel eno vodilnih vlog ekipe in igra atraktivno, eksplozivno košarko. Zavidljiva osebna statistika, ekipa, ki se (na njegovih krilih) bori za končnico in pomanjkanje resne konkurence so botrovali k temu, da lahko Moranta že zgodaj napovemo za zmagovalca mladostne kategorije, če se le ne pripeti kaj neverjetnega.


(vir: grizzlybearblues.com) Ja Morant

Nekaj neverjetnega je Zion Williamson. A tudi tu, podobno kot lani, ko so medijske hiše ob bok Dončića potiskale Traea Younga, se zdi, da je navidezna možnost zmage Williamsona zgolj produkt želje po drami ameriških medijev. Kar pa niti približno ne pomeni, da je Zion razočaral, mogoče celo nasprotno. Za New Orleans Pelicanse v povprečju dosega 23,3 točk, 2,3 asistenc in 7,1 skokov na tekmo. Izjemna statistika, ki celo nekoliko zasenči Morantovo. Zdi se, da je letos Williamsonu nagrado snedla poškodba. Že pred začetkom sezone je moral zaradi težav z meniskusom na operacijo kolena, kar je precej razburkalo javnost; vsi s(m)o se zavedali njegovega potenciala, a njegov telesni okvir kar kliče po poškodbah, ki so se mu tudi napovedovale, hkrati pa nihče ni pričakoval, da se bodo napovedi uresničile tako hitro. Čeprav prvi izbor lanskega nabora trenutno igra fenomenalno, ne gre zanemariti, da je do časa pisanja tega prispevka odigral le 13 (od 58) tekem. Morant, ki jih je do tega trenutka odigral 52 (od 58) lahko najverjetneje priigrano prednost zapravi le, če ponikne z obličja Zemlje.


(vir: clutchpoints.com) Zion Williamson

O največjih imenih se tukaj najverjetneje nehamo pogovarjati, kar samo priča dolgočasnosti letošnje dirke za novinca leta – čeprav sta zgoraj omenjena mladeniča zvezdniškega kova. Tudi košarkarji, ki sledijo, so letos upravičili, najverjetneje celo presegli svoje izbore na naboru, žal pa niso uspeli upočasniti Moranta ali mu predstavljati neke resne ovire.


Še najbližje mu je prišel Kendrick Nunn, novinec iz Miami Heata, ki celo ni bil izbran na naboru (undrafted). S 15,7 točkami, 3,6 asistencami in 2,7 skoki na tekmo predstavlja izjemno dodano vrednost že tako široki ekipi s Floride. Čeprav z novinci v vzhodni konferenci pometa, vseeno nekoliko zaostaja za Morantom. Najlažje ta zaostanek merimo statistično, treba pa je vedeti tudi, da (čeprav je pomemben) ni odigral tako pomembne vloge kot kolega iz Memphisa.


Na tem mestu se lahko nehamo pogovarjati o nagradi ROY, omenil pa bi še nekaj novincev, ki so navdušili in nakazali zametke kvalitete, ki jo z izkušnjami lahko nadgradijo v nekaj posebnega.


Rui Hachimura, visok krilni košarkar kaže konstantne predstave v dresu Washington Wizardsov. Skoraj 14 točk, 6 skokov in 1,6 asistenc na tekmo ni slaba osebna statistika, žal pa se ne moremo pogovarjati o pretirani kvaliteti ekipe.


Coby White si je nekaj dvignjenih obrvi prislužil v bližnji preteklosti, ko je na treh zaporednih tekmah s klopi dosegel več kot 30 točk. Organizator igre, ki nosi barve Chicago Bullsov, sicer ne kaže konstantnih predstav, a prebliski njegovega napadalnega potenciala so že vidni, kar lahko navijače »Vetrovnega mesta« navdaja s samozavestjo. Z 12,3 točkami, 2,4 asistencami in 3,5 skoki na tekmo Whiteu manjka nekaj podaj, a če najde ritem in redno igra na prikazanem visokem nivoju, ima Chicago prvega res kvalitetnega organizatorja igre po Derricku Roseu.


Williamson kot prvi, Morant kot drugi, kot tretji izbor na lanskoletnem naboru pa je v NY Knickse odšel RJ Barrett. Zaenkrat še ne kaže zvezdniških predstav, ki si jih je franšiza iz velikega jabolka obetala, a o Barrettu se mogoče ravno zaradi neizpolnjenih pričakovanj govori premalo. 13,7 točk, 2,4 asistence in dobrih 5 skokov na tekmo še zdaleč ni slaba statistika za novinca. Tukaj je treba poudariti, da iz igre zadane le slabih 39 % vrženih metov, kar bo Barrett moral izboljšati. A če po hektični prvi sezoni, ko se na ligo šele privaja, Barrett najde svojo igro, postane uspešnejši v napadu in svoji igri doda nekaj trdnosti, se lahko kaj hitro razvije v igralca, ki ga je New York želel, potreboval in čisto mogoče tudi izbral.


Resda je nagrada skoraj že oddana. A ponovno se lahko ozremo po letošnji generaciji novincev in ugotovimo, da mladeniči niso razočarali. Od zvezdniških predstav do prebliskov briljantnosti, učnih ur pred tisočglavimi množicami in predvsem velikega napredka. Pogledamo velika imena lige in rišemo vzporednice z njihovo starostjo ter ugotovimo, da ima liga NBA svetlo prihodnost.


Vir naslovne grafike: clutchpoints.com

0 views