• Niko Hari

Od totalnega nogometa do tiki-take


Guardiola in njegova skoraj religiozna težna po posesti, Mourinhojev obrambni pragmatizem in Kloppov nadzor prostora – trije popolnoma različni slogi nogometne igre, s katerimi so nas velikani nogometne strategije razvajali v preteklih letih. Z eno besedo bi jih lahko poimenovali moderni nogomet, čeprav tudi tisti, ki nismo nogometni strokovnjaki, opazimo, kako raznovrstni so ti trije pristopi k enakemu končnemu cilju: zmagi na nogometni tekmi.


Skoraj nemogoče bi bilo taktično poezijo treh strokovnjakov postaviti na isti imenovalec, ki ima svoje korenine nekje globoko v preteklosti. Ne samo Guardiola, Klopp in Mourinho – tudi Ancelotti, Ferguson, Wenger in ostali geniji modernega nogometa so morali imeti nekakšen navdih, nekakšen nabor nogometnega znanja, iz katerega so lahko črpali gorivo uspešnih predstav na igrišču.


Nikoli si ne bi mislil, da bom zgodbo rojstva modernega nogometa začel v Avstriji. Prvi nogometni genij, ki je pognal kolesja procesa, katerega rezultate lahko gledamo danes na nogometnih igriščih, je Matthias Sindelar. Nogometaš, ki je najbolj znan po tem, da je pred očmi nacistov, v dogovorjeni prijateljski tekmi leta 1938 (Dunaj) v 70. minuti zadel za vodstvo Avstrije proti Nemčiji. Tekma bi se morala končati z rezultatom 0 : 0, kot nekakšen nogometni aneks Avstrije k nacistični državi. Ne preseneča torej, da je Sindelar zaradi zadetka, ki ga je prešerno proslavil pred nosom najvišjih nacističnih oficirjev, nepojasnjeno umrl le devet mesecev pozneje. Če bi takrat hotel zaigrati za nemško reprezentanco, bi ostal živ, vendar si Sindelar tega ni hotel niti predstavljati.


Vir: FourFourtwo


Ta manjši intermeco z našim iskanjem izvora modernega nogometa nima kaj dosti skupnega, Sindelarjeva nogometna genialnost pač. V dobi izjemno počasnega, predvidljivega in relativno za zgodovino najpopularnejšega športa tudi nekvalitetnega nogometa, je Avstrijec izstopal. Številni so govorili, da nogomet igra kot šahovski velemojster, da ima možgane v nogah. Njegov napadalni talent je bil pred svojim časom, zato ga je pošteno postaviti kot nekakšen temeljni kamen modernemu nogometu.


Prevrtimo čas v 50-ta leta dvajsetega stoletja. Na madžarskem mreže para najboljši nogometaš svojega časa, Ferenc Puškaš. Olimpijsko zlato, ki ga je priigral Madžarski na igrah v Helsinkih (1952), gre pripisati tudi slogu igre takratne reprezentance, imenovanem socialistični nogomet. Miselnost za tem slogom igre je glede na ime očitna: vsi za enega in eden za vse. Kljub osvojenemu zlatu na olimpijadi je svetovni nogomet ostal skeptičen o dejanski dominaciji madžarskega nogometa. Dokaz o nedvomni vladavini Puškaša je padel na prijateljski tekmi proti izbrani vrsti Anglije na kultnem stadionu Wembley (danes tekmo poznamo kot obračun stoletja).




Madžarska je otočane demantirala s 6 : 3 in tako tudi ''uradno'' zavzela nogometni prestol. Angleži so se zanašali na staromodne taktične postavitve, ki so potrjeno ''vžgale'' v preteklosti. Madžari so na drugi strani ustvarili popolno zmedo, ki je nasprotnika popolnoma vrgla s tira. Nogometna javnost je prvič v zgodovini bila priča fluidni postavitvi igralcev (igralci so se med tekmo prosto izmenjevali na svojih pozicijah). Kompleksni taktični vzorci so bili za domovino nogometa prevelik zalogaj, še več, Madžari so svetu zaigrali uverturo v taktično postavitev centralnega napadalca, ki to dejansko ni (false nine).


Tradicionalna devetka (centralni napadalec) je igralec, skozi katerega teče napad moštva. Naloga tradicionalne devetke je v prvi vrsti seveda zadevati. Podaje soigralcev v kazenski prostor so namenjene prav ''špici''. Poleg očitne naloge ima tradicionalna devetka še vrsto drugih misij na igrišču: zadržati žogo, iskati prostor v nasprotnikovi obrambni liniji, v igro vključevati vezne igralce, vtekati v prazen prostor in še številna druga, kompleksna dejanja, o katerih sem po pravici povedano premalo nogometno poučen, da bi vam lahko ''zbluzil'' kaj več.

Navidezna (false) devetka se na naloge prave požvižga. Verjetno najbolj znan primer je malo argentinsko božanstvo Lionel Messi (kako dolgo sem čakal, da sem lahko uporabil najljubšo besedno zvezo za provociranje Realovih navijačev). Naloga ''špice'' je ostati med zvezno linijo soigralcev in obrambno nasprotnikov. Guardiola je skozi Messija lahko uprizoril eno najučinkovitejših nogometnih taktik, ki jo vsi poznamo pod imenom tiki-taka. Skozi klasičnega centralnega napadalca se ustvari vrsto novih prostih poti za podaje in menjave mest na igrišču. ''Pogruntavščino'' Guardiole so šestdeset let preden je postalo moderno (kako hipstersko) svetu pokazali Madžari, bolje povedano njihov centralni napadalec, Nandor Hidegkuti. Verjetno so taktiko navidezne devetke uporabili v takšni ali drugačni obliki že prej, vendar bomo Madžarsko različico šteli kot tisto, ki je začrtala pot za naprej.


Noben nogometni slog pa ni na moderni nogomet vplival tako, kot nizozemski total football. Totalni nogomet, prakticiran v sedemdesetih pri Ajaxu iz Amsterdama in reprezentanci tulipanov, je popolnoma spremenil razmšljanje o taktiki nogometne igre. Johan Cruyff – verjetno eden izmed najboljših nogometašev vseh časov – je bil središče obeh nogometnih ekip, ki sta zavzeli nogometni svet in ga spremenili za vedno.

Totalni nogomet ima dva ključna koncepta: fluidnost pozicij (kot Puškaševa Madžarska) in izkoriščanje prostora igralcev brez žoge. Danes trenerji že v najmlajših selekcijah učijo, da v napadu igra poteka kar se da ‘’široko’’, v obrambi pa čim bolj strnjeno. Za takšno igro sta ključnega pomena disciplina in telesna pripravljenost, ki prej v nogometu ni imela takšnega poudarka (veliko igralcev je bilo telesno slabše pripravljenih – na primer Puškaš – na otoku pa so kadili praktično vsi nogometaši). V obrambi je igro Ajaxa krasil konstantni pritisk na nasprotnega igralca z žogo, kar je bilo mogoče le ob izpolnitvi prej navedenih pogojev: disciplina in odlična telesna pripravljenost. Ajax je z zadnjo linijo igral izjemno visoko na igrišču, večkrat pa so v ti. offside zanko ujeli tudi po pet nasprotnih igralcev hkrati. Formacija, ki je omogočala totalni nogomet, je 4-3-3, velikokrat pa je postala 3-4-3, saj je Ajaxov libero (prosti igralec) večino časa preživel v zvezni vrsti.




Fluidnost pozicij je omogočala popolno nepredvidljivost, konstantne menjave pa je omogočala sposobnost vsakega igralca, da igra tako v obrambi, kakor tudi v napadu. Ostale ekipe so v horizontalni liniji menjavale pozicije že prej, Ajax pa je uvedel vertikalne menjave po krilih, le centralna linija (napadalec, osrednji vezist in osrednji branilec) je večino časa ostala nespremenjena. Totalni nogomet je Ajaxu prinesel evropsko dominacijo, ki ji ni bilo para, Nizozemska reprezentanca pa je leta 1974 na svetovnem prvenstvu navduševala vse do finala, ko so jih Zahodni Nemci pokorili tako, da so dobesedno poplavili zvezno linijo z igralci.



Vir: Share my Tactics

Johan Cruyff je svojo nogometno inteligenco po končani igralski karieri (Ajax in Barcelona) prinesel v Katalonijo še kot trener, kjer je postavil temelje Rijakaardu in kasneje Guardioli za enega najbolj prepoznavnih nogometnih slogov vseh časov. Ne samo na Barcelono, totalni nogomet je vplival praktično na vsako poro svetovnega nogometa. Prepričan sem, da bi brez Cruyffove genialnosti (v vlogah igralca in trenerja) nogomet danes izgledal popolnoma drugače. Številna imena so v tem prispevku bila izpuščena, saj bi o ‘’odraščanju’’ nogometa lahko napisali knjigo debeline Biblije, vendar si v samem jedru razvoja nogometne igre skušajte zapomniti tri, ki so skozi zgodovino neposredno oblikovala današnjo igro: Sindelar, Puškaš in Cruyff.





70 views